Gotovo ste se kdaj vprašali, zakaj je angleščina polna besed, ki vas spomnijo na druge jezike. Nemščina, danščina, latinščina, francoščina, arabščina… Naj vam povem zgodbico o jeziku, ki za časa Julija Cezarja sploh ni še obstajal, danes pa ga govori poldruga milijarda ljudi.
Okrog drugega tisočletja pred našim štetjem so se tri ljudstva Piktov, Škotov in Britoncev odločila, da obiščejo neobljuden otok, ki takrat še ni imel imena. Bili so keltske krvi in v stoletjih raziskovanja so se naselili po celem otoku. Pikti in Škoti na sever, kjer so se z leti zmešali in združili, na jug pa so svoje naselbine postavili Britonci.
Pol stoletja pred začetkom novega štetja so Rimljani slišali za to skrivnostno zemljo in se odločili, da jo preverijo. Zgradili so mesta, utrdbe in zidove, se tu pa tam stepli z domorodci, potem pa po slabih petsto letih odšli, saj je ogromni Imperij umiral pod težkimi škornji Germanov. Brez rimske železne roke in vojske so se neoboroženi Britonci znašli pred srboritimi Pikti in Škoti, ki so hoteli še Jug. In prav Germane so Britonci poklicali, zakaj slišali so bili, da so vojaško podkovani in da z njimi ne gre zobati češenj.
Germani so rade volje prišli na pomoč, z levo roko premlatili vsiljivce s Severa in mimogrede opazili, da je rodovitna zemlja nekaj, kar bi jim prišlo prav. Zatajili so britonske prijatelje in zasedli celotno ozemlje južne Anglije. Nekje se je sicer upiral neki Artoruis, a brez posebnega uspeha. Kasneje so ga Angleži kljub neuspehu povzdignili v najvišjega junaka. Ker junaka moraš imeti, ne?
Kakorkoli, Germani so se ustalili, se tepli med seboj in končno določili kraljestvo Zahodnih Saksonov za center dogajanja, še prej pa je Vatikan poslal petdeset menihov z Avguštinom na čelu, da prepriča “ljudstvo angelskega obraza, a zapisano hudiču”, da je njegova vera dosti boljša. V nekaj stoletjih se je nato z ducat keltskimi, nekaj latinskimi in ogromno nemškimi besedami rodila anglo-saksonska govorica, ki ji lingvisti zelo radi rečemo Stara Angleščina.
Proti koncu devetega stoletja so se za obisk Otoka odločili Skandinavci. Danci, natančneje. Hoteli so razširiti svoj lebensraum, a naleteli na kralja Alfreda, ki je zaradi svoje odličnosti edini v zgodovini Anglije prejel naslov Veliki. Alfred Veliki, torej, je nekaj časa mlatil Dance, ki so zasedli del ozemlja in tam ostali, dokler jih nista pregnala njegova sin in vnuk. Ogromno zemljepisnih imen je ostalo s tistega časa. Pravzaprav so vsa imena, ki se končajo na –ton, –thorpe, –by ali –ham skandinavskega porekla. Kaj pa Manchester, bodo vprašali nogometni navdušenci. Njihovo ime izvira iz latinščine, kjer –chester pomeni tabor.
A resnične spremembe za nam tako ljubi jezik so se šele začele. Tako kot vedno, so kraval delali Francozi. Natančneje njihovi takrat na novo naseljeni prijatelji s Skandinavije, Normani. Ko so v enajstem stoletju izgnali angleškega kralja Ethelreda Nepripravljenega (lahko si mislite, zakaj ga Zgodovina ne mara), so ga gostoljubno sprejeli, mu dali normansko ženo, s katero je imel sina Edvarda. Ta se je nemudoma odpravil v Anglijo in prevzel prestol. Ker se ni rad zabaval med rjuhami, je umrl brez nasledstva, njegovo mesto pa je naslednji dan prevzel Harold iz Wessexa. Lahko si predstavljate, da Normanom to ni bilo povšeči. Viljem z Normandije, Edvardov bratranec, je vprašal papeža, če se gre lahko malce pretepat, potem pa s svojimi francoskimi prijatelji potolkel Harolda. V krvavih bitkah je umrla večina angleških plemičev, zato jih je Viljem po svojem vzponu na prestol uvozil iz Francije.
