Pred dolgimi sedmimi leti sem zbral prvo rundo starih fotografij Ljubljane, leto kasneje pa je prišla še druga zbirka. Nato sem obema seznamoma dodal še zgodovinski kontekst in zgodbe, zdaj pa je čas še za tretjo zbirko fotografskih utrinkov iz prestolnice. Nekatere zgodbe so bile zaradi istih motivov prepisane iz prejšnjih seznamov.
1829 – Zemljevid Ljubljane
1850 – Terezijanska gimnazija
Sredi 18. stoletja je Marija Terezija izvedla ogromno reform, tudi na področju izobraževanja. V okviru teh prenov se je tudi na Slovenskem izobraževalni sistem počasi posodobil. Leta 1774 je bila razglašena splošna šolska obveznost, leta 1776 pa je bila uvedena še matura. Med letoma 1788 in 1790 so v bivšem frančiškanskem samostanu na današnjem Vodnikovem trgu ustanovili licej, kjer je ljubljanska gimnazija delovala vse do oktobra 1899. Takrat so pouk preselili v gimnazijsko poslopje na Tomanovi ulici (danes Prežihova), licej pa so zaradi poškodovanosti v potresu v naslednjih letih podrli in na njegovem mestu uredili tržnico.
1856 – Marijin trg
Na čudoviti risbi iz leta 1856 lahko vidimo, da je bil Marijin trg lepo urejeno središče mesta, ki je takrat imelo manj kot 30 tisoč prebivalcev.
1858 – Cukrarna v plamenih
Gvaš na papirju Franza Kurza iz leta 1858 prikazuje uničujoč požar, ki je izbruhnil konec avgusta tistega leta, menda zaradi nepazljivosti nekega delavca. Pogorela je tovarna, skladišče, oprema in večina zaloge sladkorja, ostala sta le hlev in drvarnica. Stavbo sta zgradila tržaška borzna posrednika leta 1828, ko sta dobila deželno dovoljenje za rafinerijo sladkorja. Za to lokacijo sta se odločila, ker je bila v bližini carinarnica, saj sta se s tem izognila dvojnemu davku ob prevozu na glavni carinski urad. Menjali so se lastniki, stavba se je širila, do leta 1856 pa je rafinerija zrasla na 225 delavcev. Kljub temu, da je sprva zaostajala za rafinerijo v Blatni vasi (današnji kolodvor), je do leta pred požarom pristala na prvem mestu v monarhiji. Po uničenju so s stavbo mešetarili in špekulirali, leta 1873 pa je poslopje postala kasarna in prostor za revnejše Ljubljančane. V njej sta umrla Dragotin Kette in Josip Murn. Po padcu monarhije je stavbo kupilo podjetje pletenin, med drugo svetovno vojno so tu uredili zaklonišča, po njej pa so v delu stavbe shranjevali zasežene predmete. Stavba je dolgo samevala in po tem, ko so tu hoteli urediti nakupovalno središče, so jo letos končno prenovili in namenili kulturi. Na levi strani na sliki lahko vidimo staro avstrijsko vojašnico, v kateri je danes sedež Medicinske fakultete.
1890 – Reduta na Levstikovem trgu
Če nimate vsaj 130 let, se Redute na Levstikovem trgu verjetno ne spomnite. Tu je bila do leta 1774 jezuitska gimnazija, ko pa je ta pogorela, jo je inženir Baraga obnovil, leta 1786 pa so uredili redutno dvorano, oziroma zabavišče in prostor za slavnostne prireditve in ples; podobno kot Kazina ob Kongresnem trgu. Za časa francoske Ilirije so se tu zbirali prostozidarji, ki so bili prej in potem prepovedani. V poslopju je živel tudi slikar Matej Langus, ki mu je velika dvorana prišla prav ob izdelavi visokih oltarnih slik za sosednjo cerkev sv. Jakoba. Leta 1855 je v reduti dobila mesto tudi prva mestna dekliška osnovna šola v Ljubljani, do potresa pa je zboroval kranjski deželni zbor, pred njo pa so prodajali slamnike, kar vidimo na zgornji fotografiji. Potres je stavbo uničil, na njenem mestu pa je leta 1901 Maks Fabiani postavil monumentalno stavbo, v katero se je znova vselila dekliška šola. Danes je v stavbi osnovna šola s prilagojenim programom Zavoda Janeza Levca.
