Sredi oktobra sem objavil seznam 18 najboljših knjig iz strokovne literature, bolj kot se leto bliža koncu pa se spodobi, da se našteje tudi najboljša dela iz leposlovja. Na seznamu so knjige, tako v angleščini kot tudi v slovenščini, ki so izšle v letošnjem letu.
The 7 ½ Deaths of Evelyn Hardcastle (Stuart Turton)
Zgodil se je umor. Umorjena je Evelyn Hardcastle. Nato se zgodi še en umor. Spet je umorjena Evelyn Hardcastle. In še en umor, ista žrtev. Ta gotska “who-dunnit” kriminalka je koktejl Agathe Christie, Kvantnega skoka in Neskončnega dne. Murrayev Phil je v tem primeru Aiden Bishop, ki mora najti morilca, ob vsakem umoru pa “obsede” drugega gosta v hiši. Vsak dan pomeni ponovljen umor in vsakič izvemo nove informacije in zavržemo pretekle. Starodavna formula kriminalke, ki je dobila svežo preobleko.
America Is Not the Heart (Elaine Castillo)
V osemdesetih še ni bilo Trumpovega zidu, zato je Hero de Vera lahko prišla v Kalifornijo, kjer jo je pod streho vzel stric. Prišla je s Filipinov, kjer sta se ji odrekla starša, in v Ameriki jo nihče ne upa spraševati o preteklosti – razen mala sestrična Roni, ki jo zanima, zakaj ima oba palca polomljena. O nasilni preteklosti v domovini izvemo iz kratkih izsekov, glavna zgodba pa je sedanjost: kako se imigrantka znajde v novem svetu večjezičnega babilona in menda neomejenih možnosti. A tudi nova domovina ni utopija, temveč le še en kraj poln revščine in nepravičnosti – a kraj, kjer se prej ali slej glavni lik počuti domače in predvsem varno. Roman je zanimiv pogled v slikovito skupnost imigrantov, ki poskuša preživeti.
Belo se pere na devetdeset (Bronja Žakelj)
Dotična knjiga je čudovito napisana, a pretresljiva pripoved o deklici, ki odrašča v ljubljanskem bloku za Bežigradom v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V kalejdoskopu nostalgije in spominov na čase pred osamosvojitvijo udari meteorit bolezni, izgube, žalovanja in iskanja upanja. Kljub temu, da je knjiga zahtevnejša in ne preveč vesela, se v njej svetlika nada. Lepo stkani stavki nas peljejo skozi trde čase, ki prej ali slej doletijo skoraj vsakega človeka, in bralec, ki ima kanček sočutja, neprestano navija za Bronjo, junakinjo zgodbe.
Cherry (Nico Walker)
Ljubezenska zgodba in vojna pripoved, v kateri vojni veteran ropa banke, da lahko financira svojo odvisnost od heroina. Zgodba, ki s svojo navidezno neverjetnostjo ne bi smela delovati. Pa deluje – predvsem zato, ker je delno osnovana na resničnih dogodkih, ki jih je doživel sam avtor. Nico Walker je eno leto preživel v Iraku kot vojaški zdravnik, domov pa se je vrnil z bolečinami in post-travmatskim sindromom, ki ga je blažil s heroinom. V zaporu, iz katerega naj bi prišel čez dve leti, je napisal napeto zgodbo, ki se odvija tako na dejanskem bojišču v Iraku kot tudi na figurativnem bojišču v Kentuckyju. Četudi je avtor skop z dimenzionalnostjo pri ženskih likih, dialogi pa so daleč od baročnih, je zgodba privlačna na nek morbiden način in predvsem nujna za današnji čas.
