20 zemljevidov, ki razložijo prvo svetovno vojno

Prva svetovna vojna je trajala štiri leta, tri mesece, in dva tedna, v njej se je borilo skoraj 70 milijonov mož, umrlo pa je več kot 20 milijonov ljudi. Ti zemljevidi bodo mogoče olajšali razumevanje.

Zavezništva v Evropi leta 1914

Tik pred izbruhom prve svetovne vojne sta srcu Evrope vladali dve močni državi: Nemčija na severu in njena šibkejša sestrična, Avstro-Ogrska, na jugu. Državi sta sklenili zavezništvo Centralnih sil, h kateremu sta se pridružila tudi Bolgarija in Otomanski imperij (današnja Turčija). Drugo večje zavezništvo je bila Trojna Antanta, pakt med Rusijo, Veliko Britanijo in Francijo (kasneje znani kot Zavezniki). Ti dve močni zavezništvi sta postavili oder za največjo morijo sodobne zgodovine. Spor med dvema državama bi samodejno v vojno povlekel še vse zaveznice. Ko sta Nemčija in Avstro-Ogrska napovedali vojno Srbiji, sta posredno vstopili v vojno z Rusijo in obenem z Veliko Britanijo in Francijo. In točno to se je zgodilo.

Britanija, Rusija in Francija, zgodovinsko gledano ne ravno prijateljske države, so se za zavezništvo odločile po Francosko-pruski vojni štiri desetletja pred prvo svetovno vojno. Prusija je namreč Francijo zvabila v spopad in jo s pomočjo nemških zveznih držav tudi premagala. Okupirala je gospodarsko dragoceno območje Alzacije in Lorene, nato pa se združila v veliki Nemški imperij. Ta nenadni vzpon nemškega naroda je zaskrbel tako Britance kot tudi Ruse, zato je sledilo zavezništvo, ki se mu je Francija rade volje pridružila.

Evropske kolonije pred prvo svetovno vojno

Pred Veliko vojno je bila večina sveta razdeljena na kolonije in ozemlja najmočnejših evropskih držav. Največji je bil imperij Velike Britanije, v katerem je veljalo, da sonce nikdar ne zaide, saj je britanska zastava plapolala od Kanade do Afrike, od Indije do Avstralije. Takoj za njimi so bili Francozi, ki so si podjarmili velik kos severne Afrike, Ruski imperij pa se je omejil zgolj na ozemlje bivše Sovjetske zveze. Nemci, ki so vojno začeli zaradi kolonialističnega apetita, so leta 1914 pod seboj imeli “le” devet držav, Italijani pa pet.

Če je bila Afrika pred avgustom 1914 razdeljena med več narodov, je bila po koncu prve svetovne vojne skoraj ekskluzivno pod zavezniškim nadzorom. Nemčija je izgubila tako ozemlje matične države kot tudi večino svojih kolonij. Meje na Bližnjem vzhodu so se hitro narisale in nastalo je kup novih držav, kar je bila posledica razdelitve razpadlega Otomanskega imperija, ki je bil na strani poražencev. Nastala je moderna Turčija in sodobni arabski svet. Francija je pod nadzor dobila Sirijo in Libanon, Velika Britanija pa Mezopotamijo (kasneje Irak) in Palestino. Arabski polotok, ki je bil prav tako del Otomanskega imperija, se je razcepil na več kraljestev, med drugim predhodnik Savdske Arabije, Jemna in ostalih držav ob Perzijskem zalivu. Šušmarjenje z ozemlji s strani Zaveznikov je posredno vplivalo na trenuten kaos, ki vlada na Bližnjem vzhodu.