1890 – Gallusovo nabrežje
1891 – Filharmonična družba
Slovenska Filharmonija je najprej bila kvartet. Štirje Ljubljančani so skupaj igrali na godala, leta 1794 pa so ustanovili Filharmonično družbo, ki je bila pravzaprav naslednica Academie Philharmonicorum Labacensis. To je bil prvi glasbeni zavod nekdanje Avstrijske monarhije, častni člani pa so bili med drugimi tudi Joseph Haydn, Ludwig van Beethoven, Niccolo Paganini, Johannes Brahms in Žiga Zois. Namen družbe je bil “plemenitenje čustev z izbiro dobrih skladb in oblikovanje okusa z dobro izvedbo v družbenem krogu.” Svoje prostore so našli v stavbi Deželnega gledališča, ki je nastala v deželni jahalnici iz 17. stoletja, stala pa je natanko tam, kjer danes stoji Filharmonija. Gledališče je leta 1887 povsem pogorelo, leta 1898 pa so zgradili današnjo stavbo. Skozi čas je Ljubljana imela Glasbeno matico, Slovensko filharmonijo Glasbene matice, Ljubljansko filharmonijo, leta 1947 pa so ustanovili Slovensko filharmonijo.
1895 – Špitalski most
Takoj po potresu leta 1895 so morali veliko hiš podpreti ali porušiti, na fotografiji pa lahko vidimo znamenito gostilno Pri Bučarju, na drugem bregu pa Kavarno Valvazor.
1895 – Hotel Slon
O hotelu Slon in njegovem imenu sem pisal že v prejšnjih člankih, a ob tej fotografiji se ustavimo malce dlje. Ko se je leta 1552 poročil z Marijo Špansko in se je pripravljal, da postane vladar Svetega Rimskega Cesarstva, je odpotoval iz Španije na Dunaj. S seboj je vzel tudi slona Sulejmana, ki je bil poročno darilo, ustavil pa se je tudi v Ljubljani. Prespal je v gostišču, ki je stalo na mestu današnjega hotela, slon Sulejman pa je ljudem tako ostal v spominu, da so najprej po njem poimenovali ulico ob gostišču (dokler ni v 19. stoletju dobila imena po Matiji Čopu), potem pa še gostišče in hotel za njim. Dolgo je seveda bil Hotel Elefant. Sam hotel so zgradili leta 1858 in Ljubljančani so se pod njegovo streho lahko kopali v bazenu, potem ko so se v pritličju okrepčali bodisi v kavarni ali pa v restavraciji. Stavba je preživela tudi potres, leta 1937 pa je tedanji lastnik začel graditi novo, modernistično poslopje. Ulica, ki jo vidimo na fotografiji, je povsem neprepoznavna. Takrat se je imenovala Tyrševa cesta, nato je postala Titova, danes pa jo poznamo kot Slovenska cesta. Naprej od hotela lahko vidimo takratni verziji Kapretzove hiše (zgrajena leta 1827) in Piccolijeve lekarne (začetek 19. stoletja). Na koncu vidimo gostilno Šestica, eno najstarejših ljubljanskih gostiln, omenjeno že leta 1776. Na levi strani še dobri dve desetletji ne bo Palače, v kateri danes domuje Banka Slovenije, na Nebotičnik pa je ulica morala počakati še slabih 40 let.
1895 – Predhodnica Peglezena
Imenitna in znamenita stavba, ki bi ji v angleško-govoreči deželi rekli Flatiron Building, je večnadstropna hiša, ki jo je na Poljanski cesti leta 1934 postavil Jože Plečnik. Stavba na fotografiji je na tem mestu stala do konca 19. stoletja, ko so jo morali porušiti zaradi poškodb po potresu.
