V tem trenutku je med športi najbolj dobičkonosen nogomet, saj so trije najbolje plačani športniki nogometaši: Lionel Messi naj bi v letu 2019 zaslužil 226 milijonov, Christiano Ronaldo 194 milijonov, Neymar pa 187 milijonov evrov.
Najbogatejši športnik sicer je Michael Jordan, ki naj bi bil vreden okrog 1,7 milijarde evrov, sledita pa mu Michael Schumacher (712 milijonov evrov) in Tiger Woods (660 milijonov evrov).
A pred devetnajstimi stoletji je živel športnik, ki je v svoji karieri zaslužil več kot 15 milijard evrov. No, natančneje je zaslužil slabih 36 milijonov rimskih sestercev.
To je bil rimski voznik bojnega voza, Gaj Dioklej. Rojen je bil v (danes portugalskem) mestu Lamecum leta 104, do svojega pokoja pri 42-ih letih pa je dosegel 1.462 zmag. Michael Phelps je dosegel 28 olimpijskih medalj, Tiger Woods je zmagal na 78 PGA turnejah, Roger Federer je dobil 18 Grand Slamov. Za primerjavo.
Osrednji rimski stadion, Circus Maximus, je vsak teden na dirke s kočijami privabil četrt milijona ljudi. Dirke so bile bolj priljubljene od gledaliških iger, klanja sužnjev, gladiatorskih bojev ter pomorskih bitk, ki so jih uprizarjali v Koloseju. Leta 2010 si je nogometno tekmo med Španijo in Nizozemsko ogledalo okrog 700 milijonov ljudi (torej vsak deseti Zemljan), a v drugem stoletju je Rim imel malce več kot milijon ljudi, kar pomeni, da se je na Circus Maximus odpravil vsak četrti Rimljan. Ogled v živo, ne na TV.
Mnogi so si najboljše sedeže rezervirali že večer prej, vsaka dirka pa se je za navijače praviloma končala z nebrzdanim pitjem in celo pretepanjem. Najboljši sedeži so bili tisti na zavoju, saj so se tam največkrat zgodili trki in padci. Tedenske dirkaške festivitete so se začele z bogato procesijo, ki jo je vodil glavni sponzor dirke. Sledili so mu dirkači in ekipe, glasbeniki in plesalci, ter duhovščina, ki je nosila kipe božanstev, da so bdeli nad dogajanjem. Dirkalo je dvanajst ekip in težko govorimo, da so se držali načela “fair play”. Zelo pogosto so drug drugemu zastrupljali konje in/ali dirkače.
Dirkači so prihajali iz najnižjih razredov družbe. Tako kot danes so bili del ekip, ki so jih financirali bogati podjetniki. Vsaka ekipa je imela svojo barvo in ime, navijači pa so vanje metali tako ostre žaljivke kot tudi amulete, ki so bili metafizično opremljeni z uroki, fizično pa z žeblji. Eden od urokov se je glasil takole:
Pomagaj mi 8. novembra v Cirkusu. Zaveži vsako okončino, vsako kito, ramena, gležnje in komolce Olympusu, Olympianusu, Scortiusu in Juvencusu, dirkačem Rdečih. Muči njihove misli, njihovo pamet in njihove čute; naj ne vedo, kaj počnejo. Oslepi jih, da ne bodo vedeli, kam gredo. Niti oni niti njihovi konji naj ne zmorejo končati tekme.
Vsak dirkač je nosil usnjeno čelado, oblečen je bil v obleko z barvo ekipe, pri sebi pa je imel bič ter nož (da se je rešil vajeti v primeru padca ali pa porezal nasprotnika, ki se mu je preveč približal). Grško bujni in kodrasti lasje, ki so plapolali izpod čelad so se lahko kosali z okrašenimi in urejenimi grivami njihovih konj. Na vsaki dirki je seveda bil tudi cesar, ki je za začetek tekme s tribune spustil robček. Po sedmih brutalnih krogih so glavni trije pobrali bogate nagrade.
Najboljši dirkači so s pomočjo pesnikov postali nesmrtne legende, po vsem Sredozemlju pa lahko še vedno najdemo grafite z njihovimi podobami.
Gaj Dioklej je kariero začel pri Belih, nekaj časa vozil za Zelene, nato pa preostanek svoje bogate poti preživel pri Rdečih. To naj bi bila kar tvegana poteza, saj so bili Zeleni v tistem času favoriti, a kljub temu Gajeva priljubljenost ni trpela. Zgodovinarji menijo, da je to storil povsem premišljeno. Pri Zelenih je bil le eden izmed odličnih, pri Rdečih pa je izstopal kot daleč najboljši. To je pomenilo več slave in več denarja. Kot rečeno je v štiriindvajsetih letih zaslužil skoraj 36 milijonov sestercev, kljub temu, da je bil nepismen in neizobražen. Podobno kot dandanes, pravzaprav.
Gaj je zaslužil petkrat več kot najbolje plačani rimski guvernerji provinc. S tem denarjem bi celotno mesto z žitom nahranil za celo leto, ali pa bi za dva meseca in pol lastnoročno financiral rimsko vojsko.
Najpogosteje je dirkal s kočijo, v katero so bili vpreženi štirje vranci, med katerimi je bil tudi izjemno redek primerek t.i. ducenariusa, konja, ki je zmagal na vsaj 200 dirkah. Od 4.257 dirk s štirimi konji je zmagal vsako tretjo, na 1,438 dirkah pa je pristal na drugem mestu. Gaj je imel tudi zanimiv, teatralen, način zmagovanja. Vedno je pustil, da skoraj do konca dirke vodi nekdo drug, nato pa ga je v zadnjem trenutku prehitel. Občinstvo je menda oboževalo ta trik in ga tudi pričakovalo.
Panem et circences (“kruha in iger”) je bil v tistem času velik opij ljudstva, zato so odlične športnike imeli zelo radi v najvišjih sferah družbe. Pesnik in satirik Juvenal je to opazil:
Odkar ne prodajamo več svojih glasov drugim, so se ljudje znebili strahov. Ljudje, ki so prej prodajali imperij, simbole države in legije, so danes bolj pazljivi in skrbijo predvsem za dve stvari, da je narod srečen: za količine žita in dirke s kočijami v Cirkusu.
Juvenal: Satire (10.77-81)
To, da se je Gaj upokojil pri 42. je pravzaprav neverjetno. Veliko dirkačev je umrlo v svojih dvajsetih, on pa se je lahko kot milijonar preselil v Palestrino in si kupil ogromno zemlje. Menda je tam živel srečno do konca svojih dni (nihče ne ve točno, kako dolgo je živel).
