Vila Vrhunec, ljubljanska hiša z napeto preteklostjo

Na Barjanski 3, tik ob francoski ambasadi in lučaj stran od Filozofske fakultete, se nahaja vila Vrhunec, ki je od svojih prvih temeljev videla burno zgodovino.

Vilo je dal zgraditi Vinko Vrhunec, komercialni direktor Trboveljske premogokopne družbe, načrt zanjo pa je izdelal arhitekt Vladimir Mušič, Vinkov prijatelj s Soške fronte. Končana je bila leta 1933, torej istega leta, ko je Adolf Hitler postal nemški kancler.

Vinko Vrhunec je med vojnama veljal za enega najbolj premožnih Slovencev, obenem pa domoljub in protifašist. Slednje ga je stalo svobode, saj so ga konec leta 1941 aretirali Italijani in odpeljali v Rim služit 30-letno zaporno kazen. Med službeno potjo v Švico, kjer naj bi prišel v stik z britansko vlado, ga je namreč nekdo izdal Italijanom. (vir)

Vila je bila velika in razkošna, zaradi česar so si jo podajali veljaki vseh režimov, ki so se ustavili v Ljubljani. V kleti so bili gospodinjski prostori, v pritličju dnevni prostori, v prvem nadstropju pa pet spalnic. Na vrtu je bil bazen osmih metrov ter izvirni rimski vodnjak. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je Vrhunec na vrtu zgradil zaklonišče. (vir)

Prvi tujčev škorenj, ki je stopil pod streho Casa Vrhunec, je pripadal italijanskemu generalu Taddeu Orlandu. Ta si je vilo na Barjanski izbral za osebno rezidenco, medtem ko je štab poveljstva postavil v stavbi Kazine. Družina Vrhunec je lahko ostala v hiši, z izjemo očeta, ki je, kot že rečeno, moral v zapor.

Družina Vrhunec je na skrivaj v železobetonsko steno vklesala odprtino, v kateri je Marjan Tepina, bodoči ljubljanski župan, skrival ilegalni radijski sprejemnik in simpatizerje OF, ki so jih fašisti vneto iskali. Takrat so oblasti namreč plombirale radijske sprejemnike, da Ljubljančani ne bi mogli spremljati novic iz tujine.

Tepina je vsak dan poslušal novice z vsega sveta in si jih zapisoval v posebno beležko. Dostavljal jih je Borisu Ziherlu, ki je bil urednik Radijskega vestnika OF. Ljubljančani so tako kljub plombam na radijskih aparatih izvedeli mnogo vesti z vseh vetrov in front. Italijani so besno pregledovali hiše, a sprejemnika niso našli.

Januarja 1943 je hiša zamenjala nezaželenega gosta, ko se je vselil nov poveljnik, general Gastone Gambara. Marko Vrhunec, Vinkov sin, v svoji knjigi pripoveduje, da se je družina pogosto pogovarjala z njim, pridobljene informacije pa sporočala Osvobodilni fronti. Četudi mu očeta ni uspelo spraviti iz zapora, je general kasneje poskrbel za izpustitev mnogih Slovencev, vključno s Prežihovim Vorancem.

Aprila je general obiskal Mussolinija, takoj za tem pa je morala družina Vrhunec svoj dom zapustiti. Marko in ostala mladina je šla v partizane, mater pa so odpeljali v nemško taborišče.

Ko je septembra 1943 Italija kapitulirala, je Ljubljana prišla pod nemško upravo. V vilo se je vselil Erwin Rösener, general SS, ki je odgovarjal neposredno Heinrichu Himmlerju, v Sloveniji pa je bil zadolžen za zloglasno domobransko prisego in množične poboje civilistov.

V vilo so redno prihajali Leon Rupnik, škof Rožman in ustaški vodja Ante Pavelić, ki so se redno javljali generalu SS. Ko je šlo Nemcem za nohte, je slednji pobegnil v Avstrijo, kjer so ga aretirali Britanci in izročili oblastem v Jugoslaviji. Skupaj z Rupnikom so ga 30. avgusta obesili in pokopali v neoznačen grob na Žalah.

Po končani vojni so se Vrhunčevi postopoma vračali v hišo, a tudi takrat niso imeli miru. Protokol je v čudovito vilo pošiljal vladne goste, zato je Vinko, sveže na prostosti, glasno kritiziral oblast. Govoril jim je, da bodo kmalu prišli Angleži, zaradi česar je znova pristal za rešetkami. Po izpustitvi ga je oblast prepričevala, naj jim hišo proda, a ker jih je vsakič znova zavrnil, so jo preprosto podržavili. V njej je bilo Ustavno sodišče in nato Služba za zakonodajo Republike Slovenije. Po sedmih letih denacionalizacije so jo dediči vendarle prodali in sicer odvetniku Senici.