1898 – Kresija
Palača Kresija je čudovita monumentalna stavba, ki s Filipovim dvorcem na desni tvori vstop v staro jedro. Ime prihaja iz nemške besede Kreisamt, ki pomeni “okrožni urad,” skozi čas pa je bila znana tudi pod imeni Meščanski špital in Palača meščanske imovine. Pred potresom je na tem mestu stala bolnišnica za revne Ljubljančane (leva stavba na prejšnji fotografiji), v letu te fotografije pa so po načrtih Leopolda Theyerja zgradili to neoklasicistično palačo. Ob vhodu ima kipa zdravnika Marka Gerbca in avtorja prve slovenske slovnice Adama Bohoriča, v zadnjem stoletju pa je bila večkrat rekonstruirana. Trenutno v njej domuje več občinskih uradov, Galerija Kresija, in TIC.
1900 – Mestni trg
Mestni trg je že od 12. stoletja eden najpomembnejših trgov, saj se tu nahaja Mestna hiša (zgrajena leta 1484) in kup razkošnih meščanskih hiš. Pred mestno hišo vidimo Robbov vodnjak, ki ga je Francesco Robba po navdihu vodnjaka na rimskem trgu Navona postavil leta 1751. Hiša, katere rob vidimo v desnem zgornjem kotu, je Krisperjeva hiša iz konca 18. stoletja, v kateri se je maja 1816 rodila Julija Primic, kasneje pa je v njej prebival skladatelj Gustav Mahler, ki je med letoma 1881 in 1882 v Ljubljani dirigiral. Menda je bil obupno plačan.
1900 – Jubilejni most (Zmajski most)
Župan Ivan Hribar je Franca Jožefa most dal zgraditi med letoma 1900 in 1901. Njegov namen je bil proslaviti cesarjevi štiridesetletnici vladavine v upanju, da se bo Dunaj bolj pobrigal za slovenske težave. Poleg tega je nadomestil leseni Mesarski most, ki je bil poškodovan v potresu. Most je bil del večjega mestnega projekta, ki je predvideval tudi novo mestno hišo na Krekovem trgu, načrte pa je narisal dunajski biro Pittel & Brausewetter, oziroma njihov hrvaški arhitekt Jurij Zaninović, ki je imel istega učitelja kot Plečnik. Most je zgrajen v secesijskem slogu, stal pa je 185.500 kron, oziroma slab milijon današnjih evrov. Čeprav je prvotni načrt predvideval kipe krilatih levov, so se naposled odločili za zmaje, simbol Ljubljane. Zaradi tega se je mostu hitro prijel nadimek Zmajski most, danes pa mu tako rečemo tudi uradno.
1902 – Cesarsko-kraljeva višja realka
Danes stavbo poznamo kot Vegovo šolo, oziroma Elektrotehniško-računalniško strokovno šolo in gimnazijo Na Vegovi ulici 4. Ko je bila julija 1852 ustanovljena, je bila tehniška realka. Kot višja cesarsko-kraljeva realka je delovala do leta 1916, medtem ko je od leta 1929 do druge svetovne vojne delovala kot I. državna gimnazija z realnogimnazijskimi oddelki. Leta 1948 se je preimenovala v Prvo gimnazijo, čez enajst let se je združila s Tretjo Gimnazijo Bežigrad in se iz Vegove izselila, v stavbo pa je prišla Tehniška šola za elektrotehniško stroko. Znani dijaki realke so med drugim bili Ivan Cankar, Srečko Kosovel, Mile Klopčič, Rihard Jakopič, Maks Fabiani, in Jože Snoj.
