Kakšna je razlika med suniti in šiiti?

Islam je z 2 milijardama vernikov druga največja religija na svetu (26 % prebivalstva), a (tako kot večina religij) ni enotna. Razdeljena je na dve glavni sekti, sunite in šiite. Sunitov je največ (1,8 milijarde), šiitov pa je okrog 10%.

A kakšna je razlika med suniti in šiiti?

Na kratko

Suniti so tradicionalna ločina, ki prevladuje v večini muslimanskih držav in ni razdeljena na manjše sekte (pozna pa štiri smeri). Religija je vzniknila leta 632, ko je umrl Mohamed, teologija pa se je razvila predvsem v 10. stoletju. Po njihovem mnenju Mohamed ni določil naslednika, a edini pravi naslednik je le Abu Bakr, oče Mohamedove najljubše žene, ki so ga izvolili v Medini. Verski voditelji so imami, čisto navadni ljudje, odrešenika pa še čakajo. Koran je sicer glavni zakonik, a veto ima večinski dogovor skupnosti (ijma).

Šiitska manjšina, katerih ime pomeni “Alijevi privrženci”, se je razvila nekje med Mohamedovo smrtjo in letom 650, sila pomemben dogodek pa je tudi umor Alijevega sina leta 680. Ali je bil Mohamedov bratranec in četrti voditelj islamskega kalifata. Za šiite je bil Ali edini upravičeni prerokov naslednik, ki naj bi ga Mohamed osebno določil.

Medtem ko so sunitski verski voditelji lahko vsi muslimani, ki imajo prave kvalifikacije, mora šiitski voditelj izvirati iz Mohamedove družine. Šiiti svoje voditelje vidijo kot nezmotljive inkarnacije Alaha in najboljše interprete Korana. Njihov prerok je že bil na svetu in trenutno deluje skozi verske voditelje, ob koncu sveta pa se bo znova vrnil.

Hitra zgodovina (s poudarkom na polpretekli)

Leta 570, v času, ko so po Evropi bezljali Vizigoti, Perzijci pa so hodili v zelje Bizancu, se je rodil Mohamed. 28 let kasneje se je rodil njegov nečak Ali, leta 610 pa naj bi Mohamed začel učiti in razodevati Koran. Tri leta kasneje se islam prvič pridiga javno, leta 630 pa Mohamed s svojimi vojščaki okupira Meko. Leta 632 Mohamed umre, na njegovo mesto pa izvolijo Abu Bakra, enega izmed njegovih “tastov.” A manjšina hoče Alija.

Leta 656 Ali po atentatu na tretjega voditelja kalifata postane sam vladar, zato se peščica muslimanov upre. Leta 661 med verniki izbruhne nasilje in upor, Alija pa umorijo. Alijev sin Husein čez slabi dve desetletji napade kalifat v Iraku, a njegova manjša vojska konča v krvavem masakru, ki muslimanski sekti le še bolj razdeli.

V naslednjih stoletjih se suniti in šiiti ne borijo non-stop, a razlike med njima so vedno bolj institucionalizirane. Kaj to pomeni? Suniti razvijejo pravne šole in krepijo idejo, da skupnost vodi tisti, ki ima podporo vernikov, medtem ko šiiti svojo teologijo gradijo okrog imamov (dobesednih Mohamedovih potomcev), ki naj bi jih skozi duhovno nezmotljivost vodil sam Alah.

Čeprav so se pogosto znali strinjati (glej par odstavkov nižje), so verske razlike hitro postajale politično orodje. Kalifati so se menjavali, vsak s svojo ideološko šminko, v resnici pa je šlo za nadzor nad ozemlji, davki in trgovanjem. Leta 1258 Mongoli uničijo Bagdad, kar konča tamkajšnji kalifat in povzroči razpad osrednje sunitske oblasti. Islam se odtlej razvija bolj regionalno in pluralno.