Circe (Madeline Miller)
Odiseja je v zadnjih stoletjih doživela nešteto preoblek, vključno z Uliksesom (Joyce), Penelopiado (Atwood) in celo filmom O Brother, Where Art Thou? (Coen). Ni pa še dobila tako čudovite ponovne pripovedke kot je Cirice avtorice Madeline Miller. Circe je bila nimfa in čarovnica, hči Heliosa in Perse, dotična knjiga pa pripoveduje njeno zgodbo. Ko se po neuspešni ljubezenski zvezi maščuje drugi nimfi, jo izženejo na otok, kjer po mesecih osamljenega življenja med živalmi sreča Odiseja. A Odisej ni več glavni junak sodobne odisejade – Circe je. Veliki pesniki so se vedno vrteli okrog junaških mož, ženske pa so bile stranska vloga – doslej, ko Circe jezno potoži: “Kot da ni zgodbe, če ženske v njej ne klečeplazimo in jočemo!” Če Izganjalci duhov z izključno žensko zasedbo ni bil pretirano kvaliteten film, pa je ženski “reboot” Odiseje čudovita pripoved, ki razišče povsem drugačen zorni kot vsem znane in zlajnane zgodbe.
Črna vrana (Janja Vidmar)
Če je Vasja Klavora na seznamu strokovne literature letos pisal o beli vrani, pa Janja Vidmar piše o črni. Črna vrana je ženska, oblečena v nikab, okrog katere se vrtita glavna lika: deklica Hiba, ki pobegne iz pekla v Siriji, in Jan, ki je v terorističnem napadu v Londonu izgubil očeta. Zgodba nas pelje v revne predele Londona, na vadbišča ISIS, na begunsko pot po Balkanu, kjer spoznamo številne ljudi, ki so padli v krute razmere, povezane z večno “vojno proti terorizmu”. Knjiga predstavi mlade ljudi iz različnih kotov sveta, ki bi si težko bili bolj različni, a vsi trpijo zaradi iste stvari. Pretresljiva, a optimistična zgodba, ki nas s svojim realizmom in nepredvidljivostjo gotovo pretrese in opomni, naj o ničemer ne sodimo prehitro.
Dead Men’s Trousers (Irvine Welsh)
Renton, Begbie, Sick Boy in Spud so v zadnjih 25 letih doživeli mnogo stvari in ob obletnici izida legendarne knjige Trainspotting Irvine Welsh prinaša novo zgodbo iz napetega življenja zloglasne četverice. Zgodba se odvija leta 2015, Mark Renton pa je uspešen DJ, ki po dolgem času na letalu sreča Franca Begbieja. Ko pričakujemo odloženo maščevanje epskih razsežnosti, se izkaže, da je Begbie abstinent in uspešen umetnik, ki s ženo živi v Kaliforniji (bolj podrobno opisano v knjigi The Blade Artist). Po vrsti naključij se četverica znova znajde skupaj in tokrat jih čaka dogodivščina, ki bo enega od njih spravila v grob. Knjiga je polna različnih lokacij, seksa in nasilja – kar pravzaprav od Welsha pričakujemo: realističen prikaz tudi bolj nagnusnih kotičkov življenja. Po petih knjigah je videti kot da se moramo od priljubljenih likov počasi posloviti, a nikoli ne recimo nikoli.
Hotel Silence (Auður Ava Ólafsdóttir)
Svet, v katerega islandska avtorica postavi glavnega junaka Jonasa, je počasen, brez pomena in izčrpavajoče banalen. Jonas nekega dne ugotovi, da se hoče žena ločiti od njega, hči pa v resnici nima istih genov kot on, zato razmišlja, kako končati zemeljsko življenje. O samomoru pravzaprav razmišlja večji del knjige in sicer na zelo metodičen način. Ko se odloči, da samomora ne bo izvršil, je to iz praktičnih razlogov (noče, da ga najde hči) ali pa zato, ker je treba pospraviti stanovanje. Ko se odloči, da bo šel v neimenovano državo, kjer divja vojna, hoče v hotelu z orodjem, ki ga je prinesel s seboj, zgraditi popolno napravo za samomor – a namesto tega začne popravljati po hotelu. Četudi je glavni lik samomorilno razpoložen, knjiga ni morbidna, ampak polna čudovitega črnega humorja, ki ga lahko najdemo le v skandinavskih romanih. Bistvo romana: ni treba, da je življenje razburljivo, dokler obstaja smisel.