1903 – Gostilna Pri Bučarju
Na Marijinem trgu nasproti cerkve je dolgo stala Bučarjeva gostilna, ki je veljala za eno najlepših hiš na trgu. Lastnik Franjo, ki jo je podedoval od očeta in jo obogatil, je umrl leta 1899 v Budimpešti, star 72 let, jo je zapustil vdovi in hčerki. Leta 1903 je hčerko Ano zasnubil hudo zadolženi graščak iz okolice, ki je iskal bogato ženo, da bi lahko rešil svoje posestvo pred rubežniki. Kmalu sta se poročila, ne ve pa se, kaj se je zgodilo potem – razen to, da so gostilno leta 1905 podrli, na njenem mestu pa so 10. septembra slavnostno odkrili Prešernov spomenik.
1905 – Pogled z Gradu
Pogled z Ljubljanskega gradu je bil pred dobrim stoletjem zelo podoben današnjemu, če je vaš pogled ostal na starem delu. Vidimo Univerzo, Kongresni trg, Filharmonijo, Uršulinski samostan, Kazino, in Narodni muzej. Kjer danes stojijo Parlament, TR2, TR3, in Cankarjev dom, so takrat še bili Uršulinski vrtovi s sadnimi drevesi. V desnem zgornjem kotu je Hotel Tivoli, proti zahodu pa vidimo še nepozidano Rožno dolino. Po potresu 1895 sta Janez Krek in Ignacij Žitnik ustanovila Slovensko delavsko stavbno društvo, da bi delavskemu sloju zgradili nova stanovanja. Ko je po gradnjah v Vodmatu, na Kodeljevem in v Trnovem zmanjkalo poceni zemljišč, je društvo kupilo zamočvirjene travnike med železnico in Večno potjo. Do leta 1915 so v Rožni dolini zgradili 110 hiš, do leta 1931 pa 340.
1908 – Bleiweisova ulica
Bleiweisova na zgornji fotografiji ni Bleiweisova, ki jo poznamo danes. Prva je potekala ob Narodnem domu Ljubljana, ime pa je dobila leta 1897 po publicistu in narodnem buditelju Janezu Bleiweisu. Del ceste med Gosposvetsko in Dunajsko je bil leta 1923 preimenovan v Mahničevo cesto, leta 1941 je dobila ime po italijanskem kralju Viktorju Emanuelu III, dotedanja Tyrševa cesta pa je postala Bleiweisova. Leta 1942 je del Viktorjeve ceste, ki poteka med železniškim prehodom in mestno mejo, dobil ime po Cirilu in Metodu, leta 1943 pa so se imena spet spremenila na čas pred italijansko okupacijo: Bleiweisova je postala spet Tyrševa, Viktorjeva pa Bleiweisova. Slednja je čez šest let postala Prešernova cesta. Leta 2009 so del Tivolske ceste, ki je bila pod imenom Cesta VII. korpusa zgrajena konec sedemdesetih in pri Pravoslavni cerkvi prekinila ljubljansko promenado, preimenovali v Bleiweisova cesta. Zabavno, ne? Neorenesančna vila na desni je bila zgrajena leta 1897, v njej pa je danes Veleposlaništvo ZDA. Tista za njo z visokim stolpom je seveda Šola Mladika, ki je nekoč bila vojaška bolnišnica, dekliški licej in internat, danes pa je tam sedež Ministrstva za zunanje zadeve. Na levi spredaj vidimo Vilo Ebenspanger, v kateri je sedež Društva slovenskih pisateljev in prevajalcev, zgrajena pa je bila leta 1879. Za njo se vidi streha Narodnega muzeja, ki je bil zgrajen leta 1888. Travnik na desni je od leta 1948 naprej Moderna galerija.