Vojna, po načrtu ofenzivna

Nemški in francoski strategi so verjeli, da bo Velika vojna napadalne sorte. Alfred von Schlieffen, ki je načrtoval nemško strategijo, je nameraval vkorakati v Francijo preko belgijskega ozemlja, Francozi pa so v Načrtu XVIII vojake nameravali poslati čez francosko-nemško mejo, Luksemburg in Belgijo. Strategiji razložita položaj bojnih linij skozi celotno vojno, a zgodovinarji v tem vidijo nekaj več: prva svetovna vojna je bila posledica teh načrtov. Vsaka država je namreč verjela, da je ključ do zmage hiter napad, kar pa se je (vsaj v prvi svetovni vojni) izkazalo za zmoto. Vojna je bila dolgotrajna in krvava, bojne linije pa so se premikale počasi.

Narodnosti in jeziki Avstro-Ogrske

Habsburžani so Avstriji vladali vse od 13. stoletja in so ena najbolj zanimivih kraljevih družin evropske zgodovine. Prva svetovna vojna je končala njihovo vladavino, a dotlej je njihov vpliv segal od Belgije in Neaplja do Portugalske in celo Mehike. Na predvečer Velike vojne pa se je imperij zvedel na osrednjo državo Avstro-Ogrske, v kateri je dolgo časa v miru živelo ogromno narodnosti in jezikovnih skupin (Dunaj je bil čudovit primer večkulturne družbe). A v Evropi se je kuhal nacionalizem, kar je za talilni lonec Avstro-Ogrske pomenilo le pot v prepad. Predvsem Srbija je imela željo po osamosvojitvi in ustanovitvi Velike Srbije, v kateri bi bili združeni srbsko in hrvaško govoreči narodi. To Dunaju seveda ni bilo všeč, zato so s sumom pogledovali proti Beogradu in Srbe opozarjali, da je edinost habsburžanske dinastije veliko bolj pomembna kot nacionalizem posamičnih držav.

Nacionalistične težnje je imela tudi Črna roka, uradno znana pod imenom “Združenje ali smrt”, ki je bila ustanovljena septembra 1901. V njej so bili člani srbske vojske, njihov cilj pa je bil ustanovitev srbskega kraljestva, po vzoru italijanske (1870) in nemške združitve (1871). Člani črne roke so usodnega junija 1914 v Sarajevu poskušali usmrtiti avstrijskega prestolonaslednika, po naključju pa je to uspelo Gavrilu Principu. Ostalo je zgodovina.

Atentat na Franca Ferdinanda

28. junija 1914 zjutraj se je Franc Ferdinand s spremstvom z vlakom odpravil iz Ilidže v Sarajevo. Na železniški postaji ga je počakalo šest vozil. Trije policisti so se pomotoma usedli v prvo vozilo, varnostnike pa so pozabili. V drugem vozilu sta se peljala župan Sarajeva in šef sarajevske policije. V tretjem avtomobilu so se peljali Franc Ferdinand, soproga Sofija, guverner Potiorek in podpolkovnik Franz von Harrach. Prva postaja je bila vojašnica, kjer naj bi prestolonaslednik pozdravil vojake, nato pa naj bi se odpravili po glavni ulici. General Michael von Appel je med načrtovanjem obiska predlagal, da bi ob celotno pot sprevoda postavil vojsko, a so ga zavrnili, češ, da bi to užalilo lokalno prebivalstvo. Na koncu so se odločili za 60 policistov, ki so skrbeli za varnost.

Prva dva zarotnika, Mehmedbašić in Čubrilović, nista bila uspešna, je pa Nedeljko Čabrinović odvrgel granato. Ta se je od strehe enega izmed vozil odbila nazaj na cesto, razstrelila sledeče vozilo in ranila do dvajset ljudi. Čabrinović je požrl cianidovo kapsulo in skočil v reko. Ker samomor ni uspel, so ga policisti skupaj s Sarajevčani pretepli in odvedli v zapor. Prestolonaslednik in spremstvo so odhiteli proti mestni hiši in peljali mimo Popovića, Principa in Grabeža, ki so se razočarani razkropili.

