Categories
Film Izpostavljeno Kultura Seznami

Najboljši filmi 2020

Tradicija! Že sedmič si na tem blogu pogledamo, kaj nam ponuja določeno leto v kinematografih (preverite tudi 2014, 2015, 2016, 2017, 2018, in 2019)!

Med nekaj izvirnimi izdelki je ogromno nadaljevanj in seveda vseprisotni Marvel, najbolj všečni pa sta vrnitvi Christopherja Nolana in Guya Ritchieja. Kot vedno je seznam subjektiven. Tako kot se je zgodilo z vsemi prejšnjimi seznami, je tudi ta seznam v dotičnem letu živel kot “Najbolj obetavni filmi”, nato pa se je konec leta po tehtnem premisleku spremenil v listo filmov, ki so preživeli kritično oko.

1917 (10. januar)

Videti je, da prva svetovna vojna končno dobiva ogleda vredne filmske zgodbe. 1917 se vrti okrog dveh britanskih vojakov, ki se morata prebiti globoko v sovražnikovo ozemlje, da bi s sporočilom iz štaba preprečila masaker, ki bi se zgodil, ko bi ena od kompanij vkorakala naravnost v zasedo. Film je napisal in režiral Sam Mendes (American beauty, Jarhead, Skyfall, Spectre), pod scenarij pa se je podpisala tudi Krysty Wilson-Cairns (Penny Dreadful). Na bojišče severne Francije so postavili imenitno igralsko zasedbo: George MacKay in Dean-Charles Chapman igrata glavni vlogi, ob njima pa so še Mark Strong, Andrew Scott, Richard Madden, Colin Firth in Benedict Cumberbatch. Film je narejen kot bi bil posnet v enem kadru, s čimer se gledalec v dogajanje potopi kot med igranjem videoigre in se premika od enega brutalnega prizorišča do naslednjega. Pohvaliti je treba vse, od scenografije in igre do koreografije in podrobnosti.

The Gentlemen (23. januar)

Guy Ritchie se je končno vrnil v svoje stare vode in posnel film o barabah, ki kradejo od drugih barab globoko v londonskem podzemlju, spet s super zasedbo: Matthew McConaughey, Charlie Hunnam, Hugh Grant, Colin Farrell, Jeremy Strong in Michelle Dockery. Lik, ki ga igra McConaughey je Američan, ki vodi uspešen ‘ganja’ imperij v britanski prestolnici in ko se izve, da se hoče upokojiti, se začne bitka za prestol. Film je obenem ritchijevski akcioner stare šole in odlična študija umetnosti pripovedovanja zgodb. Guyu je uspelo narediti film, ki je istočasno prefinjen in umazan. In kdo si ne želi 40 let starega Glenfarclasa, ki ga pijeta Grant in Hunnam?!

The Assistant (31. januar)

Kdor je oboževalec serije Ozarks, bo takoj zagrabil ta film, saj v njem igra odlična Julia Garner; kdor rad gleda Succession, ga bo pritegnil Matthew Macfayden. Kdor je bil navdušen nad Casting JonBenét, bo vesel dejstva, da je The Assistant napisala in režirala Kitty Green. Vsi ostali bi ga morali videti, ker je pomembna kritika sodobne družbe, kjer lahko vplivni moški brez kazni izkoriščajo ženske na nižjih položajih. The Assistant ni eksploziven in nima velikih govorov, ki eksplicitno okrcajo patriarhat; The Assistant je tih, počasen, srhljiv. Zelo majhni detajli povejo zgodbo, ki se dogaja za vrati. Ne besede, ampak fizikalnost glavne vloge razkrijejo resnico. Elegantni minimalizem tega filma vam bo dolgo ostal v glavi, saj brez senzacionalizma opozori na preslišane klice zlorabljenih žensk.