1908 – Gimnazija in vrtec Poljane
V prej omenjenem liceju je od leta 1889 delovala tudi nižja gimnazija s sedmimi oddelki, katere ravnatelj je bil Fran Wiesthaler, po potresu pa so jo preselili na Beethovnovo ulico. Leta 1900 so gimnazijo razširili na višjo gimnazijo in jo preimenovali v Cesarsko kraljevsko II. državno gimnazijo. Nova gimnazija naj bi se zaradi prostorske stiske gradila na prostoru starega liceja, a ker je mesto tam že urejalo tržnico, so izbrali Poljansko cesto, kjer so leta 1907 blagoslovili nove prostore. Julija 1914 so veliko dijakov in profesorjev vpoklicali v vojsko, poslopje pa je prevzela vojaška oblast in v njem uredila vojaško bolnišnico. Po vojni je pod Kraljevino SHS gimnazija postala realka, v šolskem letu 1928/29 so uvedli moške in ženske oddelke, leta 1936/37 pa je šola postala Mestna realna gimnazija za dekleta. Med drugo svetovno vojno jo je zasedla okupatorska vojska in si tam uredila vojašnico in konjušnico, po vojni so jo obnovili, leta 1958 pa je postala II. gimnazija Ljubljana. V naslednjih desetletjih je šla šola skozi mnoge spremembe, leta 1990 pa je končno postala Gimnazija Poljane, ki jo poznamo danes.
1909 – Najstarejši ohranjeni posnetek Ljubljane
1910 – Zemljevid Ljubljane
Za večjo verzijo kliknite tu.
1910 – Marijin trg
Marijin trg, ki ga danes imenujemo po Prešernu, je bil v srednjem veku živahno križišče s trgovinami tik pred mestnimi vrati. V 17. stoletju so tu zgradili avguštinsko cerkev in samostan, med njo in Špitalskim mostom (ki je kasneje postal Tromostovje) pa je počasi nastajal trg. Stoletje kasneje so se mestni veljaki odločili, da porušijo starodavno mestno obzidje, na njegovem mestu pa so zgradili nove ulice in trge. Marijin trg so uredili leta 1823, leta 1842 pa so na mestu starega lesenega mostu postavili kamnit most z litoželezno ograjo. Potres leta 1895 je poškodoval mnogo srednjeveških hiš, zato je bil trg deležen obširne obnove in novih gradenj. Na fotografiji vidimo Prešernov spomenik, ki so ga postavili leta 1905; Mayerjevo palačo, ki so jo kmalu po potresu zgradili na porušeni lekarni; na drugi strani Ljubljanice pa je Palača Kresija, ki je po potresu nadomestila bolnišnico za revne Ljubljančane. Na desni strani je Filipov dvorec Leopolda Theyerja, ki so jo zgradili na mestu Dežmanove trgovine, ki je prva v mestu na pročelju imela slovenski napis.
1912 – Cafe de l’Europe
Kraj, na katerem stoji priljubljena Kavarna Evropa, ima razburljivo preteklost, ki sega do rimske Emone. Na tem mestu je takrat namreč bilo grobišče, v 17. stoletju pa so tu v krčmi žejo gasili domačini. Sam Valvasor jo je omenil leta 1633, a so jo zaradi pritoževanja sosednjih menihov prej ali slej zaprli Leta 1869 je Luka Tavčar tu zgradil palačo, v kateri je bil hotel s kavarno v pritličju. Pet let kasneje je v v Tavčarjevi palači dom našlo uredništvo Slovenskega naroda, Kavarna Evropa pa je zlato dobo doživela med letoma 1905 in 1948. Lastnik je bil Anton Tonejc, ki je kavarno osnoval na dunajskem tipu, ob notranjem dvorišču pa so bile obrtniške delavnice. Ta fotografija je nastala leta 1912, pred kavarno pa lahko še vidimo steber svete Trojice. Na tem mestu je od leta 1675 star lesen križ, leta 1693 pa je grof Herbert Auersperg dal postaviti leseno znamenje v zahvalo, ker je bila Ljubljani prizaneseno s kugo. Herbertova vdova je leta 1722 znamenje dala odstraniti in naročila spomenik iz marmorja. Izdelal ga je Francesco Robba v tastovi kamnoseški delavnici, zanj pa je dobil 1000 goldinarjev in šest kubičnih metrov žita. Po potresu so poškodovani spomenik obnovili in ga prestavili na Kongresni trg pred uršulinsko cerkev.
