1941: Slovenski mediji med prvim letom okupacije

Pred časom smo si pogledali vzpon najbolj zloglasnega diktatorja skozi prizmo slovenskega tiska, tokrat pa me je zanimalo njihovo poročanje tik pred in med okupacijo, ki se je začela leta 1941. Usodni mesec je bil april, ko se je v prvem tednu začela agresija proti Jugoslaviji.

Prestolnica je padla v le nekaj dneh, sledila sta kapitulacija Jugoslavije in Hitlerjev obisk v Mariboru. Ko je bila Ljubljana priključena Kraljevini Italiji, se je maj komaj začel. Prve akcije upornikov so se zgodile že v prvih mesecih, a do jeseni, ko je prišlo do konkretnejšega upora, tisk o tem ni poročal.

V članku želim naslikati stanje slovenskega tiska pred okupacijo slovenskega ozemlja, in neizbežno metamorfozo v propagandna trobila. Skrbno izbrane novice, ki jih je v resnici pisala italijanska roka, so zelo hitro dobile skrito in nevarno “konkurenco”, ki je poročala naravnost s terena.

Večna slovenska razdeljenost

V času med obema vojnama je bila slovenska javnost (in mediji) razdeljena na dva tabora: konzervativni in liberalni. Podalpski dualizem ni nova iznajdba.

Kot nas učijo v osnovni šoli, je bil prvi slovenski časopisar Valentin Vodnik, ki je izdajal Lublanske novice, eden najpomembneših pa je bil zagotovo časopis Naprej, ki ga je leta 1863 urejal Fran Levstik. V njem je zavračal potujčevanje, ko pa so založnika časopisa zaprli, je Levstik začel pisati za časopise Slovenec (liberalno verzijo, ki jo je izdajal Einspeler), Slovenski narod in Mladika. To so bili začetki narodno-zavednega časopisja, ki je zagovarjalo slovenstvo in se z idejami borilo proti ponemčevanju.

Izredno priljubljeni Slovenski narod je nagovarjal predvsem liberalno meščanstvo, a sprva je bil to le liberalni šepet v hrupu katoliškega konservatizma, ki sta ga vodila Slomšek in Bleiweis. Ker so se iz tujine v naše loge priseljevale naprednejše misli, je klerikalni tabor leta 1873 reagiral in ustanovil časopis Slovenec. Ta je nosil isto ime kot prej omenjeni liberalni list, ki so ga malo pred tem ukinili. Odkupili so tudi mariborski časnik Slovenski gospodar. V naslednjih letih sta se oba politična pola složno borila proti germanizaciji, a liberalcem je začel spraven ton kmalu presedati. Zato sta Ivan Tavčar in Ivan Hribar ustvarila bolj radikalno liberalno smer s časopisoma Slovan in Slovanski svet.

Nato so začele nastajati stranke. Katoliški tabor je ustanovil Katoliško narodno stranko, ki se je leta 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, ki je hitro postala najmočnejši politični igralec na Slovenskem. Poleg Slovenca in Slovenskega gospodarja so izdajali tudi časopise Domoljub, Dom in Svet, ter Zarja.

Le dve leti za njimi so liberalci leta 1894 ustanovili Narodno napredno stranko, ki je izdajala liste Slovenski narod, Jutro, Dan, Soča, in Sloga. Po gospodarski krizi se je na slovenskem pojavila tudi socialno-demokratska misel, pod katero so izhajali Novi čas, Zora, in Delavski list.

Slovenski tisk pred drugo svetovno vojno

Pred drugo svetovno vojno je bila medijska krajina na Slovenskem podobna tisti na prelomu stoletja. Glavni štirje časopisi so še vedno bili Slovenski narod, Jutro, Slovenec, in Slovenski dom.

Med letoma 1935 in 1939, ko sta Italiji in Nemčiji že vladala Mussolini in Hitler, fašizem pa ni bil več le čudaška misel na obrobju, se je tudi v Jugoslaviji širila podobna miselnost. Zanimivo je na primer, kako je Slovenski dom na Silvestrovo leta 1935 pisal, da je “Evropa v znamenju rdeče zvezde” in da se Rim (Mussolini) zaveda nevarnosti:

Odločilni krogi v Rimu poudarjajo, da je Italija edina, ki se zaveda pomena komunističnega viharja, ki se na tihem pripravlja nad Evropo.