To so bili najtemačnejši dnevi za angleščino, saj so jo govorili le kmetje. Dvor je govoril francosko, učenjaki pa so svoje ugotovitve ali umotvore pisali v latinščini. Kler je, logično, prav tako prisegal na jezik Rimljanov. A vmes je udarila kuga in pomorila več kot polovico Evropejcev, francoski kralj pa je bil jezen na svoje plemiče, ki so se zelo radi selili v Anglijo in jim napovedal vojno. Po eni strani so angleško govoreči “mali ljudje” prevzeli delo umrlih menihov in učiteljev in vrnili angleščino na ustnice Otočanov. Po drugi strani pa se je plemstvo odločilo, da je angleščina boljša od žabarske francoščine, predvsem zato, da še bolj razkurijo Francoze, ki so se sto let klali z njimi. Ko so ustoličili Henrika 4.0 in to spet v angleščini, je ta zelo spremenjeni jezik postal še uraden.
Jezik je bil spremenjen tako v besedišču kot tudi v slovnici. V dvesto letih je Francozarjem uspelo vriniti toliko svojih besed, da je še dandanes več kot polovica angleških besed francoskega (oziroma latinskega) izvora. Znebili so se spolov, števil in deklinacij, za kar se jim zahvaljuje vsak mladenič in mladenka, ki se začne baviti z angleščino. Obdobju od normanske invazije pa do Tudorjev petsto let kasneje rečemo obdobje Srednje Angleščine.
Nova angleščina, torej ta, ki jo bolj ali manj govorimo danes, se je rodila z renesanso, tiskom in prevajanjem Biblije. Ko je Primož Trubar pri nas skozi sveže tiskano besedo veleval, da moramo biti pokončne drže in veliko dihati, se je londonski tiskar William Caxton, da je izjemno težko tiskati čudne besede njemu nadležnih dialektov, zato je ortografijo poenostavil in začel standardizacijo angleškega jezika. Medtem so bili zaradi vsesplošne renesanse ljudje navdušeni nad latinščino in vse, kar je smrdelo po francoščini, predelali po šabloni latinskih besed. Ker je latinščina pač čistejša od njenih derivatov. (Tako je descrive postal describe, dette je postal debt in tako dalje.)
Seveda je bil kraljevi dvor Tudorjev, čistunov, proti mešanju in renesančnem spreminjanju ljubega jezika. Tako sta se na Otoku govorili dve angleščini: tista bolj preprosta (paradoksalno kraljeva) in tista bogatejša, polna tujk. Torej angleščina ni bila še povsem poenotena. Še sam Shakespeare je mešal oba jezika in si sproti izmišljeval nove besede.
V 17. stoletju pa so se po dolgih mukah in nekaj zažganih “heretikov”, ki so si upali prevajati Sveto pismo v svoj jezik, odločili, da je čas za uradni prevod. Če so po zaslugi Henrika Osmega že ločeni od Vatikana. Kralj Jakob Prvi je zbral kup strokovnjakov, jih zaprl v samostan in leta 1611 po celotnem kraljestvu poslal Sveto pismo v londonskem narečju. Kar je pomenilo standardizacijo jezika, Londončani pa so po novem govorili uradno angleščino. (Beri: cela Anglija je morala govoriti po londonsko.)
Tl;dr: Ni angleščine. Rimljani pridejo, grejo. Germani pridejo, grejo. Danci pridejo, grejo. Francozi pridejo, grejo. Vsak je pustil nekaj besed, na koncu pa je Sveto pismo poenotilo cel jezik. Je angleščina.
Hvala za poučen sprehod.
Vsekakor 🙂