1912 – Kazina
Na severni strani Kongresnega trga stoji neoklasicistična hiša s številko 1. Pravijo ji Kazina, ki pomeni prostor za druženje, zabavo in ples. Ljubljana je prvo dobila leta 1775 v deželnem dvorcu na Novem trgu ob Gosposki ulici. Ker se je skozi čas višji sloj večal in so “za izobražene kroge primerne zabave” postale nagnetene, so leta 1838 odprli novo stavbo na današnji lokaciji. V pritličju je bila kavarna z biljardom; dvorana v prvem nadstropju, v katero so imeli dostop le člani društva, še vedno velja za najbolj čudovit notranji prostor v mestu. V Kazini so se v času Avstro-Ogrske predvsem družili bogatejši Nemci, zato so pred stavbo pogosto protestirali, trdnjava nemštva pa je ostala vse do leta 1918. Poleti 1921 je Kazino prevzela Jugoslovanska demokratska stranka, v stavbi pa je bilo več klubov, kavarna, plesna dvorana in balinišče, klientela pa je bila predvsem slovenska liberalna srenja. Med drugo svetovno vojno je bil tu glavni italijanski štab Ljubljanske pokrajine.
1914 – Velika dvorana Hotela Tivoli
Decembra 1914, ko je bila fronta v Galiciji že pozicijska in je Avstro-Ogrska vojska doživela vrsto krvavih porazov, so posneli zgornjo fotografijo. V veliki dvorani Hotela Tivoli so uredili bolnišnico za vojake, ki so se ranjeni vrnili s fronte. Skoraj 21 let kasneje je bila podoba dvorane veliko bolj prešerna, saj jo je Milan Kham najel in predelal v največjo kinodvorano v mestu. Prostora je bilo za 800 ljudi, prvi film pa so predvajali oktobra 1935.
1915 – Gradnja Šentjakobskega mostu
Breg in Grudnovo nabrežje so z lesenim mostom prvič povezali leta 1824, da bi razbremenili promet na Starem trgu, a je bil bolj ali manj le začasna rešitev, ki je konkretno nadgradnjo doživela šele leta 1915. Takrat so ga zamenjali z armirano-betonskim mostom, ki je bil prvi tovrsten most v monarhiji.
1915 – Karlovška cesta in Prule
Fotografija, ki je bila posneta leta 1915, torej ko so slovenski fantje že umirali na tujih frontah, je po eni strani zanimiva zaradi stavb, ki so na njej, ter stavb, ki jih še ni. Posneta je bila na vzhodnem bregu Gruberjevega nabrežja, v ozadju pa lahko vidimo cerkev sv. Jakoba, na sprednji strani pa značilno Čečevo vilo, ki je bila zgrajena ne dolgo pred fotografijo, danes pa je v njej hrvaško veleposlaništvo. Čudovita bela stavba za njo je stanovanjski blok na ulici Privoz, ki je leta 1938 dobil večnadstropni prizidek. V levem kotu sta lepo vidna zvonika trnovske cerkve sv. Janeza Krstnika. Karlovška cesta je bila prvič omenjena leta 1848 kot Karlstädter-Strasse, imenovana pa je po hrvaškem mestu Karlovec.
1916 – Ljubljana in okolica s ptičje perspektive
V začetku 20. stoletja je bil namen razglednic nekoliko drugačen kot danes. Preden se je razširila uporaba telefona, so se ljudje radi sporazumevali preko njih, saj so zaradi prevažanja pošte z vlakom lahko računali na izredno hitro dostavo. Kdor je v soboto v Mariboru oddal razglednico, je menda bila v nedeljo že v Benetkah! Ljudje so z razglednicami sporočali o času svojega prihoda, naročali dobrine iz tujine, vzpostavljali stik s poslovnimi partnerji, sporočali vesele in manj vesele vesti, ali pa se preprosto dopisovali s simpatijami. Zgornja razglednica je bila čudovit prikaz Ljubljane in okolice. Zanimivo je videti, koliko mesta se je pozidalo od takrat, saj so severno od železnice vse današnje mestne četrti le vasice.
