Poletje je pregovorno čas, ko naj bi človek bral več, saj naj bi zaradi dopusta imel tudi več časa. Medtem, ko se večina na plaži potopi v ljubezenske romane in ceneni šund, pa mnogi radi posežejo po kvalitetnem branju, ki še dolgo pusti mentalni priokus. Ko se torej udobno namestite v senco nekje blizu penečega se morja (praženje in gojenje kožnega raka je preveč 20. stoletje), možganov ne odklopite povsem in si preberite eno ali več knjig iz spodnjega seznama. Če vas leposlovje ne zanima in bi radi skočili na strokovno literaturo, kliknite sem.

Leposlovje

A Brief History of Seven Killings (Marlon James)

Konec leta 1976, tik pred volitvami, je sedem moških vdrlo v hišo Boba Marleya in ustrelilo vse v hiši – na srečo niso nikogar ubili. Zakaj so napadli pevca, ki je hotel čez nekaj dni s koncertom pomiriti svoj narod? Kdo ga je napadel in kaj se je zgodilo s strelci? Knjiga pove zgodbo, ki zaobjema več desetletij, pogleda, kako je dogodek vplival na nasilna osemdeseta v New Yorku in kako se je do devetdesetih Jamajka spremenila. Jamesov tretji roman je temeljito raziskan, liki so izdelani do zadnje podrobnosti, stil pa je električen in prijetno umazan.

All the Light We Cannot See (Anthony Doerr)

Dotična knjiga je verjetno ena boljših, ki sem jih doslej prebral. Doerr s svojim čudovitim stilom in jezikom pričara medvojno Francijo in Nemčijo, predstavi barvite like in sprede zgodbo dveh najstnikov – slepe francoske deklice, ki ji oče zaupa izredno pomemben predmet (in s tem doda potencialni magični realizem), predmet, ki ga hoče vpliven, a umirajoč nacist; ter zgodbo mladega nacista, ki se s svojo naivnostjo znajde v morilskem stroju in upa, da se bo lahko nekoč odkupil. Če ne bi bil ta seznam urejen po začetnicah, bi se knjiga znašla na prvem mestu.

Ghost Fleet (P.W. Singer, August Cole)

Peter Singer in August Cole sta sicer znana po strokovni literaturi, ki se ukvarja s sodobno geopolitiko, nacionalno varnostjo in modernim vojskovanjem. Zato lahko od njih pričakujemo, da vesta, kako bi bila videti tretja svetovna vojna. A možakarja presenetita tudi z leposlovjem in to že v prvem poskusu. Z mnogimi liki in napeto zgodbo, ki se poigrava s scenarijem, kako bi se odvijala vojna med Kitajsko in Združenimi državami Amerike v bližnji prihodnosti, kjer boji potekajo na morju, v zraku, na kopnem in na spletu. Kot se za tehno-triler spodobi, je ogromno tehničnih podatkov o vojaških strojih in orožju, a špekulativna in napeta zgodba bi znala navdušiti tudi tiste, ki jih kalibri in tone ne zanimajo preveč.

Knockemstiff (Donald Ray Pollock)

Oda ameriškim ‘redneckom’, ‘trailer trashu’, disfunkcionalnim družinam in nasilnim pijancem zapuščenih mest bogu za hrbtom, je sicer stara že sedem let, a sem jo odkril šele letos. Priporočam jo ljubiteljem brutalnega realizma in tistim, ki hočejo brati stvari, ki so v diametralnem nasprotju ljubezenskim romanom. Donald Ray Pollock je v osemnajstih kratkih zgodbah in pisanih ter uničenih likih (ki se vračajo) orisal svoj rodni kraj, od katerega danes ni več veliko ostalo. Od druge svetovne vojne pa do devetdesetih se zvrstijo zgodbe ljudi kot so oče, ki je svojega sina napolnil s steroidi, da bi postal prvak v ‘mišičnjakarstvu’; zmešan samotar, ki naleti na incest in se odloči, da bo ukrepal; fant, ki zbeži s prvim tovornjakarjem, ki ga sreča… To so hitre in zabavne zgodbe o najbolj žalostnih ljudeh v Ameriki (in verjetno na svetu). Mogoče gre opozoriti, da zgodbe niso za tiste z bolj nežno naravo.

