Kakšna je razlika med suniti in šiiti?

Islam je z 1,6 milijarde verniki druga največja religija na svetu (22 % prebivalstva), a (tako kot večina religij) ni enotna. Razdeljena je na dve glavni sekti, sunite in šiite. Sunitov je največ (1,3 milijarde), šiitov pa je okrog 15%. A kakšna je razlika med suniti in šiiti?

Na kratko

Suniti so tradicionalna ločina, ki prevladuje v večini muslimanskih držav in ni razdeljena na manjše sekte (pozna pa štiri smeri). Religija je vzniknila leta 632, ko je umrl Mohamed, teologija pa se je razvila predvsem v 10. stoletju. Po njihovem mnenju Mohamed ni določil naslednika, a edini pravi naslednik je le Abu Bakr, oče Mohamedove najljubše žene, ki so ga izvolili v Medini. Verski voditelji so imami, čisto navadni ljudje, odrešenika pa še čakajo. Koran je sicer glavni zakonik, a veto ima večinski dogovor skupnosti (ijma).

Šiitska manjšina, katerih ime pomeni “Alijevi privrženci”, se je razvila nekje med Mohamedovo smrtjo in letom 650, sila pomemben dogodek pa je tudi umor Alijevega sina leta 680. Ali je bil Mohamedov bratranec in četrti voditelj islamskega kalifata. A za šiite je bil Ali edini upravičeni prerokov naslednik, ki naj bi ga Mohamed osebno določil. Medtem ko so sunitski verski voditelji lahko vsi muslimani, ki imajo prave kvalifikacije, mora šiitski voditelj izvirati iz Mohamedove družine. Šiiti svoje voditelje vidijo kot nezmotljive inkarnacije Alaha in najboljše interprete Korana. Njihov prerok je že bil na svetu in trenutno deluje skozi verske voditelje, ob koncu sveta pa se bo znova vrnil.

Časovnica

Leta 570, v času, ko so po Evropi bezljali Vizigoti, Perzijci pa so hodili v zelje Bizancu, se je rodil Mohamed. 28 let kasneje se je rodil njegov nečak Ali, leta 610 pa naj bi Mohamed začel učiti in razodevati Koran. Tri leta kasneje se islam prvič pridiga javno, leta 630 pa Mohamed s svojimi vojščaki okupira Meko. Leta 632 Mohamed umre, na njegovo mesto pa izvolijo Abu Bakra, enega izmed njegovih “tastov”. A manjšina hoče Alija.

Leta 656 Ali po atentatu na tretjega voditelja kalifata postane sam vladar, zato se peščica muslimanov upre. Leta 661 med verniki izbruhne nasilje in upor, Alija pa umorijo. Alijev sin Husein čez slabi dve desetletji napade kalifat v Iraku, a njegova manjša vojska konča v krvavem masakru, ki muslimanski sekti le še bolj razdeli. Do 13. stoletja se bolj ali manj prepirajo, kdo bo vodil muslimane.

Takrat (natančneje leta 1258) Mongoli uničijo Bagdad in s tem sunitski kalifat, leta 1501 pa perzijski šah Ismail I. ustanovi svojo dinastijo, ki je preživela do leta 1736. Šiizem postane uradna religija.

Leta 1900 se rodi Homeini, ki bo čez dobrih 70 let igral pomembno vlogo, med letoma 1920 in 1922 pa se Arabci uprejo britanski nadvladi v Iraku. Šiiti in suniti so za kratek čas združeni proti skupnemu sovražniku. Med letoma 1922 in 1925 Kemal Ataturk razpusti otomanski imperij in turški sunitski kalifat, Reza Khan pa v Perziji prevzame oblast in se okrona za šaha. Irak leta 1932 pod sunitskim kraljem postane neodvisna država, tri leta kasneje pa Perzijo preimenujejo v Iran. Leta 1941 šah Reza prestol prepusti svojemu sinu, nato pa Britanci in Sovjeti okupirajo njegovo državo.

Dobro desetletje kasneje se Irana loti CIA in britanske službe, ki šahu pomagajo ostati na prestolu, leta 1963 pa se množice istemu šahu uprejo. Med demonstracijami policija aretira Ajatolo Homeinija in ga izžene v Irak. Tam se čez pet let na oblast zavihti stranka Baath, kateri je kasneje pripadal tudi Sadam Husein. Leto kasneje se stranka zaradi spora razdeli na sirijsko in iraško stranko.

Leta 1978 nove demonstracije v Iranu prisilijo šaha, da abdicira in pobegne v tujino, medtem pa se v državo vrne Homeini, ki začne revolucijo. Istega leta se v sosednji državi na oblast vzpne tudi Sadam Husein, ki naslednje leto napade Iran. Vojna traja osem let, umre pa do 600 tisoč Irancev in slabih 400 tisoč Iračanov. Leto po koncu vojne Homeini umre, leta 1990 pa Sadam okupira Kuvajt.