Pomembnejša razpoka nastopi v 16. stoletju, ko perzijski šah Ismail šiitski islam postavi kot uradno religijo svoje dinastije. Seveda tudi ta poteza ni samo pobožna, ampak predvsem politična. S tem se jasno postavi v nasprotje z Osmanskim imperijem, ki je bil sunitski. V tem času šiiti prvič dobijo lastno državno strukturo in liturgijo. Medtem, ko se na bojiščih prelivata kri in propaganda, navadni verniki pogosto sobivajo, poslujejo, se poročajo in molijo eden ob drugem. A ko imperiji razpadejo ali pride do vmešavanja tujih sil, se razlike hitro (in koristno) zaostrijo.

Skozi stoletja so verske razlike pogosto delovale kot označevalci identitete, vezani na regije, družbene sloje in politična zavezništva. Teološki spori niso nujno vedno vodili v nasilje, so pa v kriznih časih omogočili polarizacijo družbe, saj so zelo učinkovito in jasno ponudili razkol med “nami” in “njimi.”

Skočimo v začetek 20. stoletja, ko so bili šiiti in suniti za trenutek združeni proti skupnemu sovražniku – pravilno ste uganili – proti Britancem. Ti so po koncu prve svetovne vojne in razpadu Osmanskega imperija okupirali Irak (glej: nafta, tudi: imperializem), kar ni bilo všeč niti Sunitom niti Šiitom, zato so se vsi, od voditeljev plemen in klerikov do urbanih elit dvignili in se uprli proti Britancem. V začetku dvajsetih sta bili sekti enotni: “Niti Suniti, niti Šiiti – le Iračani,” kar pa ni trajalo dolgo.

Takoj za tem, leta 1922 in 1925, Kemal Ataturk razpusti otomanski imperij in turški sunitski kalifat, medtem pa Reza Khan v Perziji, ki jo zelo kmalu preimenujejo v Iran, prevzame oblast in se okrona za šaha. Med drugo svetovno vojno so Britanci in Sovjeti “preventivno” okupirali državo, zato Reza pobegne izgnanstvo, nasledi pa ga njegov sin Mohamed Reza Pahlavi. Tega zamenja izjemno priljubljen Mohamed Mosadek, ki želi Iran popeljati v neodvisnost, a ker si je drznil nacionalizirati nafto, sta ga CIA in MI6 hitro odstranili in na oblast vrnili Pahlavija. Ta je državo s pomočjo brutalne tajne policije državo spremenil v diktaturo, ki se je po hitrem postopku modernizirala in pozabila na tradicijo – kar je proti koncu sedemdesetih (skupaj z vedno večjim prepadom med revnimi in bogatimi) vodilo v nemire in revolucijo, ki je končala 2500 let monarhije in v Iran pripeljala islamsko državo, ki jo je vodil omenjeni ajatola Homeini.

Medtem ko je v Iranu šiitska večina izvedla šiitsko revolucijo, v sosednjem Iraku (prav tako s šiitsko večino) vidimo vladavino sunitske manjšine. Irak je ustvarila Velika Britanija, država pa je bila do državnega udara leta 1958 monarhija. Leta 1968 je oblast prevzela sunitska stranka Baath, ki je poudarjala pan-arabsko enotnost in sekularizem, medtem pa zatirala šiitsko večino. Sadam Husein, ki je vajeti Iraka prevzel istega leta kot je v Iranu zmagal Homeini, se je ustrašil islamske revolucije, saj se je bal, da bo šiitska vlada navdahnila zatirano večino v Iraku k uporu. Zato se je naslednjega leta odločil napasti Iran, pri čemer ga je, ironično, podpirala tudi Amerika. Vojna, v kateri je umrlo vsaj pol milijona ljudi, je še bolj izostrila razdor med sektama: Iran se je postavil za branitelja šiitov, medtem ko se je Sadamov Irak imenoval za branika pred sunitskim nacionalizmom. Leto po koncu vojne Homeini umre, leta 1990 pa Sadam okupira še Kuvajt.

Kuvajt je večinoma sunitski, zato je čudno, da ga je Sadam, sam član sunitske manjšine, napadel, vendar pri tej invaziji ni šlo za religijo, ampak za geopolitiko in denar. Na kratko: Irak se je med vojno hudo zadolžil, predvsem pri Kuvajtu in Savdijcih in ker upniki niso hoteli oprostiti dolgov, je Sadam rekel, da je Kuvajt itak zgodovinsko del Iraka, večinoma pa je hotel njihovo nafto (petina svetovnih zalog).