No Man’s Land (Pete Ayrton)

Nikogaršnja zemlja je čudovita zbirka leposlovja, ki je nastalo med prvo svetovno vojno ali pa govori o tem krvavem delu 20. stoletja. Pete Ayrton, Londončan, ki je nekoč učil filozofijo, zdaj pa je tako prevajalec kot tudi navdušenec nad zgodovino, je zgodbe previdno izbral iz vsakega naroda, ki je bilo vpleteno v vojno. Tako se je v knjigi znašel odlomek iz knjige Doberdob Prežihovega Voranca, družbo pa mu delajo med drugimi William Faulkner (Crevasse), Jaroslav Hašek (Švejk gre v vojno), Dalton Trumbo (Johnny Got His Gun), in seveda Erich Maria Remarque z odlomkom iz kultne knjige Na zahodu nič novega. Ker se v naslednjih letih spominjamo stoletnice omenjene vojne, se spodobi prebrati vsaj dotično knjigo.

Poems That Make Grown Men Cry (Anthony & Ben Holden)

Vsekakor ne gre pozabiti na poezijo. In tokrat ni govora o katerikoli poeziji, temveč o tisti, ki solzo privabi tudi iz najbolj trdoživih moških. Brata Holden, pisca in kritika, sta zbobnala sto moških, ki kaj veljajo v svetu literature, filma, znanosti, arhitekture, gledališča in človekovih pravic. Moški dvajsetih narodnosti med letoma 20 in 80 so torej slavni in niso znani po tem, da bi jokali v javnosti. V tej knjigi priznajo, kateri delčki poezije so jih iz zasede ganili in spravili v jok. Brata sta našla izpovedi večnih legend kot so Walt Whitman, W.H. Auden in Phillip Larkin, izpovedali pa so se med drugim tudi J. J. Abrams, John le Carré, Stanley Tucci, Colin Firth, Nick Cave, Billy Collins, Stephen Fry, Christopher Hitchens…

Revival (Stephen King)

Stephen King ne potrebuje predstavitve. Vsako leto nas razveseli z vsaj dvema knjigama, konec lanskega leta pa je izdal knjigo Revival, ki se priklanja Frankensteinu in noveli The Gread God Pan. Torej vas čaka nekaj dobre lovecraftovske atmosfere. Kakorkoli, King tokrat pripoveduje o zasvojenosti, o fanatikih in se sprašuje, kaj obstaja onkraj smrti. Zgodba se vrti okrog mladeniča, ki ga je nekaj obsedlo in pastorja, ki zaradi tragedije pošlje boga tja, kamor sonce ne posveti. Vse se razvije od začetka do sredine 20. stoletja, konec pa je tako grozljiv, da bi nanj bil ponosen še Edgar Allan Poe.

Signs Preceding the End of the World (Yuri Herrera)

Pogosto se zalotim, da berem predvsem romane, ki jih pišejo anglo-saksonski belci. Ker mora človek, ki hoče biti razgledan, svet pogledati tudi iz drugega zornega kota, sem na seznam dal tudi zgodbo, ki jo je napisal mehiški pisatelj. (Obljubim, ni edini predstavnik ne-belskega sveta.) Herrera nam oriše krut svet meje med Mehiko in ZDA in nam predstavi čudovite like, ki poskušajo mejo prečkati. Kako prečkati eno najbolj varovanih meja na svetu? Kako se pripraviti na povsem drugačen svet, kjer je ‘imigrant’ umazana beseda – še posebej ko veš, da ni več poti nazaj? Kako se v nasilnem in mačističnem svetu znajde mlado dekle, ki hoče v Obljubljeni deželi najti svojega brata, ki mu hoče dati dve sporočili: eno od matere in eno od mehiškega podzemlja?

Spin (Robert Charles Wilson)

Znanstveno-fantastično trilogijo, katere prvi (in najboljši) del je ta knjiga, mi je nekdo priporočal lansko poletje, ko sem na Twitterju tarnal, da ne vem, kje začeti v svetu omenjenega žanra. In kako dobro priporočilo je to bilo. Zgodba se vrti okrog Dogodka, zaradi katerega izgine zvezdnato nebo, kaj več pa vam ne smem izdati. Lahko pa povem, da je povezano z relativnostjo časa, nezemljani, Marsom, naprednimi tehnologijami in kolonizacijo vesolja. Ljubiteljem ZF žanra knjigo toplo priporočam.