1918 – Prešernova ulica (Čopova)
1919 – Marije Terezije cesta
Gosposvetska cesta je bila od leta 1919 Cesta Marije Terezije in na fotografiji lahko prepoznamo Evangeličansko cerkev, zgrajeno sredi 19. stoletja (zvonik je dobila leta 1895), pred njo na desni pa Palačo Kolizej, ki je bila zgrajena celo pred cerkvijo kot zabavišče in vojaška stanovanjska stavba. Porušili so jo leta 2011. Rožnato trinadstropno hišo z vogalnim stolpičem, ki jo vidimo za drevoredom, je leta 1896 zgradila stavbna družba Supančič, tista rumena na koncu ulice pa je Hiša Dalmatinova 1, zgrajena leta 1906. Zanimivo je, da je večina stavb na tej ulici bila zgrajena od sredine pa do konca 19. stoletja.
1919 – Mayerjeva palača, Prešernov trg
Veleposestnik in začetnik ljubljanske lekarniške dinastije Josip Mayer je leta 1809 kupil prodajalno zdravil Pri zlatem jelenu, ki je ob Novem trgu (Turjaški trg) delovala že od leta 1530, ko jo je tam ustanovil neki gospod Smith. Lekarno je na tem mestu zaprl in jo preselil v eno izmed svojih hiš na Marijinem trgu (Prešernov trg). Po potresu 1895 je moral obe hiši podreti, leta 1905 pa je dal zgraditi čudovito neorenesančno palačo, ki še danes nosi njegovo ime. Poleg lekarne je bila v pritličju še kavarna in trgovina s papirjem, v medetaži so oddajali pisarne, v zgornjem nadstropju pa so bila stanovanja.
1927 – Meksika
Meksika je prva uspešna blokovska kolektivna stanovanjska gradnja v Ljubljani, v kateri je sprva bilo 82 stanovanj. Načrte zanjo je narisal Vladimir Šubic, zgradili pa so jo leta 1927, ko je bila fotografija posneta. Kljub temu, da je bila stavba namenjena uslužbencem MOL s stanovanji minimalnega standarda in skupnimi prostori, sta stavbo okrasila kopar Lojze Dolinar in slikar Rihard Jakopič. Ime je dobila po meksikajnarjih, prostovoljcih, ki so mehiškemu cesarju Maksimiljanu (bratu Franca Jožefa) leta 1864 pomagali zatreti upor domačinov. Zbirališče je sicer bila Cukrarna, a fantov je včasih bilo toliko, da se je vrsta vila do tod. Za Meksiko je zrasel ljubljanski UKC, tik ob njej pa je izvoz iz garaže ter Poliklinika.
1928 – Ljubljanska kreditna banka
Monumentalna petnadstropna modernistična palača je bila zgrajena leta 1921, zasnoval pa jo je František Krasny. Zgradili so jo za Ljubljansko kreditno banko, ki je bila na pobudo župana Hribarja ustanovljena leta 1900, na mestu, kjer je Avstro-Ogrska imela oskrbovalno skladišče. Večino stavbe so zgradila ljubljanska gradbena podjetja, z Dunaja pa so pripeljali trezor, blagajne, telefonsko centralo, električne ure, in dvigala. Palača je bila tisti čas najimenitnejša, saj je imela centralno ogrevanje, toplo vodo, in lastno elektrarno, ki je med drugim poganjala tudi neprekinjeno delujoče dvigalo. Kipar Frank Berneker je vhod okrasil s štirimi velikani. V pritličju, kjer je danes Zara, je delovala kavarna Emona, ki sta jo vodila gostinca Dolinčar in Presker. Od junija 1991 tu deluje Banka Slovenije.