Slovenski dom, 31. december 1935

V prispevku avtor omeni degenerirano politiko Anglije, ki je nerazumljivo proti Italiji, ter Francoze, ki podpisujejo sporazum s Sovjetsko zvezo. Seveda časopis ne pozabi omeniti, da se za vsemi antifašističnimi stremljenji v resnici skrivajo komunisti, ki hočejo izrabiti politično stanje v Evropi.

Zanimiv je tudi “politični zapisek” v Slovencu 22. marca 1941, torej tik pred napadom na Jugoslavijo in okupacijo. V njej avtor prispevka bralce poziva k boju proti komunističnim hujskačem. V tistem času so namreč podtalne komunistične organizacije širile pamflete, avtorju pa gre v nos, da naj bi ti “proti-državni in proti-narodni” elementi hoteli razdeliti narod in izkoristiti krizo.

Prvi napad na Jugoslavijo

V vladi Milana Stojadinovića, katere del je bila tudi SLS, so se 25. marca 1941 odločili, da pristopijo k Trojnemu paktu Nemčija-Italija-Japonska, četudi je Jugoslavija leto prej prisegala na nevtralnost. Hitler naj bi knezu Pavlu v zameno obljubil izhod na Egejsko morje in pristanišče Solun. Izbruhnili so protesti, zgodil se je državni udar, in zamenjala se je oblast. Vodstvo je prevzel general Dušan Simović, kneza Pavla so zamenjali s kraljem Petrom II, Jugoslavija pa je čez dva dni izstopila iz fašističnega tabora.

To Hitlerju seveda ni bilo všeč, zato se je odločil da skupaj z Italijo, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo Jugoslavijo povsem uniči. Na nedeljo, 6. aprila, se je začelo bombardiranje Beograda, v katerem je bilo ubitih več kot 20 tisoč ljudi. Nemška vojska je zakorakala preko Hrvaške, ki je čez štiri dni postala nacistična marioneta, a je v Sloveniji naletela na porušene mostove in srdit odpor. Kljub temu si je “koalicija voljnih” s pomočjo petokolonašev do 10. aprila Jugoslavijo povsem podredila.

Slovenski tisk je 7. aprila poročal o bombardiranju jugoslovanske prestolnice in objavil poziv Kralja Petra II. Slovenski narod je citiral Komando ljubljanske divizijske oblasti, da sovražnik še ni prodrl na slovensko ozemlje in dodal, da bo Italija sodelovala z Nemčijo pri napadu na Jugoslavijo. Na prvi strani je tudi izjava kraljice Marije, ki je dejala, da “ji je žal, ker ne more biti pri svojem narodu v času hude preizkušnje” in da “trdno veruje v dober izid odpora jugoslovenskega naroda“. Kraljica Marija je bila takrat že v Londonu.

Slovenski dom je preko Reutersa objavil zaobljubo angleške vlade, da se Anglija postavlja na stran Južnih Slovanov in da bodo “skupno korakali k zmagi.” Slovenec je 8. aprila zapisal, da pomoč obljublja tudi Amerika.

Okupirana Ljubljana

Enajstega aprila je bila okupacija že pred slovenskimi vrati. Slovenski dom je objavil pismo Bana in Narodnega sveta za Slovenijo, ki je bralce obvestil o bližajočem se sovražniku. Slovence in Ljubljančane so pozvali, naj ohranijo tradicionalen mir in red, ter da bi bil hud greh, če bi civilisti uporabili orožje proti tuji vojski, saj bi to pomenilo krvave povračilne ukrepe s strani okupatorja. Drugi greh, so zapisali, pa je “denuncianstvo”, oziroma kolaboracija z okupatorjem.

Pod tem pozivom je bila novica, da so Hrvati razglasili samostojno Hrvaško in da so Zagrebčane pozvali, naj svoje domove “okinčajo z nemškimi in hrvaškimi zastavami“. Zanimiv je tudi poziv vsem moškim, ki so sposobni vzdrževati javni red in mir, naj se zglasijo na upravi ljubljanske policije.