Station Eleven (Emily S. Mandel)

V zadnjih letih bralci ne morejo preživeti brez romanov, kjer ljudje komaj preživijo. Govorim o post-apokaliptičnih štorijah, ki se vrtijo okrog ljudi, ki morajo preživeti virus/zombije/nezemljane/vse ali pa o distopijah, kjer vladajo zlobne korporacije (kjer ugotovimo, da 1. to počnejo že danes in 2. to berejo večinoma mladi). Kakorkoli, Station Eleven je druge sorte post-apokaliptičen roman. Po grozni pandemiji je svet povsem drugačen (do tu se ne razlikuje dosti od ostalih), zgodba pa se osredotoča na skupino igralcev, ki potuje od naselja do naselja in uprizarja Shakespeara. “Ker preživetje ni dovolj,” citirajo Zvezdne steze in poskušajo v puščavo prihodnosti prinesti umetnost, ki je tisto, kar nas loči od živali. Emily St. John Mandel čudovito zgodbo preplete čez več desetletij in poje odo umetnosti, vmes pa nam natrosi dovolj zapletov in razpletov, presenečenj in imenitnih likov, mimogrede pa nam v obliki “preroka” postreže še s kritiko religije. Kaj več pa še hočemo od post-apokaliptične zgodbe?

The Cartel (Don Winslow)

Delo, ki bi zlahka lahko spadalo v strokovno literaturo, če ne bi bilo napisano v obliki romana, je napeta zgodba o mehiškem podzemlju (ki je skoraj povsem že na površju) in dodatnem delcu sestavljanke, ki ji pravimo Mehika. Po uspešnem romanu The Power of the Dog nam Wilson postreže z nadaljevanjem, ki temelji na resničnih dogodkih in osebah. Moč, korupcija, maščevanje in iskanje pravice so del zadnjega desetletja v krvavi mamilarski vojni, ki divja in pustoši po Mehiki. Zgodba se osredotoča na agenta DEA Arta Kellerja, ki že 30 let lovi narko kralja, ki mu je umoril partnerja. Keller ga spravi za zapahe, za to hudo plača, narko kralj pa se čez čas vrne in poskusi znova zgraditi svoj imperij. To je zgodba o enem človeku, ki se poskuša soočiti z zlom. Res gre za Američana, ki lovi mehiškega mafijca, ki služi predvsem zato, ker imajo Američani radi vse, kar zadane. Bralec pa med branjem ne sme pozabiti, da so se vsi dogodki v knjigi v malce drugačni obliki zgodili zares – v vsej svoji krvavi grozljivosti.

The Dirty Dust: Cré na Cille (Mairtin O Cadhain)

Za Cadhaina pravijo, da je najboljši irski pisatelj, njegovemu neslavnemu romanu pa se težko upreš. Kot se za Irca spodobi, nam v zgodbi ponudi živahno satiro, polno črnega humorja. Posebnost romana je v tem, da so vsi njegovi liki mrtvi, vse pa se dogaja pod zemljo. A če je treba o mrtvih govoriti lepo, je to zadnje, kar počnejo mrtveci v The Dirty Dust. Govorice, trači, prepiranje, tožarjenje, pritoževanje in nadlegovanje se dogaja pod tihimi nagrobniki ves dan in vso noč. Mrtvi namreč ne morejo početi ničesar, zato govorijo in govorijo. “Ne vem ali so me dali v grob za funt ali za 15 šilingov? Naj se jebejo, če so me vrgli v tistega za deset šilingov, po vseh opozorilih, ki sem jih dala,” v prvih vrsticah potarna glavna junakinja, ki so jo ravnokar pokopali. In ne, ta prismuknjen roman ni nov – napisan je bil leta 1949, a v angleščini je na voljo šele od letos. Zato je nov za vse, ki ne znajo irsko.

The Girl on the Train (Paula Hawkins)

Linčali bi me, če na seznam ne bi uvrstil ene najbolj priljubljenih knjig letošnjega leta. Nekateri pravijo, da te zasvoji, drugi pa obljubljajo, da boste po branju drugače gledali na življenja drugih ljudi. Sam lahko rečem le, da je zgodba še bolj napeta kot tista v Gone Girl, oziroma Ni je. The Girl on the Train pripoveduje zgodbo Rachel, ki se vsak dan z vlakom v službo pelje mimo predmestja, v katerem vsakič opazuje mlad par. Zanjo sta popolna in vse tisto, kar njeno življenje ni. A nekega jutra se vse spremeni in Rachel se mora vmešati v tuje življenje (in z njo tudi policijo). Brez skrbi, film se že dela (z Emily Blunt).