Birds of Prey (7. februar)

Po hudo obetavnem Suicide Squad, ki se je izkazal za zmedeno polomijo, se vrača najboljši del filma: Margot Robbie v vlogi Harley Quinn. Harley združi moči z manj znanimi liki kot so Black Canary, the Huntress in Renee Montoya, ko hoče rešiti bodočo Batgirl pred zlobcem, ki sliši na ime Black Mask. Gledalci smo že rahlo utrujeni od vseh stripovskih filmov, veliko tveganje pa je tudi zgodba z neznanimi liki, kar pa ne pomeni, da film ne more biti dober. In to je filmu, ki sliši na polno ime Ptice roparice (in fantastična osamosvojitev Harley Quinn), uspelo: svež pogled na znane like, odlična akcija, in barvita anarhija, zaradi katere imajo gledalci radi Harley. Osvežujoče je tudi dejstvo, da tako za scenarijem kot tudi režijo stojita ženski (režiserka Cathy Yan in scenaristka Christina Hodson), Margot Robbie pa je na platna prinesla svojo neponovljivo energijo. Ob njej so še Mary Elizabeth Winstead, Jurnee Smollett-Bell, Rosie Perez in Ella Jay Basco, zlobneža pa igra Ewan McGregor.

The Invisible Man (28. februar)

Grozljivke mi nikoli niso bile všeč, predvsem zato, ker so večinoma dolgočasne. The Invisible Man je drugačen. Res ima tipične strašljive momente, ki jih horror pač mora imeti, a v ozadju se skriva nekaj bolj pretečega – nekaj zelo slovenskega. Zgodba se namreč vrti okrog ženske (Elisabeth Moss), na katero se spravi bivši fant. Razlika med klasičnim nasiljem nad bivšimi partnerkami in tem primerom je ta, da je nasilnež neviden. Policija žrtvi seveda ne verjame, zato ta vzame stvari v svoje roke. Nevidni mož je patriarhat, je psihološki teror nad slehernico, je metafora za skrit in nasilen nadzor. Film je napisal in režiral Leigh Whannell (Upgrade, The Mule, Insidious, Saw), Elisabeth Moss pa je pričakovano briljantna.

First Cow (6. marec)

“Ni prostora za krave, a tudi za belce ga ni.” Prva krava je zgodba o življenju na divjem zahodu evropskega osvajanja širne ameriške celine. Nevarne priložnosti in izkoriščanje, odkrivanje in uničevanje, pohlep in želja po novem. Skupina ljudi poskuša preživeti v novem okolju, kjer naj bi se cedila med in mleko, če si le pripravljen trdo delati in odmisliti, da v Novem svetu nekdo že biva. Pripoved se vrti okrog čisto prve krave, ki jo v Oregon pripelje bogat Anglež (Toby Jones), kuhar Cookie (John Magaro) in njegov novi prijatelj s Kitajske, King Lu (Orion Lee) pa poskušata splezati po prehranjevalni verigi z zločinskim načrtom. Ta sproži napet potek dogodkov in posledic, ki lepo upodobijo čas raziskovalcev.

The Platform (20. marec)

Satirični ZF film se dogaja v ogromnem vertikalnem zaporu, kjer zaporniki dnevne obroke dobivajo preko dvigala, ki z vrha navzdol pripelje obilico hrane. Zaporniki spodaj dobijo le ostanke, kar ustvari ogromen prepad med zaporniki. Parodija se niti ne trudi skriti metafore za sodobni turbo-kapitalistični svet, minimalistični bes, ki preveva poldrugo uro zgodbe, pa močno spominja na Becketta. Film je premiero doživel na filmskem festivalu v Torontu, ostali pa si ga lahko ogledamo na Netflixu.

Bill & Ted Face the Music (27. avgust)

Dolgo časa je minilo od Čudovite pustolovščine Billa in Teda ter njenega nadaljevanja. Trideset let, če smo natančni. Do vseh smo čudoviti v duhu surferjev že tretjič, skupaj z izvirnima “modeloma.” Keanu Reeves in Alex Winter nič-hudega-sluteča preživljata svoja srednja leta, ko jih obišče nekdo iz prihodnosti. Opozori ju, da morata posneti pesem, ki bo rešila ne samo Zemljo ampak kar celotno vesolje. V letu 2020 smo potrebovali košček fikcije, ki je optimističen in totally excellent.