Slovenski dom je naslednji dan, na veliko soboto, najprej slavil alelujo in skorajšnje vstajenje Odrešenika, ob tem pa zapisal, kaj se dogaja v Grčiji. To, da so v Ljubljano dan prej ob pol šestih vkorakali italijanski vojaki, je bila manjša novička, ki ji je sledil citat iz telegrama, ki ga je poslal Hitler Mussoliniju.

Večjo pozornost in več besed so okupaciji namenili v Slovenskem narodu, kjer so zapisali, da je “zasedba Ljubljane in drugih naših mest po italijanskih četah šla v najlepšem redu“. Zapisali so, da je večina vojakov v prestolnico vkorakala 11. aprila zvečer, predvsem po Ižanski in Tržaški cesti. Najprej je prišla izvidnica motoristov z majhnimi mitraljezi, ki so se ustavili pred bansko upravo na Bleiweisovi, za njimi pa so prišli še tovornjaki, tanki, topništvo in pehote. Domačini so okupatorje prijazno sprejeli s čajem in cigaretami, piše časopis in doda, da je med vojaki veliko Slovencev, ki so jih Italijani mobilizirali na Primorskem. Avtor članka nato zaključi, da je treba ohraniti mirno kri in se “strogo pokoriti odredbam oblasti.”

Pod to novico so, zanimivo, že poročali o premikih in zmagah italijanske vojske, kar namiguje na to, da so Italijani nemudoma zasedli uredništva časopisov. Na prvi strani je bil tudi poziv vsem, ki imajo doma orožje in strelivo, naj se razorožijo in orožje predajo policijski postaji, “sicer jih zadenejo zelo težke posledice.”

Amerikanski Slovenec, prvi slovenski list v Ameriki s sedežem v Chicagu, je okupaciji Ljubljane in drugih jugoslovanskih prestolnic namenil veliko več pozornosti (in večjo pisavo). Ob tem so povedali tudi, da so Jugoslovani v Chicagu napovedali veliko zborovanje v znak podpore rojakom v stari domovini, skupaj z Rdečim križem.

O okupaciji Ljubljane sta 13. aprila poročala tako italijanska La Stampa, ki je slavila zmago svoje vojske, kot tudi New York Times, ki je na koncu zapisal, da bo moral Roosevelt storiti nekaj glede tega “velikega evropskega poraza”.

Slovenec je o zasedbi Ljubljane pisal šele v ponedeljek, 14. aprila, saj čez vikend ni izhajal. Časopis je imel nove informacije. Divizijski general mesta je bil Federico Romero, objavili pa so tudi razglas italijanske vojske, v katerem okupator zagotavlja spoštovanje lastnine in običajev, ter določa policijsko uro med deseto uro zvečer in peto uro zjutraj. Slovenec je zapisal tudi, da so kljub vsemu potekale velikonočne maše in da je bilo lepo. “Mnogi so bili veseli, da nam je Bog prihranil večje vojne grozote,” zaključi avtor.

Kot rečeno je slovenski tisk zelo hitro zamenjal ton. 17. aprila tako lahko na naslovnicah vidimo dve najpomembnejši novici: italijansko vojno poročilo, ki piše, da so njihove čete zavzele tudi Split; ter razglas, v katerem okupacijska oblast podrobneje opiše, kako se razorožiti, kako se obnašati na ulicah, ter da bo vsak, ki bo sovražno nastopil proti Italijanom in izvajal sabotažo, nemudoma ustreljen. Tu je podpisano že bolj znano ime, Mario Robotti, ki je bil general armadnega zbora.

Nova oblast je nato razglasila, da bodo vsi, ki so služili v jugoslovanski vojski in se vrnili domov, kmalu dobili poziv, v katerem bodo izvedeli, kam so dodeljeni, in dodala, da se uvede na ozemlju Slovenije italijanski čas, kar je pomenilo, da so morali vsi kazalce premakniti za uro naprej.