Ferdinand je kljub vsemu imel govor v mestni hiši, nato pa se je odločil, da obišče ranjence v bolnišnici. Baron Rumerskirch je sicer predlagal, da počakajo na vojsko, ki bi vzpostavila red in varnost, a ga je preglasil Guverner Potiorek, ki je rekel, da vojaki za to niso primerno oblečeni. Petnajst do enajstih zjutraj so se vrnili v vozila in se odpravili proti bolnišnici. Pot vrnitve je bila načrtovana po cesti, po kateri so prišli do mestne hiše, a se je šofer, Leopold Lojka, premislil in zavil na ulico Franca Jožefa. Guvernerjev pomočnik Erich von Merrizzi je bil namreč med ranjenci in zato v bolnišnici, šofer pa ni vedel, da so se navodila spremenila. Šef policije je bil zadolžen za to, a kljub temu, da je sam menil, da varnost ni zadostna, tega ni storil.

Gavrilo Princip je šel po neuspelem atentatu čez cesto na sendvič v delikateso Moritz Schiller ob Latinskem mostu. Ko je prestolonaslednikov konvoj obrnil na ulico Franca Jožefa, je guverner Potiorek iz svojega vozila zaklical šoferju Lojki, da je zgrešil smer, zato se je ta ustavil, da bi obrnil in šel po dogovorjeni poti. Ustavil pa je prav pred Principom. Ta je presenečen izvlekel revolver in na licu mesta ustrelil tako Franca Ferdinanda kot tudi njegovo soprogo.

Globalna mobilizacija vojsk

V manj kot enem tednu po atentatu so bili na vojno pripravljeni vsi glavni igralci. Avstro-Ogrska je napovedala vojno Srbiji, potem, ko ta ni hotela upoštevati ultimata. Nato je Avstro-Ogrski vojno napovedala srbska zaveznica Rusija, kar je nato pomenilo, da mora v bran svoje zaveznice stopiti tudi Nemčija. Nemški strategi so se odločili, da vsaka vojna z Rusijo pomeni tudi vojno s Francijo, katero bi po načrtu napadli prvo. Glavni nemški načrt je torej predvideval, da v obrambi Avstro-Ogrske preventivno napade tako Francijo kot tudi Belgijo. A z nobeno ni bila uradno v vojni. Ker so Nemci prekršili belgijsko nevtralnost, so v vojno stopili še Britanci. A poleg tega je treba opozoriti, da je Francija vnaprej načrtovala, da bo podprla Srbijo v boju proti Avstro-Ogrski, saj je upala, da bo s tem začela vojno, v kateri bi jim Rusi pomagali v borbi proti Nemcem. Spomnimo se, da Francozi niso pozabili vojne izpred pol stoletja in izgube Alzacije.

Prva bitka vojne: napad na Srbijo

Prva svetovna vojna se je začela 28. julija 1914, ko je Avstro-ogrska napovedala vojno Srbiji, v katero je 12. avgusta vkorakalo 200 tisoč avstrijskih vojakov. Srbov je bilo sicer več, a so bili slabo oboroženi. Kljub temu AO ni mogla prebiti obrambe. Srbija je nato septembra neuspešno izvedla protinapad, Avstrijci pa so decembra okupirali Beograd. Bitke so potekale vse do konca novembra 1915, ko so se morali Srbi umakniti avstrijski in bolgarski okupaciji. Številke, za katerimi so ljudje, so srhljive: srbska vojska je ob začetku vojne imela 420 tisoč vojakov, do odločilnega poraza pa so jih imeli skoraj polovico manj. Zabeležili so več kot 400 tisoč žrtev, še 450 tisoč pa je umrlo srbskih civilistov do leta 1918.

Prva bitka zahodne fronte: napad na Liege

Liege, mestece v Belgiji, je bila prva žrtev nemškega vojaškega stroja. 5. avgusta 1914 so Nemci namreč napadli nevtralno Belgijo, prek katere so hoteli napasti pomembnejši cilj, Francijo. Boji so trajali 11 dni, invazija Francije pa je bila tako preložena za pet dni. Železniški tiri, ki jih je Nemčija potrebovala za bojevanje na vzhodu Belgije, so bile zaprte, zato nemška vojska ni udarila s polno močjo vse do 20. avgusta, ko so bili že v Namurju, 65 km zahodno od Liega. V prvi bitki prve svetovne vojne sta se borila nemška poveljnika Otto von Emmich in Erich Ludendorff proti belgijskemu generalu Gérardu Lemanu. Tega so Nemci prijeli, v bitki pa je umrlo dobrih pet tisoč Nemcev in skoraj 20 tisoč Belgijcev. Liege je padel, Belgijci pa so žrtvam navkljub vsaj za nekaj dni upočasnili nemško ofenzivo. Ta bitka je bila razlog za vstop Britanije v vojno.