Leto 1979 je bilo burno za Bližnji vzhod, saj je Sovjetska zveza takrat okupirala Afganistan, kar je (s pomočjo ZDA) sprožilo val islamskega upora, znanega kot mudžahedini. Med tujimi prostovoljci džihada je bil tudi Osama bin Laden, bogat Savdijec, ki je ustanovil Alkajdo, da bi laže organiziral borce in logistiko. Zanimivo je, da je islamska revolucija v Iranu podžgala muslimansko politiko po vsem svetu, a bin Laden je sovražil iransko verzijo islama – tako šiitski Iran in sunitski džihad so bili proti imperializmu, a drug drugega sta sovražila še bolj.

Še bolj zanimivo je, da so sunitski džihadisti po odhodu Sovjetov našli novega sovražnika v starem prijatelju: ZDA. Američane je bin Laden namreč videl kot brezbožne okupatorje muslimanskih ozemelj, še bolj pa sta ga podžgali dva dogodka – Sadamova invazija na Kuvajt in vstop ameriških vojakov v Savdsko Arabijo, kjer so sveta mesta islama. Slednje je bin Laden razumel kot skrunitev svete zemlje, savdsko monarhijo pa je videl kot kvizlinge. Ko so ZDA napadle stare prijatelje v Iraku, je bin Ladnu postalo jasno: Zahod je sovražnik št. 1.

Alkajda so torej bili hardcore sunitski ekstremisti, ki na šiite gledajo kot na heretike in čeprav so se najprej borili proti ZDA in njihovim sunitskim zaveznikom, so po ameriški invaziji Iraka leta 2003 cevi usmerili na šiitske civiliste, kar je še bolj razdelilo sekti.

Ideologija kot krinka

Razkol med Suniti in Šiiti se pogosto prikazuje kot neizbežno teološko shizmo, a s treznimi očmi lahko vidimo, da gre predvsem za sistem državne moči, razredne interese in odzive na imperializem. Dejavniki, ki temeljijo v zgodovini in identiteti, pogosto vplivajo na to, komu je kdo zvest, predvsem pa vedno odločajo geopolitične in ekonomske ambicije.

Če pogledamo Iran in Savdsko Arabijo (več o njuni hladni vojni tukaj), njuno vojskovanje prek posrednikov ni le preprost razkol znotraj religije – obe državi se borita za regionalno hegemonijo, dostop do surovin, vojaški vpliv in gospodarsko napredovanje. Iran ne podpira uporniških milic po drugih državah, ker bi hotel širiti šiitsko verzijo islama, ampak ker se upira močni koaliciji, ki jo podpirajo ZDA in NATO. Teheran pogosto govori o veliki strategiji upora, kjer pa je vera le ideološka krinka in ne strateško srce. Iranska podpora Hezbolahu, Hutijem in milicam v Siriji ni bila nikoli vprašanje vere, ampak geo-strategije. (Seveda to ne pomeni, da vera ne igra popolnoma nobene vloge. Številni posamezniki, borci in verniki svoje delovanje resnično doživljajo kot sveto dolžnost. Na ravni državniških odločitev so ti občutki izkoriščeni in zlorabljeni v službi strategije.)

Po drugi strani Savdska Arabija s pridom manipulira sunitsko identiteto za nabiranje notranjih točk in legitimnosti pri svojih državljanih, s čimer vzdržuje svojo hierarhijo.

Nasilje med Suniti in Šiiti najpogosteje izbruhne takrat, ko v neki državi razpade sistem – kot na primer v Iraku po ameriški invaziji ali pa med arabsko pomladjo. Milice na obeh straneh izkoristijo vakuum in se spopadejo za oblast in surovine. Skupnosti, ki jih zajame vojna, se morda identificirajo glede na svojo sekto in morda se borijo v njenem imenu, a resnična vojna se bije zaradi ozemlja, nafte in denarja, ki ga Zahod po razdejanju nameni za rekonstrukcijo.