The Suicide (Mark SaFranko)

Na seznamu nekaj manjka. Dober stari krimič, ki je ravno dovolj temačen. Imeti mora kompleksnejše like, avtorja ne sme biti strah zaiti v temno stran človeške duše in psihe, dogajati pa se mora seveda v New Yorku. Ravnokar sem opisal roman The Suicide, katerega glavni lik je detektiv Brian Vincenti, ki naleti na samomor neznane ženske – ki je sprva videti kot le še eden od mnogih. Nato pa se vse zaplete. Liki so do določene mere klišejski, sama zgodba pa nič eksplozivno novega. A če iščete kvalitetno kriminalko, ji posvetite nekaj pozornosti.

The Three-Body Problem (Cixin Liu)

Obljubil sem še en roman, ki ga ni napisal bel Zahodnjak. Cixin Liu je najbolj priljubljen pisec znanstvene fantastike na Kitajskem, zdaj pa ga ima priložnost spoznati še Zahod. V prvem delu istoimenske serije, ki je (če nepošteno primerjam) mešanica sage Dune in popcorn akcionerja Dan neodvisnosti. Po kitajski kulturni revoluciji skrivni vojaški projekt v vesolje pošilja signale, da bi vzpostavil stik z nezemljani. Signal prestreže oddaljena civilizacija, ki je na robu propada (kaj znano?) in se odloči, da je čas za selitev. Zemlja se po slovensko razdeli in se prepira, če naj prišleke pozdravimo s trobentami in zakusko in jih kolaborantsko prosimo, naj uredijo ta naš pokvarjen svet; ali pa se oborožimo do zob in zeleno zalego razstrelimo z vsem orožjem, ki obstaja. Cixin Liu na 400 straneh iz tega razplete čudovito štorijo, ki bo vse ljubitelje žanra (pa tudi koga drugega) potegnila v svoj svet.

Strokovna literatura

God’s Bankers (Gerald Posner)

Kako pokvarjen je Vatikan? Tako hudo, da potrebujemo 750 strani dolgo knjigo, da pokrijemo vse barabije Svetega sedeža. O knjigi sem že pisal in izpostavil najpomembnejše poudarke, a tisti, ki jih tema bolj zanima, morajo prebrati to temeljito raziskano zgodbo. Resničnost je bolj bizarna od fikcije, saj ima saga o Vatikanu vse: zastrupljene tajkune, umorjene tožilce, skrivnostne smrti zasebnih preiskovalcev, sumljive samomore; pisane like kardinalov, papežev, bančnikov, mafijcev, kraljev in premierjev; ter nemoralnost in hinavščino, ki je že standardna lastnost RKC. Posner se na koncu zazre še v prihodnost in se vpraša, kako bo s korupcijo ravnal trenutni papež. To mu bo uspelo le, če bo kos pokvarjenemu dvoru kardinalov in priležnikov. Knjiga je delno triler, delno raziskovalno novinarstvo, začrta pa razburljivo in krvavo pot od temelja vere do korporacije z neverjetnim bogastvom in vplivom.

Goebbels (Peter Longerich)

O nacizmu in drugi svetovni vojni je bilo napisanih na tisoče knjig, o kralju nacistične propagande, Goebbelsu, pa na stotine. Težko rečemo, da je to del zgodovine, ki ga nismo dovolj pokrili. A kljub temu se ob branju Longericheve biografije zdi, da so mnogi pred njim nekaj izpustili, spregledali ali pozabili. Knjiga, le malce krajša od 1000 strani, se neverjetno poglobi v življenje in (grozljivo) smrt najbolj zvestega Hitlerjevega podrepnika. Na koncu mu ni bil nihče tako blizu kot Goebbels, pred propadom tretjega rajha pa je za Adolfa storil vse. Posodil mu je ženo, vsem otrokom je dal imena na H, sveta brez Hitlerja pa si ni znal predstavljati, zato sta z Magdo poleg sebe ubila še vse svoje otroke. Kakšen je bil ta človek? O čem je razmišljal? Zakaj je počel to, kar je počel? Peter Longerich je s pomočjo njegovih dnevnikov in mnogih virov uspel sestaviti sliko možakarja, ki se je hotel prihodnosti pokazati kot sposoben in neusmiljen, iz vsakodnevnih zapisov pa ugotovimo, da je zlo res banalno.