Bitka za Marno reši Pariz

Mnogi zgodovinarji so prepričani, da je bila bitka za Marno odločilna za potek prve svetovne vojne. Po upočasnitvi v Belgiji so Nemci vseeno zakorakali proti trofejnemu mestu Pariz, ob reki Marni pa so jih pričakali francoski in britanski vojaki in jih potisnili nazaj proti vzhodu. V začetku septembra 1914 je bila vojna še bliskovita, Nemci pa so redko naleteli na resnejšo obrambo. Po presenetljivem uspehu francosko-britanskega protinapada so se Nemci podali na t.i. dirko proti morju, po 65 kilometrih pa so se ustavili in vkopali. Ko so jih Francozi in Britanci ujeli, se je začela neslavna prva bitka za Ypres, v kateri se je dober mesec borilo 10 milijonov mož. Prej omenjeni Schlieffenov načrt je bil tako neuspešen, proti koncu novembra 1914 pa se je bliskovita vojna spremenila v vojno izčrpavanja v jarkih.

Soška fronta in dvanajstero bitk

Soška fronta je eno najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine, saj sta se vzdolž reke Soče več kot dve leti borili vojski Avstro-Ogrske in Italije. V dvanajstih bitkah se je nabralo za 1,2 milijona žrtev, od tega skoraj 600 tisoč Italijanov, 200 tisoč vojakov avstro-ogrske vojske, v slovenskih gorah in dolinah pa je življenje izgubilo več kot 30 tisoč Slovencev, ki so se borili v vrstah Avstro-Ogrske. Več kot sto tisoč domačinov je bilo prisilno izseljenih, italijanska zasedba pa je okrog 12 tisoč domačinov pregnala v begunske domove.

Prva bitka je potekala junija in julija 1915 od Krna do Trsta, italijanski cilj pa je bil spraviti Avstrijce v beg. Italijanskih vojakov je bilo dvakrat več kot avstro-ogrskih, a ker je general Cadorna raje napadel z vojaki in ne s topništvom, so se Avstrijci zlahka branili. Najhujši boji so se odvijali okrog Gorice, italijansko napredovanje pa se je ustavilo, ko je Svetozar Borojević dobil okrepitve. Italijanom je v prvi bitki uspelo okupirati Kanin in zahodni del Krasa. Umrlo je skoraj 15 tisoč Italijanov in 10 tisoč Avstrijcev.

Zadnja bitka je bila slavna bitka pri Kobaridu, ki je potekala od 24. oktobra do 19. novembra 1917. Avstro-Ogrska je dobila nemške okrepitve, zaradi česar jim je uspelo prodreti za italijansko linijo. Na prvi dan bitke so Nemci in Avstrijci Italijane napadli z močnim topniškim obstreljevanjem in plinskim napadom, nato pa so ob osmih zjutraj na italijansko stran vkorakale pehote. Do konca dneva je bila italijanska vojska poražena, zgornja Soška dolina pa je bila osvobojena. Poraz je bil za Italijane tako hud, da so za nekaj časa izstopili iz vojne, za pomoč pri obrambi pa so morali zaprositi Zaveznike. Nemški “blitzkrieg”, ki so ga poskušali izvesti že med napadom na Francijo, se je v izpopolnjeni obliki v Posočju izkazal za učinkovit način bojevanja. Avstro-Ogrska in Nemčija sta v slabem mesecu bojevanja izgubili do 20 tisoč ljudi, Italijani pa so kljub nižjemu številu žrtev (11.000) mnogo vojakov izgubili v ujetništvu – kar 275 tisoč italijanskih vojakov je pristalo v avstrijskih ječah.