Tenet (3. september)

Zapletena zgodba, skrivnosten protagonist (ki se v tem primeru dobesedno imenuje Protagonist), manipulacija s časom, in spektakularna produkcija: Christopher Nolan je nazaj. Nekateri pravijo, da Tenet ni najboljši Nolan, je pa najbolj Nolan od vseh v dosedanjem opusu. Eleganten in, roko na srce, pogosto nerazumljiv špijoner, v reševanju sveta skozi inverzijo postavi imena kot so John David Washington, Robert Pattison, Elizabeth Debicki, Kenneth Branagh, Clémence Poésy in, seveda, Michael Caine. Proračun za film je bil kolosalen (225 milijonov dolarjev), ki pa ni bil pokrit zaradi pandemije in Nolanove trme, da film izide po urniku. (Večina filmov, načrtovanih za 2020, je bila namreč prestavljena v naslednje leto.) Kljub temu, da ima film kar nekaj pomanjkljivosti, pa je vreden ogleda že zaradi spektakla. Marsikdo bo zavil z očmi, ampak nekatere filme je treba bolj doživeti kot razumeti.

The Devil All the Time (16. september)

Ko sem pred leti bral napet “southern gothic” roman Donalda Raya Pollocka, sem si ga slikovito predstavljal kot film. Bogovi Hollywooda so me kot kaže slišali, saj so za Netflix posneli brezkompromisen film! V okrožju Knockemstiff v Ohiu se potikajo zlovešči liki kot so ne preveč svet pridigar (Robert Pattinson), izprijen morilski par (Jason Clarke & Riley Keough) in pokvarjen šerif (Sebastian Stan). Vsi se zgrnejo okrog mladega Arvina (Tom Holland), ki hoče le sebe in svojo družino zaščititi pred zlom. Zelo splošen opis, vem. Poleg omenjenih so v filmu tudi Bill Skarsgard, Haley Bennet in Mia Wasikowska, treba pa je opozoriti, da po tej temačni in nasilni zgodbi ne boste polni veselja, ko se odvrti odjavna špica.

Enola Holmes (24. september)

Slavni detektiv je dobil nešteto upodobitev, tako kot prestižna TV drama kot tudi hollywoodska streljačina, zato je bilo osvežujoče videti rodbino Holmes z drugega zornega kota. Millie Bobby Brown je stopila v čevlje Sherlockove (Henry Cavill) mlajše sestre, ki mora v Londonu najti njuno mater (Helena Bonham Carter). Film je posnet po YA knjigi in prav tako namenjen najstniški publiki, a to ne pomeni, da ni zabaven ringlšpil za starejše. Millie je hiperaktivna in ima čudovito natančen čut za komedijo, po Cumberbatchu pa je v vlogi detektiva zabavno videti Supermana.

The Trial of the Chicago 7 (16. oktober)

Leta 1969 je bilo sedem ljudi obtoženih zarote proti državi zaradi protestov na konvenciji demokratske stranke v Chicagu leto poprej. Gre za napeto in neverjetno zgodbo in na srečo jo je v roke dobil Aaron Sorkin. Seveda gre za čisti Hollywood, a Sorkin se osredotoči bolj na pomanjkljivosti, ki jih ima Amerika, ne pa na obrabljeno opevanje Svobode in Demokracije. Kot vedno film ne sme biti nadomestek za zgodovinopisje, saj so si avtorji privoščili marsikatero spremembo – a vse za dosego cilja: atraktivno predstaviti pokvarjen sodni sistem v ZDA. Pričakujete lahko sorkinovske ostre dialoge, čut za retoriko, in inteligenten pogled v politično ozadje polpretekle zgodovine. Igrajo: Eddie Redmayne, Alex Sharp, Sacha Baron Cohen, Joseph Gordon-Levitt, Frank Langella, Jeremy Strong, John Carroll Lynch, Yahya Abdul-Mateen II, in Mark Rylance.