Slovenski narod je 19. aprila na prvi strani poleg dnevnega poročila italijanskega generalnega štaba predstavil tudi novega civilnega komisarja, Emilija Graziolija. Opisan je kot “fašist prve ure” (Sansepolcristo), na koncu pa so mu zaželeli še “mnogo uspeha v blagor njegove velike domovine in našega prebivalstva.” Novica o smrti Ivana Hribarja se je nahajala na drugi strani poleg novice, da primanjkuje mleka.

Dan po Hitlerjevem rojstnem dnevu se je po vsej Kraljevini Italiji praznovalo “rojstvo Rima” in praznik dela. V čast tega so v Ljubljani izobesili italijanske trobojnice, poroča Slovenski narod, pripadniki nemške narodnostne skupnosti pa so na svojih hišah razobesili še rdeče zastave s kljukastim križem in s tem počastili 52. rojstni dan svojega firerja.

Na dvaindvajseti dan aprila je Slovenski narod na naslovnici poročal o nedeljskem obisku ljubljanskega škofa Rožmana pri civilnemu komisarju in “prvemu fašistu”. Škofa in tri spremljevalce je pozdravila častna straža kraljevih karabinjerjev, Rožman pa je Grazioliju predal svoje pozdrave in mu zagotovil, da bodo cerkvene oblasti popolnoma sodelovale s fašistično Italijo. Naslednji dan je civilni komisar vrnil uslugo in škofa obiskal na škofijskem dvorcu. “Prisrčen razgovor” se je ponovil tudi tu, z vsemi častmi.

Hitler v Mariboru

26. aprila je Maribor obiskal Adolf Hitler, ki se je v javnosti v začetku vojne sicer pojavljal redko, a kraje, ki jih je nemška vojska okupirala na novo, je rad obiskal na hitro in nenapovedano. V Maribor je prišel ob pol desetih zjutraj in si ogledal porušene mostove. Domačini (predvsem predstavniki mariborskih Nemcev) so ga sprejeli v rotovžu, kjer mu je dekliški pevski zbor zapel štajersko deželno himno Dachsteinlied.

Največ navdušenja je seveda izrazilo glasilo nemške manjšine Marburger Zeitung. Časopis Jutro, ki je bil napol že v italijanščini, je o obisku pisal v krajši novici, kjer je omenil, da je prebivalstvo ob tej priliki obleklo štajersko narodno nošo in da je bil Hitler lepo sprejet.

Videti je, da se v italijanski coni ni pretirano govorilo o nenapovedanem gostu, je pa zanimivo videti v Slovencu dva oglasa, ki sta ponujala tako trimesečni dopisni tečaj iz italijanščine kot tudi dve vadnici in italijansko-slovenski slovar. A brez novice o obisku. Drugi časopisi so o Hitlerju poročali šele 28. aprila, prav tako v bolj majhnih novicah.

Naredite mi to deželo italijansko

Medtem ko so Nemci izvajali Blitzkrieg raznarodovanje (izgon Slovencev, naselitev Nemcev, germanizacija), so Italijani sprva ubrali milejšo obliko poitalijančevanja. Slovenščina je bila v javnosti dovoljena, italijanščina pa je postala obvezen učni predmet. Nekaj časa je bila celo dovoljena dvojezičnost v javni upravi. Kar pa ne pomeni, da se jim ni mudilo. Na soboto 3. maja so “Ljubljansko pokrajino” priključili Kraljevini Italiji, ustanavljati so začeli fašistične organizacije, na Kočevsko pa so naselili nekaj Italijanov.

V prvem letu okupacije se je mehkejši pristop z dvojezičnostjo poleg šol in časopisja kazal tudi na radiu. Na junijsko nedeljo so Ljubljančani tako lahko poslušali novice v slovenščini in italijanščini, s posebnim programom namenjenem slovenski glasbi. Seveda so zvečer lahko prisluhnili uri italijanščine, ki jo je vodil dr. Stanko Leben, zjutraj pa so predvajali najprej mašo iz Firenc, nato pa branje in razlago evangelija v italijanščini.