Krvave bitke pri Verdunu

Bitka pri Verdunu velja za najdaljšo in najdražjo bitko Zahodne fronte, saj je divjala od februarja do decembra 1916. Umrlo je okrog 300 tisoč vojakov, bojna linija pa se je premaknila za zgolj 8 kilometrov. Na začetku bitke so Nemci ugotovili, da britansko-francoske obrambe ne bodo mogli predreti, in se sprijaznili da vojne ne bodo zmagali. Zato so spremenili načrt. Ker je bitka potekala na francoskem ozemlju, so to hoteli izkoristiti tako, da bi si Zavezniki zavezali vrv okrog vratu. Načrt je bil zasesti eno izmed vzpetin v bližini, od koder bi lahko obstreljevali sovraga v jarkih. Nemci so upali, da bodo Francozi namesto bega izbrali srdito obrambo, zaradi katere bi umrlo kar se da veliko Francozov. In res, umrlo jih je več kot 156 tisoč. A obenem je umrlo tudi 143 tisoč nemških vojakov.

Bitka pri Jutlandiji, največja pomorska bitka prve svetovne vojne

Velika Britanija je imela odločno premoč na morju, a v letih pred prvo svetovno vojno je Nemčija zgradila sila močno mornarico. (Razlogi za to so sila nenavadni.) Šestnajst let pred začetkom vojne so se Nemci namreč začeli močno oboroževati in cesar Viljem je do leta 1912 imel 38 bojnih ladij, 18 križark, 144 torpednic in 72 podmornic. 31. maja 1916 sta se mornarici dveh bratrancev srečali zahodno od Danske, kjer se je soočilo 150 britanskih in 100 nemških ladij. Nemci so vedeli, da je sovražnikova mornarica premočna za neposredno napadanje, zato so upali, da bodo zvabili del britanske flote v bitko z večjim številom nemških ladij. Admiral David Beatty, ki je bil na čelu omenjene skupine, je ob srečanju z nemško mornarico svoje ladje obrnil in jo ucvrl proti glavnini britanske flote. Britanci so na koncu izgubili 14 ladij, Nemci pa 11. Umrlo je več kot šest tisoč Britancev in 2.500 nemških mornarjev.

Lawrence Arabski in izdajstvo, ki je zarisalo nove meje

Thomas Edward Lawrence (oziroma Lawrence Arabski) je eden najbolj znanih Britancev prve svetovne vojne. Pred izbruhom vojne je delal kot arheolog in se podrobno spoznal z Bližnjim vzhodom. Britanci so ga nato rekrutirali in mu dali nalogo, da med Arabci zaneti upor proti Otomanskemu imperiju. Na strani Arabcev se je boril med letoma 1916 in 1918, ob koncu vojne, novembra 1918 pa je Britancem predstavil zemljevid, na katerem je narisal meje Bližnjega vzhoda, kot sta si ga zamislila z Gertrude Bell. Britanci so arabskim zaveznikom obljubili neodvisnost in Lawrence je bil celo del pariške mirovne konference leta 1919, da bi poskrbel za izpolnitev obljub. A Britanci in Francozi so si Bližnji vzhod na koncu razdelili v sporazumu Sykes-Picot (o katerem več kasneje), ki so ga snovali vse od leta 1916. Razmejitev ima še danes hude posledice.

Turški genocid nad Armenci

Voditelji Otomanskega imperija, v katerem so bili muslimani v večini, so bili leta 1915 v veliki stiski, saj so imeli več porazov kot zmag. Zato so se seveda odločili za genocid, s katerim bi v svojem imperiju odstranili vse nemuslimanske elemente. Začeli so preganjati Armence, krščansko etnično skupnost, katerih starodavna domovina se je nahajala na turškem in ruskem ozemlju. Nekateri ocenjujejo, da so Turki pobili poldrugi milijon Armencev, torej tri četrtine vsega prebivalstva v imperiju.