Palestinski paradoks: sunitska tišina

Če si še enkrat ogledamo infografiko na vrhu članka, lahko vidimo, da je Palestina skoraj popolnoma sunitska, zato bi pričakoval, da ji bodo med izraelskim genocidom na pomoč priskočile države kot so Jordanija, Egipa, Oman, Katar, Združeni arabski emirati, Afganistan ali pa Savdijci.

Kljub povsem sunitski sestavi prebivalstva Palestina ne uživa odkrite, praktične podpore od bogatih, dobro oboroženih sunitskih držav. Prej omenjene države se večinoma zadržijo pri simboličnih izjavah in morda humanitarni pomoči. Po napadu na Gazo oktobra 2023 so Združeni arabski emirati, na primer, obljubili pomoč v višini 20 milijonov dolarjev, hkrati pa so nadaljevali z investicijami v Izraelu, vključno z načrtovanim železniškim povezovanjem.

Zakaj molk?

Ker religija zares ni pomembna. Vse te države so vpete v strateška partnerstva z Zahodom, predvsem z ZDA, nekatere pa neposredno z Izraelom. (Abrahamski dogovor so 2020 formalizirali odnose med ZAE, Bahrajnom in Izraelom, Savdska Arabija pa je pred oktobrom 2023 vodila pogovore o normalizaciji odnosov.) Kakršen koli odprt pritisk na Izrael bi ogrozil vojaške, tehnološke in gospodarske vezi, ki so ključne za obstoj in moč teh režimov. Egipt, na primer, od ZDA letno prejme več kot milijardo dolarjev vojaške pomoči. (Od leta 1979 za vsaj 51 milijard dolarjev.)

Poleg tega oblasti v teh državah nočejo vznemirjati domače javnosti z dejanji, ki bi lahko vodila v proteste ali na kakršen koli način izpostavila njihovo lastno represijo. Protesti v Egiptu in Bahrajnu leta 2011 so pokazali, kako hitro se lahko palestinsko vprašanje poveže z notranjim nezadovoljstvom, Savdijci pa so takrat z vojsko zatrli upor šiitske manjšine.

V to praznino vstopi Iran, šiitska teokracija, ki desetletja gradi vlogo kot voditelj “osi odpora.” Teheran ne podpira Hamasa zaradi vere – kot smo že ugotovili, sta vsak na svoji strani islama. Iran Hamas podpira izključno zato, ker organizacija predstavlja upor proti skupnima sovražnikoma: ZDA in Izraelu. Kljub ideološkim razlikam je Iran Hamas začel podpirati že v devetdesetih.

Podobno velja za jemenske Hutije, ki svojo solidarnost združujejo z vojaškim delovanjem. Njihova podpora Palestincem je mešanica strateške poravnave z Iranom in pristnega občutka skupne stiske: blokade, okupacije, bombardiranja in revščine.

Na koncu pa gre tudi za strah. Mnoge sunitske vlade se zavedajo, da bi odkrito zavzemanje za Palestince odprlo Pandorino skrinjico domačega nezadovoljstva. Zato ostajajo v coni udobja z retorično podporo brez dejanske pomoči. Ko se ljudje v Amanu, Kairu in Rijadu zberejo v množičnih demonstracijah v podporo Palestini jih domača policija pridno utiša.

Ko govorimo o sunitih in šiitih, pogosto slišimo, da je njihov razkol star tisoč let, kot da gre za neizogibno sovraštvo, vklesano v svete knjige in zgodovino. Bolj natančen pogled razkrije drugo zgodbo: skozi stoletja so verske razlike postale simboli, ki jih voditelji uporabljajo za utrjevanje moči, vzpostavljanje zavezništev in nadziranje svojih državljanov. Teologija se vedno na frontah bije zaradi nje same. Za njo so vedno imperiji, interesi in ideologije, zavite v sveto retoriko. Tako kot je habsburška monarhija nekoč uporabljala katolicizem za utrjevanje zvestobe in zatiranje drugače verujočih – ali pa kot ZDA pogosto svoje vojne in “intervencije” zavijajo v govorico svobode, demokracije in “našega načina življenja.”

Morda res verujemo različno, a tisti, ki vlečejo niti, to raznolikost izkoriščajo na presenetljivo učinkovit način – in po zelo podobnem “učbeniku.”