Slovenski dom je na tisti dan objavil izredno izdajo časopisa, v katerem se italijanska propaganda ni več skrivala. Večino naslovnice sta zasedala portreta kralja Viktorja Emmanuela III in Benita Mussolinija, nad njima pa je naslov razglašal rimski mir in pravico ter zvesto hvaležnost ljudstva, ker nova oblast “spoštuje slovensko jezikovno, kulturno in etnično izročilo“. Po dekretu, kjer je definirana priključitev in kjer je določeno, da v šolah ostaja primarna slovenščina, je časopis z naslovom “Veliki dan” z navdušenjem proslavil novo provinco, češ, da je “naš preizkušeni narod dobil varno zavetje v Veliki Italiji“. Slovenski narod in Slovenec sta s svojima posebnima izdajama ponovili portreta, dekret in zahvalo Italiji v imenu slovenskega ljudstva.

V ponedeljek, 5. maja, je Slovenski dom na naslovnici v obeh jezikih (italijansko najprej) objavil “dve izjavi živega priznanja in zvestobe Duceju“, kjer je svojo vdanost najprej izrazil ljubljanski škof dr. Rožman, nato pa še cela vrsta ministrov, predstavnikov in predsednikov. Slovenski narod je skoraj dobesedno ponovil novico in izjave, ter dodal prispevek “Zgodovinska odločitev Duceja”, v kateri je med drugim zapisal:

Modra odločitev, s katero je slovenskemu ljudstvu v okviru Ljubljanske pokrajine pod zaščito Italije zagotovljen kulturni in gospodarski razvoj, je izzvala povsod priznanje in občudovanje.

Slovenski narod, 5. maj 1941

Rojstvo ilegalnega tiska

V tem času je “na trg” prišel tudi nov tiskan medij, ki je edini do konca vojne poročal o tem, kaj se v resnici dogajalo. Mainstream mediji so bila zgolj propagandna trobila, kmalu po priključitvi slovenskega ozemlja Italiji pa se je med ljudmi pojavila prva številka Slovenskega poročevalca. To je bilo glasilo Osvobodilne fronte in predhodnik časopisa Delo. Prvi dve številki sta izšli že leta 1938, ko pa je Slovenijo okupirala tuja sila, se je Poročevalec vrnil.

Prva številka drugega letnika je na okupacijo in priključitev gledala povsem drugače. Na prvi strani je avtor pod naslovom “Naša nesreča in naša vera!” zapisal naslednje:

Doživeli smo katastrofo, hujšo ko kdaj koli v svoji zgodovini, polni nacionalnih nesreč. Nad narodi Jugoslavije so zagospodarili nemški, italijanski, madžarski in bolgarski imperialisti. Slovenski narod in njegovo zemljo so razkosali in si razdelili osvajalci.

Slovenski poročevalec, maj 1941 (Letnik II, številka 1)

Po nekaj odstavkih o imperializmu in domačih izdajalskih kapitalistih je zapisal glavno misijo Odpora, ki se je rojeval: prihodnost svobode, bodočnost delovnih ljudi, ki se bo “uresničila prej, kakor si mislijo imperialistični gospodarji in njihovi novi sluge-Judeži“.

Nato tajno glasilo je poročalo o stvareh, ki so jih “narodno-socialistični okupatorji” izvajali po slovenskih krajih. Tako izvemo, da so Nemci skupaj s kolaboranti zaprli okrog tri tisoč intelektualcev, trgovcev, delavcev in duhovnikov. V Celju so zaprli 300 Slovencev, katerim so vdrli v stanovanja in jim zasegli lastnino. V Velenju so aretirali 40 ljudi, na Ptuju pa je moral minoritski opat čistiti hodnike sodišča.

Poročevalec je pisal tudi o uporu savinjskih kmetov, ki jim je nova oblast zasegla hmelj, medtem ko so v nemški okupacijski coni prepovedali slovenski jezik, zaplenili slovenske knjige in molitvenike, in jih uničili. V Ljubljani so aretirali 20 ljudi, avtor pa je izpostavil italijansko “nesigurnost”, v kateri so hoteli pokazati, da so boljši od Nemcev. A v naslednjem stavku je jasnovidno opozorilo:

Toda niti za trenutek ne smemo podvomiti, da bodo – čim bodo čutili sigurnejša tla in trdnejše meje, pokazali vso fašistično okrutnost, ki je tolikokrat divjala nad našimi primorskimi Slovenci.