Language Myths, Mysteries and Magic (Karen Stollznow)

Z morilskega fanatika pa v čudovit svet jezika in skrivnosti, v katere je ovit. Karen Stollznow se sprašuje ali lahko udarec v glavo ponastavi nastavitve v možganih in spremeni dialekt; ali vesoljci, živali in predmeti govorijo; kaj je z nadnaravnim jezikom, ki ga uporabljajo tako starodavni zapisi kot tudi sodobne religije; ali je možno z jezikom napovedovati prihodnost? Večna skeptičarka nas popelje skozi čudne pojave, ki so povezani z jezikom, se ustavi pri bogokletju in Bigfootu, preveri, če se iz pisave da razbrati človekov značaj in poizve, kaj točno se zgodi, če s posebnimi besedami pokličeš hudiča. Kakšno moč ima jezik in kako vplivajo besede na naš svet?

Physics of the Future (Michio Kaku)

Michio Kaku je novodobni Einstein in eno njegovih knjig sem vključil že v seznam najboljše strokovne literature lanskega leta. To poletje pa se posvetimo prihodnosti, natančneje letu 2100 (to je čez 85 let, mimogrede). Kaku je za rokav pocukal več kot 300 strokovnjakov iz vseh možnih strok in jih vprašal, kako si (na podlagi dejanskega napredka) predstavljajo prihodnost. Kakšna revolucija nas čaka v medicini, računalništvu, umetni inteligenci, nanotehnologiji, energetiki in astronavtiki? Če gre verjeti znanstvenikom, nas čakajo računalniki, ki jih bomo upravljali z mislimi; telekineza; dostop do interneta s pomočjo posebnih leč; avtomobili, ki se vozijo sami (in po možnosti celo leteči avtomobili!); posebni DNK senzorji nas bodo sproti zdravili; staranje pa bomo lahko upočasnili. Vaš novorojenček bo tako pri 85. letih praktično mladenič! A vse to je le kapljica v morje tem, ki jih na dobrih 400 straneh obdela Michio Kaku.

Sapiens (Yuval Noah Harari)

Skoraj polovica Američanov verjame, da nas je ustvaril bog in glede na število religioznih ljudi na svetu, drugod verjetno ni nič drugače. A vsa dejstva kažejo na to, da smo se razvijali in razvijali, dokler nismo po milijonih letih postali to, kar smo. V šolah napačno učijo, da smo se razvili iz neandertalca in drugih človečnjakov in že izraz ‘človečnjak’ je napačen, saj so vsi ti “členi v verigi” pravzaprav bili naši bratje in sestre. Imeli smo skupnega prednika in vsi smo bili ljudje – mi človeška vrsta Sapiens. A preživeli smo edini in že 10 tisoč let teptamo svet edini iz naše velike družine. Izraelski zgodovinar Harari si je podrobno pogledal, kaj se je zgodilo z ostalimi (vsaj) petimi človeškimi vrstami, kako in zakaj se je Sapiens razvil in zavladal svetu, nato pa se vpraša, kaj nas čaka v prihodnosti. Če preživimo same sebe.

The Conspiracy Against the Human Race (Thomas Ligotti)

Da na vročem pesku pod prijaznim soncem in ob zvokih morskih valov, veselih otrok in terasa benda ne bi pozabili na svoj nihilizem, si na svoj bralnik naložite temačna razmišljanja Thomasa Ligottija, ki je nehote kriv za večino filozofskih razprav Rusta Cohleja v priljubljeni seriji Pravi detektiv. Ko se ta sprašuje o tem, če bi moralo človeštvo prostovoljno storiti množični samomor ali pa modruje o tem, kaj človek sploh je, črpa naravnost iz dotične knjige, o kateri ob izidu ni govoril nihče. Thomas Ligotti je sicer fantastičen pisec filozofsko-nadnaravnih grozljivk, v dotični knjigi pa sklene, da je religija prosojna fantazija, optimizem le vaja v fantaziranju, iskanje sreče pa je v vsakem primeru obsojeno na propad in konec. Se strinjam, izredno težke teme za na plažo in sploh se ni treba v vsem strinjati, a marsikateri odstavek nam da misliti. Tako kot Rust Cohle.