Preživeli so pobegnili v ZDA in Rusijo, kjer dandanes živijo močne diaspore. Za genocid do danes ni še nihče odgovarjal, tema pa je za turški parlament sila občutljiva. Etian Belkind, član izraelske obveščevalne agencije Nili, se je med vojno vtihotapil med turške vojake in videl grozodejstva po imperiju. Videl je, kako so turški vojaki zbrali večjo armensko vas in prebivalce 5. decembra 1918 zažgali. Ameriški diplomat Oscar Heizer je poročal o množičnem utapljanju armenskih otrok, ki so jih metali z ladij. Psihiater Robert Lifton, ki je pisal o medicinskih poskusih med holokavstom v nacistični Nemčiji, je predstavil turški način genocida: zastrupljanje z morfijem, strupenimi plini in namernimi okužbami s tifusom. Genocid nad Armenci velja za največje namerno iztrebljanje skupine ljudi pred holokavstom, ki se je zgodil slabih 30 let kasneje.

Vojskovanje v jarkih Zahodne fronte

Na zahodu nič novega, je zapisal Erich Maria Remarque. A ena izmed novosti prve svetovne vojne je bil način bojevanja, kjer se bojne linije dolgo časa ne premaknejo, nasprotniki pa se obstreljujejo iz jarkov vsak na svoji strani. Do Velike vojne je bila mobilnost in hitro vojskovanje ključ do zmage, med letoma 1914 in 1918 pa je prevladovalo defenzivno vojskovanje.

Do druge svetovne vojne so razvili tanke in letala, zato tak način bojevanja ni bil več potreben, a zgornja ilustracija lepo pokaže, kako so bila videti bojišča, na katerih so v dolgotrajnih bitkah umirali Francozi, Britanci in Nemci. Pred vsakim jarkom je tekla bodeča žica, ki so jo razvili Američani nekaj desetletij prej za ograjevanje živine. Žica je upočasnila pogumne vojake, ki so si upali teči čez nikogaršnjo zemljo. Žici sta sledili dve liniji jarkov, v katerih so se skrivali izvidniki. Povezani so bili z ožjimi jarki, da so se lahko vojaki izmenjevali. Še bolj nazaj so bili izkopani jarki za sporazumevanje, prvo pomoč in skladiščenje dobrin in orožja. Čisto v ozadju pa so tekli jarki s topništvom, ki je bilo dovolj zmogljivo, da je udrihalo po sovražniku globoko za fronto. Povsod so bile seveda skrite tudi protipehotne mine. Slaba higiena, neprestano obstreljevanje in pomanjkanje hrane je jarke spremenilo v živ pekel.

Nemčija predlaga Mehiki vojno proti Združenim državam

Nemci so z uporabo bojnih podmornic pričakovali, da se bo vojni pridružila tudi Amerika, zato je nemški zunanji minister Arthur Zimmerman ambasadorju v Mehiki poslal šifrirano sporočilo. V njem mu je ukazal, naj v primeru ameriške napovedi vojne Nemčiji mehiško oblast prepriča, naj stopi v zavezništvo z njimi in napade južni del ZDA. Nemčija bi Mehiki posodila denar, Mehičani pa bi si lahko prisvojili Teksas, Arizono in Novo Mehiko (rdeča črta na zemljevidu prikazuje mehiško ozemlje pred vojno leta 1845). Na (ne)srečo so Britanci razvozlali sporočilo in kopijo poslali Američanom. Ti so ga objavili v ameriških medijih in tako javnost prepričali, da je čas za vstop v vojno. Amerika je Nemčiji napovedala vojno 6. aprila 1917, Mehika pa je nemški predlog zavrnila, ko ji je postalo jasno, da nima možnosti proti severni sosedi.