Borat: Subsequent Moviefilm (23. oktober)

Le nekaj dni za prej omenjenim filmom nas je Sacha Baron Cohen presenetil še z novim Boratovim filmom. Tokrat je šel v pandemično ZDA z nalogo, da podpredsedniku kot darilo izroči svojo hčer (Maria Bakalova, Gomorrah). Film je na hitro posnel med omilitvijo ukrepov proti koronavirusu, Rudy Giuliani pa je menda poklical policijo, ko je Sacha na dogovorjen intervju vdrl v roza bikiniju. Polno ime filma je Borat: Gift of Pornographic Monkey to Vice Premiere Mikhael Pence to Make Benefit Recently Diminished Nation of Kazakhstan, na voljo pa je na Amazon Prime.

His House (30. oktober)

Življenje migrantov je nepredstavljivo: mesece potujejo skozi različno grozo, da bi pobegnili od izvirnega terorja. Če jim uspe priti na cilj, so osovraženi in na obrobju družbe. V filmu par beži iz Južnega Sudana in pristane v angleškem mestecu, v katerem je zlo skrito. Politika sodobne Evrope se izraža v hiši strahov, v katero se vselita. Močan simbolizem pokaže na razčlovečenje prišlekov in čeprav konec filma malce šepa, gre za odličen prvenec mladega režiserja (Remi Weekes). Glavni vlogi sta prevzela Wunmi Mosaku in Sope Dirisu, najbolj znano ime pa je gotovo Matt Smith.

Mank (4. december)

V začetku decembra je prišel odličen film, ki ga je režiral wunderkind David Fincher. Mank sledi zgodbi Hermana J. Mankiewicza, scenarista, ki je napisal scenarij za kultni Citizen Kane. Gary Oldman pokaže, kako se je moral pisec boriti z režiserjem Wellesom, da mu je priznal prispevek k filmu. Igrajo tudi Amanda Seyfried, Lily Collins in Charles Dance, glasbo pa sta zložila Trent Reznor in Atticus Ross. Zgodba menda ni povsem zvesta resnici, je pa film hipnotičen v vseh ozirih. Poslastica za cinefile.

Druk (4. december)

Neki norveški filozof pravi, da se ljudje rodimo z ravnjo alkohola v krvi, ki je za 0,05% prenizka. To je ideja, ki jo na začetku filma ponudi eden od likov. Njegova druščina, v kateri je tudi neponovljivi Mads Mikkelsen, se odloči, da bo vsak dan vzdrževala omenjeno raven opitosti. Saj veste, v znanstvene namene. Če to mogoče izboljša družabnost in profesionalno učinkovitost. In tako se začne. Pitje postane služba. Obnašanje se spremeni. Kot kaže so možje srečnejši, zato zvišajo dnevno količino. Zelo hitro spolzijo stvari iz nadzora. Druk, ki pomeni popivanje, je osvežujoč in inteligenten danski film izpod peresa in taktirke Thomasa Vinterberga, ki je pred leti z Mikkelsenom posnel Jagten. Kako hoditi po ozki meji med razigranim vsakdanjikom in tem, da gre čisto vse v franže?

Ma Rainey’s Black Bottom (18. december)

Viola Davis, Chadwick Boseman (poslednja vloga), Glynn Turman in Michael Potts. Že pri teh štirih imenih sem kupljen. Postavite jih v čudovit film, ki je videti kot umetnina, dodajte odlično glasbo, in dobite film vreden večkratnih ogledov. Zgodba se dogaja v Chicagu leta 1920, ko Mati Bluesa, Ma Rainey, bije bitko s svojim producentom, ki hoče njeno glasbo zapeljati drugače kot hoče ona. V klavstrofobičnem studiu se krešejo mnenja in talenti, razkrivajo se resnice. Film prikazuje večno borbo temnopoltih umetnikov z belim kapitalizmom, obenem pa gledalca navda z žalostjo, ker ve, da Boseman ne bo navdušil v nobene filmu več.

2 replies on “Najboljši filmi 2020”

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.