Slovenski poročevalec, maj 1941 (Letnik II, številka 1)

Nato časopis poroča o pomanjkanju živil, ki je nastopilo takoj po okupaciji. Uradni tisk ni poročal, da je zmanjkala moka in da so tržaški trgovci pri slovenskih veletrgovcih pokupili velike rezerve hrane, niti da ogromno “požre italijanska armada“. Trgovci so kljub prepovedim zviševali cene, ki pa za Italijane niso bile preveliko breme. Avtor je znova poudaril, da je edina pot iz tega “boj vsega slovenskega delovnega ljudstva tako proti nemškim kakor italijanskim imperialistom.”

Na desetih straneh izvemo, kdo je bil po slovenskih mestih postavljen za nove župane, kako se godi gorenjskim kmetom, zelo zanimiv pa je tudi seznam Ljubljančanov, ki so na svoje hiše izobesili hitlerjevske zastave. Poročevalec je bil do konca vojne poleg ilegalnega radia edini in najboljši vir informacij za okupirano ljudstvo, saj se na uradne medije ni dalo zanesti. Tudi za bralca v sedanjosti so odličen vir o dogajanju, o katerem tisk sicer ni poročal.

Sredi junija so zapisali, da so po Ptuju patruljirali pripadniki nemške manjšine, ki so se pridružili nemški vojski, proti njim pa se je na desnem bregu Drave proti njim borila skupina domačinov. Na Dolenjskem so medtem italijanski vojaki vdirali v hiše, dvigali pode in iskali orožje. Na Ižanskem je izbruhnil pretep med domačimi fanti in okupatorskimi vojaki zaradi deklet. To zgodbo je oblast s pridom napihnila in v vas poslala dodatne vojake, aretirala 50 moških, jih privezala k drevesom in jih pretepla. Ob tem so jim grozili, da jim bodo zažgali vas. Ob prazniku sv. rešnjega telesa so karabinjerji dekletom v narodnih nošah med procesijo raztrgali slovenske trakove, zelo zanimiva pa je opomba, da je Komunistična Partija Slovenije med italijanske vojake razdelila letake v italijanščini in menda so si jih z odobravanjem delili.

Konec julija je Poročevalec že poročal o konkretnejših dejanjih upora proti okupatorju. Pisali so o uničeni progi pri Brezovici, o ubitem gestapovcu v Trbovljah, o dveh zabodenih nemških vojakih v Zalogu, ter o množičnih grafitih. Vedno pogosteje se je rezalo telefonsko povezavo z Rimom, 16. avgusta pa so pisali o podtaknjeni eksploziji v Rožni dolini, ki je uničila tire. Skoraj vsaka številka je pisala o uspešnih partizanskih akcijah, kjer so izpraznili skladišče ali pa ubili gestapovca. Številke so pravzaprav presenetljive. Konec avgusta list poroča, da so samo na Gorenjskem do takrat usmrtili 46 pripadnikov Gestapa. Septembra so rojake pozvali, naj se pridružijo partizanom.

Zanimivi so tudi prispevki, v katerih avtorji večkrat pozivajo katolike med rojaki, naj se pridružijo Osvobodilni fronti. Italijani in njim podrejeni mediji so namreč v tistem času OF vedno povezovali s komunisti in čeprav so slednji v Poročevalcu pogosto pisali o komunizmu, so vedno dali vedeti, da so v uporu dobrodošli vsi.

Tako novembra 1941 avtor sestavka opozori so-katolike, da je upor proti fašizmu edini način, da se ohrani in okrepi slovenstvo in katolištvo. V naslednji številki časopis posebej poudari, da komisar za pokrajino, Emilio Grazioli, širi propagando, da je “osvobodilno gibanje samo plašč za komuniste”. Dan pred Miklavžem avtorji zapišejo, da Italijani za sejanje razdora izkoriščajo verska čustva in da bi moralo vsem biti jasno, da v OF sodelujejo tudi katoliške množice.

Judovsko vprašanje

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da so bili Judje osovraženi in preganjani skozi vsa stoletja v praktično vseh državah. Tudi na Slovenskem ni bilo nič drugače in zanimivo je videti, kako so se med ljudmi usidrali enaki stereotipi.

