Leta 1941 je ameriška mornarica kupila dve tretjini otoka Vieques, ki se nahaja dobrih 13 kilometrov južno-vzhodno od Portorika. Sprva je bila ta pridobitev obravnavana kot strateška točka za ameriško vojsko, vendar pa so se sčasoma razvili resni ekološki in človeški problemi, ki so šokirali tako lokalno prebivalstvo kot tudi mednarodno skupnost.
Do pomladi 2001, torej celih 60 let, so marinci na Viequesu izvajali intenzivne vojaške vaje, vključno z invazijami z morja, obleganjem obale z bojnimi ladjami in bombardiranjem z letali. Otok je postal življenjski prostor za vojaške operacije, vendar pa so se negativni vplivi teh aktivnosti širili daleč preko tega obdobja.
V poznih 90. letih so protesti proti vojaški prisotnosti na otoku dosegle vrhunec, kar je privedlo do zaprtja vojaške baze leta 2003. Ta dogodek je označil začetek dolgotrajnega prizadevanja za okrevanje otoka in obnavljanje njegovega okolja.
Po zaprtju vojaške baze je ameriška agencija za varovanje okolja (EPA) izvedla obsežen pregled onesnaženja na Viequesu. Na zahodnem delu otoka so odkrili nevarne količine živega srebra, svinca, bakra, magnezija, litija, napalma in osiromašenega urana. Te snovi so predstavljale resno tveganje za zdravje ljudi in okolje. Na vzhodni strani pa so bile odkrite količine polikloriranih bifenilov (PCB), raztopin in pesticidov, ki so dodatno prispevale k onesnaženju.
Ugotovitve raziskav so pokazale, da je vojaška prisotnost na Viequesu pustila dolgotrajne posledice na zdravje lokalnega prebivalstva. Število rakavih obolenj na otoku je za 27% višje v primerjavi s sosednjim Portorikom. Študija iz leta 1999 je razkrila, da je 69% prebivalcev Viequesa zastrupljenih z arzenom in kadmijem, medtem ko ima dobra tretjina previsoke ravni živega srebra v krvi. To je šokantna statistika glede na majhno število prebivalcev otoka, ki znaša 9.300 ljudi.
Poleg onesnaženja s kemikalijami so se na Viequesu zgodile tudi druge tragedije. Med vojaškimi vajami leta 1972 je bil odsluženi rušilec USS Killen potopljen, ta ladja pa je bila uporabljena kot poskusni objekt v jedrskih preizkusih v letih 1958 in 1962. Presenetljivo je, da mornarica ni bila osveščena o tem, da so na ladjo padle atomske bombe, in za to dejstvo ni izkazala velike zaskrbljenosti, zaradi česar ladja še vedno leži na dnu v bližini vojaške baze.
Vendar pa poleg okoljske in zdravstvene katastrofe Viequesa ni mogoče prezreti tudi drugega vidika: zanemarjanja in nekaznovanosti mornarice. S proračunom, ki se je gibal od 4 do 95 milijard dolarjev (1941-2001), je bila mornarica finančno dobro opremljena, kar ji je omogočilo, da brez večjih posledic izvaja svoje dejavnosti na otoku.
Zgodba Viequesa je opomnik o potrebi po odgovornem in trajnostnem ravnanju na vojaških območjih ter zaščiti okolja in zdravja lokalnega prebivalstva. Čas je, da se ukrepa za obnovitev Viequesa in zagotovitev pravičnosti za njegove prebivalce, ki so bili žrtve dolgoletnih vojaških aktivnosti.