A Light of Her Own (Carrie Callaghan)
Leta 1633 je bila ženska ambicija zatrta že v kali, če se je kdaj upala pojaviti. Medtem ko je Nizozemska tistega časa videla rojstvo številnih slikarskih mojstrov, v ozadju nastajata dve mojstrici. Judith Leyster, slikarka, ki se skriva pred zakonom, postane prva ženska, ki jo sprejmejo v prestižen umetniški ceh; Maria de Grebber, pobožna ženska na podeželju, kjer je njena vera prepovedana, pa upa, da lahko doseže odvezo vseh grehov, če najde izgubljeno relikvijo. Zgodba dveh neznanih umetnic se odvija v času Rembrandta in verskega totalitarizma, vrti pa se okrog prijateljstva, velikih načrtov in ovir moškega spola.
Little (Edward Carey)
Sredi 18. stoletja se v švicarski vasici rodi čudno in drobno dekle Marie, ki osiroti že v rosnih letih. V skrbništvo jo vzame čudaški oblikovalec voska in jo odpelje v Pariz, kjer zapuščeno hišo spremenita v razstavo voščenih glav. Marie je mojstrica in pokličejo jo celo v Versailles, kjer uči princeso. Medtem se v Parizu kuha revolucija in ambiciozna umetnica se spoprijatelji še z revolucionarji. Tim-Burtonovska zgodba, polna zgodovinskih dogodkov in osebnosti, je napeta zgodba o dekletu, ki je postala Madame Tussaud. Očarljivo in napeto.
Medsočje (Mirt Komel)
Medsočje ni tipična slovenska knjiga, ampak je fantastična mešanica ironičnega dnevnika, dokumentarnega novinarskega poročanja, podalpske mitologije, srhljive detektivke in erotičnih prizorov. Zgodba se vrti okrog novinarja, ki ga duševna stiska pripelje na dopust v Medsočje, fiktiven kraj ob Soči, ki domačine močno spominja na Kanal ob Soči. V tem kraju se zgodi okruten umor, ki ga preiskuje detektivka, novinar pa se ji pridruži kot neke vrste slovenski Richard Castle. Neobičajna in nepredvidljiva zgodba bo navdušila ljubitelje temačnih kriminalk (z malo primesi Pravega detektiva), seksi erotičnih romanov, in skrivnostnih pred-krščanskih bajk.
My Sister, the Serial Killer (Oyinkan Braithwaite)
Korede, glavni lik te slikovite črne komedije in satire, ni pretirano navdušena. Njena sestra Ayoola je lepša od nje, bolj priljubljena, in kot je videti, bolj morilsko razpoložena. Njen že tretji fant konča mrtev, kar gre Koredi sicer v nos, a ker je dobra sestra, pomaga skriti truplo, odstraniti kri, in dopovedati Ayoolu, da med “žalovanjem” ne sme objavljati veselih slik na Instagram. A ko sociopatska sestra na svojo muho postavi čednega zdravnika, v katerega je zaljubljena ona, se stvari zapletejo. Prvenec nigerijske pisateljice je hiter, bister in brez moraliziranja. Sestra je serijski morilec, pa kaj?
Scribe (Alyson Hagy)
V Ameriki divja državljanska vojna, nalezljiva vročica je zdesetkala prebivalstvo, gospodarstvo je na tleh. Vlada sicer še obstaja in je kakopak totalitarna, a se ne ukvarja z zakotnimi vasicami v Apalaškem gorovju, kjer glavna junakinja (brez imena) dovoli skupini migrantov, da se utaborijo ob njeni kmetiji. Z lokalno milico, ki je de facto lokalna vlada, se dogovori, da jim v zameno za papir in črnilo piše pisma. Med “pisunko” in neizvoljeno oblastjo vlada tiho zavezništvo, ki pa ga ogrozi prišlek, ki ima sumljive namene. Zgodba je divja, živa in kruta, kjer neznano dekle poskuša s pismenostjo preživeti v svetu nepismenih barbarov, kjer življenje nima več vrednosti. Pero je res močnejše od meča.