Med sovjetsko okupacijo Afganistana se leta 1989 rodi sunitska ekstremistična skupina, ki si nadane ime Alkajda. Njihov cilj je globalni džihad in striktno sledenje šeriatskemu pravu, napadajo pa šiite, ne-muslimane in vse ostale, za katere menijo, da so proti njihovi verziji islama. Po posredovanju ameriške vojske leta 1991 se šiiti na jugu Iraka uprejo Huseinu, ki pa jih brutalno zatre. Žrtev je bilo na tisoče.

Zmeda na Bližnjem vzhodu in ISIS

Skoraj 80 odstotkov prebivalcev Perzijskega zaliva je šiitov, od Irana in Iraka do Savdske Arabije. Ko je oblast v Iraku prevzela sunitska stranka Baath, je bil to hud udarec za večinsko prebivalstvo šiitov. Alkajda, ki je nastala v Afganistanu kot odgovor na sovjetsko okupacijo, se je hitro razširila tudi v Siriji, Iraku in Iranu.

Ko so ZDA v drugi iraški vojni odstranili Huseina, so na oblast postavili Nourija al-Malikija, šiitskega disidenta, ki je z Ameriko dolgo tesno sodeloval. V Iraku so bili torej šiiti od vekomaj v večini. Vmes jim je (tako kot v Siriji) vladal diktator manjšinskih sunitov, po invaziji ZDA pa je na čelu znova šiit. Vse lepo in prav za večino (65%) Iračanov.

A tu vstopi ISIS, ki zadnjih nekaj mesecev pustoši po Iraku. ISIS je skrajna verzija Alkajde, ki je skrajna verzija sunitskega islama. Če se zadeve kmalu ne uredijo, bo zemljevid Iraka v bližnji prihodnosti lahko sila drugačen. Večinski šiiti bodo obdržali le jugozahodni del Iraka, medtem ko bodo sunitski skrajneži okupirali vse od Bagdada do Damaska v Siriji. Kurdi, ki so že druga zgodba v tej zmedi, pa znajo obdržati ozemlje na severozahodu, ki si ga želijo že dolgo časa. Medtem Iran, ki je prav tako šiitska država, že v Irak pošilja svoje enote in brezpilotna letala, s katerimi naj bi pomagal zatreti sunitske upornike. (vir)

Kaj pa se dogaja v Siriji?

V Siriji je slika ravno obratna. Večina prebivalstva je sunitskih muslimanov, vlada pa jim Bašir al-Asad, ki je pripadnik alavitskih šiitov. Res je, da je tako kot Sadam Husein član stranke Baath, a kot že rečeno, se je stranka leta 1963 razdelila. V Iraku je sčasoma postala sunitska stranka, v Siriji pa je ostala šiitska.

Sodobna država Sirija je bila ustanovljena po prvi svetovni vojni, neodvisnost pa je dosegla leta 1946. Do sedemdesetih let se je zgodilo ogromno državnih udarov in za obdobje treh let je Sirija celo stopila v unijo z Egiptom. Od leta 1963 do 2011 so v državi veljali izredni zakoni, od leta 1970 pa na prestolu sedi družina al-Asad.

Marca 2011 se je začela državljanska vojna, ko so se spopadle vojaške sile stranke Baath in uporniki, ki hočejo enkrat za vselej sesuti Asadovo vladavino. Med t.i. arabsko pomladjo so protestniki zahtevali demokratizacijo države in gospodarsko reformacijo. Po brutalnem zatrtju demonstracij se je upor sprevrgel v vojno, v zadnjih treh letih pa je umrlo že več kot 160 tisoč ljudi.

Na eni strani oblast poskuša obdržati šiitska oblast v večinoma sunitski državi, pomaga pa jim med drugim tudi Iran. Na drugi strani so uporniki, ki hočejo spremembe v državi, proti diktaturi pa se bori Islamska fronta, Osvobodilna vojska Sirije in mudžahedini. Tudi tu se pojavi neslavna ISIS, ki pa se istočasno bori tudi proti sirijski opoziciji. Njihovi načrti so namreč povsem drugačni: kalifat, ki je narisan na zgornjem zemljevidu. Ob vsem tem se v Siriji borijo tudi Kurdi, ki hočejo svojo državo.

Iran in Savdska Arabija

Trenja med ločinama so najbolj očitna v neprestanem rivalstvu Irana in Savdske Arabije. Če sta bili obe petro-monarhiji prijateljici Američanov v sedemdesetih letih, se je po iranski revoluciji slika spremenila. Savdska Arabija je še tesna prijateljica ZDA, Iran pa je v primežu sankcij neprestano na robu vojne z Zahodom.

Do Homeinijeve revolucije je Savdska Arabija z dvema svetima mestoma imela monopol nad globalnim islamom, Homeini pa je šiitsko teokratsko državo razglasil za “pravo” islamsko državo. To Savdijcem seveda ni všeč, po začetku aktivne širitve islamske revolucije onkraj svojih meja konec sedemdesetih pa je Iran postal sovražnik številka 1 za Savdijce in Izrael (ter posledično ZDA). Tako imamo Bližnji vzhod raztrgan na obe ločini s številnimi vojnami, medtem ko Iran in Savdska Arabija podpirata vsak svoje borce. (Več o rivalstvu tu.)