Predsedniški govor, če pristanek na Luni ne bi uspel

Ko se je zgodovinski podvig pristanka na Luni julija 1969 izkazal za uspešnega, si je takratni ameriški predsednik Richard Nixon gotovo oddahnil, saj mu ni bilo treba pred kamerami prebrati žalostnega govora, temveč zmagoslavnega. Leta 1999 je v javnost prišel govor, ki je bil napisan vnaprej, v primeru, da misija na Luno spodleti.

Prevod se glasi:

Usoda je hotela, da možje, ki so šli raziskovat Luno v miru, ostanejo na Luni in tam počivajo v miru.

Pogumna možakarja, Neil Armstrong in Edwin Aldrin, vesta, da ni upanja za njuno vrnitev. A vesta tudi, da je v njuni žrtvi upanje za človeštvo.

Ta dva možakarja sta dala svoji življenji za najplemenitejši cilj človeštva: iskanje resnice in razumevanja.

Za njima bosta žalovali njuni družini; za njima bo žaloval njun narod; za njima bodo žalovali vsi ljudje sveta; za njima bo žalovala Mati Zemlja, ki je upala svoja sinova poslati v neznano.

V svojem raziskovanju sta združila ljudi sveta v celoto; v svoji žrtvi sta še bolj stkala bratske vezi človeštva.

V antičnih dneh so ljudje gledali v zvezde in v ozvezdjih videli svoje junake. Dandanes delamo podobno, le da so naši junaki epski možje iz mesa in krvi.

Drugi jima bodo sledili in gotovo se bodo vrnili domov. Človekovo iskanje se ne bo ustavilo. A ta moža sta bila prva in prva bosta ostala tudi v naših srcih.

Vsak človek, ki bo v prihodnjih nočeh gledal Luno, bo vedel, da je nekje na drugem svetu kotiček, ki je za vekomaj človeški.

Predsednik naj bi javnost nagovoril še ko bi bili astronavti živi, a nedvoumno obsojeni na pogubo. Na koncu govora je bila še opomba, naj predsednik bodoče vdove osebno pokliče, ko pa bi NASA prenehala komunicirati z astronavti, je navodilo duhovniku velevalo, da njihove duše izroči “najglobljim globinam” kot se to naredi na morju.

Strah za govorom je bil resničen, saj so se vsi vpleteni zavedali možnosti, da Armstrong in Aldrin ne bi mogla vzleteti z Luninega površja. Če bi bil lunarni modul onesposobljen, bi astronavta umrla zaradi pomanjkanja hrane ali pa bi “namerno prekinila vso komunikacijo,” kar je bil le birokratski izraz za samomor.

William Safire, pisec govorov v Beli hiši, je v svojem življenjepisu rekel, da so bili Američani navajeni na srečne konce vesoljskih poletov, sam pa se je vseeno zavedal nevarnosti.

Misija Apollo 13 je manj kot leto po pristanku na Luni pokazala, da so bile skrbi upravičene, ko je eksplozija poškodovala plovilo. Tudi za ta primer so bile izjave spisane vnaprej.