Blokade in vojna s podmornicami

Zavezniki so že leta 1914 začeli z blokado morja in hrano, namenjeno v Nemčijo, označili za prepovedano blago. Nemci so se odzvali s floto podmornic (tekom vojne so jih izdelali 351), ki so potapljala zavezniške in nevtralne trgovske ladje. To je bilo proti dogovorjenim pravilom bojevanja, a se Nemci za to niso zmenili, dokler se jim ni hudo maščevalo. 7. maja 1915 so namreč ob obali Irske potopili britansko ladjo Lusitania. Od 1198 žrtev jih je 128 bilo Američanov, zato so ZDA izkoristile napad kot povod za vstop v vojno. Predsednik Wilson je namreč verjel, da ima Amerika pravico do svobodnega plutja po morjih kljub vojni.

Nemci so nato zmanjšali napadanje civilnih tarč na morju, so pa se zato posvetili podvodnim minam. Več kot 40 tisoč min so položili ob obali, do konca vojne pa se je zaradi njih potopilo več kot 500 trgovskih ladij. Britanska mornarica je izgubila 44 bojnih ladij in 225 drugih plovil. Zgornji zemljevid prikazuje približno lokacijo podvodnih min, sestavili pa so ga admiralovi hidrografi, ki so bili vključeni v stalno odstranjevanje min.

Nemški podmorniški napadi so bili katastrofalni za zaveznike. Do konca vojne so potopile več kot pet tisoč trgovskih ladij in več kot sto bojnih, ob tem pa je življenje izgubilo na tisoče ljudi. Nemčija je ob tem izgubila 217 podmornic in pet tisoč mornarjev. Sčasoma se je velika nemška mornarica morala potuhniti, saj niso mogli dovolj hitro nadomeščati izgubljenih plovil, po prej omenjeni bitki za Jutlandijo pa (razen min) niso več delali težav zaveznikom. Zgornji zemljevid prikazuje masaker, ki se je dogajal v Severnem morju in okrog Velike Britanije.

Stodnevna ofenziva, poslednji boji

Zavezniki v Evropi so z veseljem sprejeli 10.000 novih vojakov na dan, saj jih je počasna vojna povsem izmučila. Nemci, na drugi strani, niso več mogli nadomeščati svojih izgub in prihod Američanov je takoj obrnil tok zgodovine. Poslednja ofenziva, ki je trajala 95 dni, je koalicija Francije, Britanskega imperija, Združenih držav, Belgije in Portugalske dokončno zdrobila Nemčijo in Avstro-Ogrsko. V bitkah, ki so trajale od 8. avgusta do 11. novembra 1918, je umrl dober milijon zaveznikov in skoraj 1,2 milijona nemških in avstro-ogrskih vojakov. Ofenziva je v končni fazi potisnila Nemce iz Francije onkraj Hindenburgove črte, temu pa je sledilo premirje. Najbolj znani bitki ofenzive sta bitka za Amiene in druga bitka na Somi. V prvi so zavezniki z več kot 500 tanki napadli nemške položaje, zajeli 17 tisoč Nemcev in 330 topov. 8. avgusta, torej na prvi dan velike ofenzive, je umrlo okrog 30 tisoč Nemcev in 6.500 zavezniških vojakov. Nemška morala je padla, dan pa je bil zapisan kot Črn dan nemške vojske. Hindenburgova linija je na zemljevidu označena z rdečo črto, zgradili pa so jo med zimo 1916-17.

Evropa po prvi svetovni vojni

Prva svetovna vojna se je uradno končala 11. novembra 1918 enajst minut čez enajst. Medtem, ko je po svetu morila španska gripa, so se leta 1919 v Parizu sestali zmagovalci in določili nove meje ter usode poraženih imperijev. Velika Britanija, Francija, Združene države, in Italija so skupaj podpisale pet sporazumov, ki so drastično spremenili zemljevid Evrope, Azije, in Afrike. Diplomati iz 32 držav so ustanovili Ligo narodov in nemška in osmanska ozemlja razdelili med Britance in Francoze. Italijani so po tajnem sporazumu iz leta 1915 med drugim dobili velik del slovenskega ozemlja, ogromno držav pa se je osamosvojilo. Kataklizmične spremembe so v Evropi vodile v številne revolucije, nekateri imperiji pa so nehali obstajati.