V časopisju vse do sredine 19. stoletja lahko najdemo članke, ki govorijo o kapitalistih – kasneje pa tudi o komunistih – judovske krvi, ki naj bi kradli in goljufali, kamor koli so prišli. Zelo malo člankov je Jude prikazalo v pozitivni luči, pogosto pa so bili prispevki naravnost antisemitski.

Pisalo se je o “potuhnjencih”, ki se “pritihotapijo” v vse pore družbe in delajo na tem, da se okoristijo na račun “poštenih” Slovencev. Takšne zapise lahko zasledimo v tisku iz leta 1872 ali iz 1935. Najpogostejši motiv je bil prav “Slovenec vs. Jud”, kjer naj bi slednji vedno imel privilegije, ki jih Slovenec ni imel. Po Hitlerjevem vzponu se je v našem časopisju našlo veliko člankov, ki so simpatizirali z njegovimi antisemitskimi idejami, ko pa je našo deželo okupiral fašizem, se je retorika pričakovano zaostrila. Reči hočem, da seme proti-judovske propagande ni padlo na nepognojena tla.

Vzemimo na primer prispevek iz Slovenca leta 1887, ki govori o domačem gospodarstvu in bogataših, ki po Slovenskem kupujejo parcele. Beseda preide na Galicijo in Ogrsko, kjer naj bi premožni Judje počeli isto. Avtor zapiše:

Kakor se limona izžame, potem pa proč vrže, tako dela tudi Žid z zemljiščem. […] Zemlja mu je le molzna krava […] Tako opustošena zemljišča so brez vsake cene. Gorje tistemu, ki jih kupi iz Židove roke.

Slovenec, 31. marec 1887

Če previjemo nekaj desetletij naprej, na januar 1920, lahko v Večernem listu preberemo novico, da prihajajo v Ljubljano Židje. Prišleki naj bi dobili najboljše službe in preskočili vse obstoječe uradnike, “posebno Slovence”. Nekaj teh uradnikov naj bi celo odpovedalo službo, “ker nočejo čez noč postati cunja, v katero bi nemški Žid brisal svoje čevlje“. Pisec članka se med drugim vpraša:

Ali bomo res pustili, da se ugnezdijo med nas Židje, ki nam bodo pili kri in širili med nas legar korupcije?

Večerni list, 5. januar 1920

Nato članek zaključi s stavkom: “V svoji hiši ne maramo Židov, ne maramo nemškonacionalnih gnezdišč.” Z zgodovinskim pogledom nazaj je ta stavek še posebej ironičen.

Marca istega leta v istem časopisu najdemo prispevek s preprostim naslovom “Židovstvo”, v njem pa novinar znova opozori na “poplavo Židov”. Prisotni so tudi vsi klasični stereotipi.

Omenjeni motiv o judovskih privilegijih se lepo vidi v mimobežni opombi, kjer časopis poroča o stanovanjski problematiki v Sarajevu. Oblasti naj bi iz stanovanj pometali rezervne oficirje, da bi sprostili kapacitete. Članek se zaključi s pripombo: “Medtem pa imajo tisoči Židov svoja luksuzna stanovanja.”

V Slovencu se februarja 1937 pokaže tudi nekakšno simpatiziranje s Hitlerjevo rasno teorijo. Pod prispevkom z naslovom “Kaj pravite?” avtor najprej pohvali Jude, ker imajo skupno zavest – zavest, ki bi jo morali Slovenci oponašati, v naslednjem stavku pa pove, da “slovenska tla niso za Žide” in da v Prekmurju “kristjan sploh ne more biti trgovec – še manj pa Slovenec“.

Še bolj zanimiva je opazka, da rasne teorije pravzaprav ni izumil Hitler, ampak kar Judje sami, ko so si rekli izvoljeno ljudstvo. “V Nemčiji jih tepe njihova lastna teorija,” pravi pisec. Antisemitizem po njegovem mnenju ni rasni predsodek, “temveč skrb za lasten obstanek“.