The Copernicus Complex (Caleb Scharf)

Kopernik je v šestnajstem stoletju dokazal, da Zemlja ni središče vesolja in da smo le še eden od mnogih planetov, ki se vrti okrog le še ene izmed mnogih zvezd v neskončnem vesolju. A sodobni dokazi na nek način kažejo, da smo nekaj posebnega in da živimo na posebnem kraju v posebnem času. Živimo namreč v nenavadnem času na časovnici, dolgi 14 milijard let, kolikor je staro vesolje. Živimo v sončnem sistemu nenavadnega tipa, kjer nas obkrožajo raznoliki planeti. A življenje je zgrajeno iz osnovne kemije, mi pa smo rezultat milijard let evolucije vesolja. Če se vam bo pri prejšnji knjigi zdelo, da niste nič posebnega, vam bo astrofizik Scharf pokazal, da pravzaprav ste. Tako kot vsi ostali na vseh planetih v vseh paralelnih vesoljih.

The Story of the Human Body (Daniel Lieberman)

Iz vesolja pa v čudovit stroj, ki mu pravimo človeško telo. Daniel Lieberman, biolog in strokovnjak za evolucijo, nam pokaže, kako se je človeško telo razvilo, četudi se nam zdi, da smo ravno takšni kot naši predniki v kameni dobi. Razloži nam, kako smo se postavili na dve nogi, kako smo nehali jesti izključno sadje, kako smo postali tako atletski, kako so se razvili tako veliki in sposobni možgani, in kako se je razvila naša kultura. Po drugi strani pa je evolucija prinesla bolezni, ki jih predniki niso poznali. Knjiga se čudovito bere skupaj s prej omenjeno Sapiens.

The White War (Mark Thompson)

Tako kot o drugi svetovni vojni je bilo tudi o prvi napisanih nešteto knjig – manj o Soški fronti, a se tudi tu nimamo pravice pritoževati. Naši zgodovinarji so se več kot potrudili. Tu pa vam priporočam še knjigo britanskega zgodovinarja Thompsona, ki se v svojih knjigah bolj ali manj posveča Jugoslaviji in njenim prebivalcem skozi zgodovino. V knjigi The White War je podrobno opisal krvavo kalvarijo ob reki Soči, ki je potekala od 1915 do 1918; nacionalizem in politično stanje v Italiji pred preračunljivim vstopom v vojno; bitke in taktike, statistiko in osebne zgodbe ljudi, ki so za vedno ostali na vrhovih Posočja.

Tomorrowland (Steven Kotler)

Iz krvave preteklosti pa znova v svetlo prihodnost. Če je prej o njej Michio Kaku spraševal strokovjake o letu 2100, pa se Steven Kotler poda še dlje. Kaj nam prinaša tehnologija, ki je v končni fazi le obljuba o lepšem jutri? Tudi on obljublja znanost in tehnologijo, ki nas bosta zdravili in nam daljšali življenja, govori pa tudi o prihodnosti evolucije (o čemer lahko beremo tudi v Sapiensu). Bionični ljudje, nalaganje uma v oblak in s tem nesmrtnost, spreminjanje drugih planetov, da bodo primerni za bivanje; leteči avtomobili in genetsko ustvarjena bitja. Ali pa iskanje surovin na asteroidih ter razvoj psihadelikov. Kaj za našo kulturo in etiko pomeni umetno podaljševanje življenja? Kaj se bo zgodilo, če se bomo igrali bogove? Hude teme, o katerih je vredno razmišljati.

ZeroZeroZero (Roberto Saviano)

Roberto Saviano je najbolj znan po svoji eksplozivni knjigi Gomorrah, zaradi katere je neapeljska mafija na njegovo glavo razpisala nagrado, letos pa se je vrnil s sago o kokainu, v kateri analizira svet preprodajalcev najbolje prodajane droge na svetu. “Zero zero zero” je najbolj čist in najbolj bel kokain, Saviano pa nas od Kolumbije in Mehike z njihovimi karteli popelje do italijanskih in ruskih mafijcev ter afriških lordov. Na eni strani nam pokaže prefinjenost organiziranega kriminala, ki se neprestano razvija, po drugi strani pa razkrije nasilje in vpliv zločinskega sveta. Saviano spet ne razočara.