Slovenski tisk je v tistem času z veseljem podlegel lažnim novicam o judovski prevladi, ki jih je začela širiti ruska tajna policija. Leta 1903 je namreč v Rusiji izšla knjiga z naslovom Protokoli sionskih modrecev, povsem izmišljeno besedilo, ki naj bi predstavljalo zapisnike s sestanka konec 19. stoletja, na katerem so judovski voditelji načrtovali svetovno prevlado preko prevzemanja tiska in gospodarstva. Zgodba je postala viralna po prvi svetovni vojni, Henry Ford, znan antisemit, je knjigo izdal v ZDA, Hitler pa jo je vključil v obvezno čtivo za nemške šolarje. V temnejših kotih naših in tujih forumov se še vedno s smrtno resnostjo razpravlja o “protokolih”.

Teorija zarote je bila na Slovenskem prvič omenjena oktobra 1920 v Večernem listu, kjer avtor do potankosti opiše, o čem poroča knjiga. O zgodbi poroča kot o dejstvu in doda, da imajo “nekateri stavki znake prerokovanja o letih 1917 – 1920.”

Leta 1938 (14. april) v časniku Zbor, ki je bilo glasilo jugoslovanskega ljudskega gibanja, lahko preberemo zapis “Temne sile – zlo svetovne politike“. Avtor alarmantno piše o tajnih in temnih silah, ki “držijo niti svetovne politike v svojih rokah“. V svojem dolgem članku je omenil tudi Protokole, četudi je Times že leta 1921 dokazal, da so izmišljeni. Ob tem zapiše, da se sicer zaveda dvomov o avtentičnosti, a doda, da so preveč preroški, da bi bili izmišljeni.

Vrnimo se v leto 1941, ko je naše časopisje že tipkalo tako kot sta narekovala Italijan in Nemec. Največ odkritega antisemitizma seveda najdemo v nemških časopisih, kot sta na primer Karawanken Bote in Štajerski gospodar. Konec avgusta prvi objavi metodično učenje nemščine Dr. F.J. Lukasa, kjer ob nedolžnih stavkih “rokavice so iz usnja” in “Kje so preproge?” najdemo tudi izjavo “Židje so naši sovražniki, oni so narodni škodljivci, ravno tako kot komunisti.“

Štajerski gospodar je septembra citiral Moj boj Adolfa Hitlerja, ki je zapisal, da bodo Judje “krona na smrtnem vencu človeštva.”

Časopisi v ljubljanski provinci pa so bili povsem drugačna zgodba. Če so pred drugo svetovno vojno udrihali po Judih in jih vedno prikazovali kot negativne like, slovenski tisk pod italijanskim nadzorom skoraj ni govoril o Judih – vsaj ne leta 1941.

Če je bil omenjen “Jud” ali “Žid”, je večinoma šlo za odlomke iz Svetega pisma ali pa je križanka spraševala po judovskem kralju. Morebitno iztrebljanje Judov se je omenjalo le v citatih različnih nacionalistov, kjer je bila najpogostejša “judovsko vprašanje”. V vseh časopisih ljubljanske province, kjer se omenja dotično ljudstvo, nisem zasledil niti sence antisemitizma – kar se mi zdi glede na okoliščine skoraj neverjetno. Izginilo je torej konspirativno pisanje, nadomestile pa so ga objektivne novice, ki so poročale o proti-judovskih akcijah v Nemčiji in na Hrvaškem. Največ, kar lahko zasledimo, so nekateri katoliški listi, ki so večkrat omenili”židovske hujskače”.

Slovenski tisk je bil skozi zgodovino izredno zanimiv medij: od samega začetka razdeljen, včasih državotvoren, po okupaciji pa združen pod okriljem italijanske in nemške propagande. Zaradi tega se je rodil ilegalni tisk, ki je bolj ali manj natančno poročal o dogajanju na terenu in zapisal stvari, ki jih je uradni tisk zamolčal ali potvoril. Razlika med mainstreamom in podzemljem je pričakovana in logična, bolj pa preseneti razlika med odnosom do Judov pred drugo svetovno vojno in med njo – razlika je tako negativna kot tudi pozitivna: ljubljanski tisk sploh ne govori o hitlerjevski rasni teoriji, mariborski pa jasno in glasno ščuva proti njim. Razlog za slednje je jasen, prvi pojav pa mi je neznanka.