1928 – Aleksandrova cesta (Cankarjeva)
Ulica, ki se je v času fotografije (od leta 1919) imenovala Aleksandrova cesta, je pred tem bila Franca Jožefa cesta, za tem Ulica 3. maja, nato pa postala Cankarjeva cesta. Od nekdaj je veljala za priljubljeno promenado med Ljubljanskim gradom in parkom Tivoli. Na desni strani vidimo Palačo Slovenska 35, v kateri je Narodna banka Slovenije in podružnica španske trgovine s tekstilom, zadaj pa vidimo čudovito kupolo Palače Beethovnova 7, kjer je bila podružnica hrvaške hranilnice. Na levi sta večstanovanjski hiši, ki jih je dala zgraditi Kranjska stavbna družba dobri dve desetletji pred potresom. Čisto na koncu vidimo Tivoli.
1928 – Kavarna Zvezda v Kazini
1928 – Šentvid nad Ljubljano
Sveti Vid pri Ljubljani je bil leta 1928 še samostojno naselje, na fotografiji pa lahko vidimo današnjo Prušnikovo ulico, ki vodi do cerkve sv. Vida, do leta 1977 pa je to bila del Celovške ceste, ki je peljala proti Gorenjski. Na desni strani vidimo gostilno pri Cebavu, , ki jo je vodil čitalniški blagajnik Anton Belec. Ob njej je zgradil še dvorano, v kateri so prirejali shode, gledališke igre, in veselice. Na tej fotografiji je Prušnikova ulica še brez tramvaja, saj so progo po njej zgradili v tridesetih, ob gostilni pa postavili obračališče. Vidimo pa lahko fiatov avtobus, ki je nosil številko 15-345. Leta 1928 so koncesijo za avtobusne prevoze po mestu imeli Magister, Lajovic, in Adamič.
1930 – Mestni trg
1931 – Mestna klavnica ob Gruberjevem prekopu
Preden so leta 1881 odprli mestno klavnico ob Gruberjev prekopu, slabega pol kilometra od Poljanskega mostu, se je živino klalo po vsem mestu in občini menda to ni bilo najbolj všeč. Na kraju, kjer danes ob znamenitem stolpu in dimniku stojita Mercator in Hofer, je Kranjska stavbna družba zgradila tako sodobno klavnico, da so jo menda kopirali celo v Münchnu. Klanje so po mestu prepovedali, število zaklanih živali pa se je od ustanovitve do 1920 podvojilo. Med letoma 1926 in 27 so jo posodobili in dodali ledarno, v kateri so dnevno lahko izdelali 10 ton umetnega ledu. Po prenovi je bila najsodobnejša v Jugoslaviji.
1932 – Kodeljevo
Gotovo ste že slišali, da je prvi avto v Ljubljani imel baron Anton Codelli, veleposestnik, podjetnik in verjetno eden najbogatejših prebivalcev mesta. Zanimivo je, da je izumitelj svoj Benz Velo Confortable zakockal v Nici, še bolj zanimivo pa je, da se po njegovi rodbini imenuje del Ljubljane. Dvakrat bolj zanimivo pa je to, da je Anton produciral prvi igrani afriški film Bela boginja iz Wangore! Codellijevi so bili stara rodbina, saj njihove korenine segajo v Italijo v 13. stoletje. Začetnik goriške veje je bil Andrej, ki se je v Gorico preselil v 16. stoletji, prvi Codelli v Ljubljani pa je bil Peter. Ta je na Koroškem obogatel z železarstvom, leta 1700 je kupil graščino Turn (današnji Grad Kodeljevo), bil pa je tudi mecen Janeza Svetokriškega. Na fotografiji iz leta 1932 lahko na levi vidimo tovarno Teol, ki je izdelovala usnjarska in tekstilna sredstva, sredstva za nego usnja, detergente, barvila in olja.
1933 – Ljubljanski Velesejem in Ilirija
Med današnjim zahodnim zidom kopališča Ilirija, Celovško cesto, in parkom Tivoli je med letoma 1921 in 1955 stal razstavni prostor, ki so mu rekli Ljubljanski velesejem. V petih večjih in več kot 20 manjših razstavnih paviljonih so potekale prodajne razstave, leta 1922 pa so postavili še restavracijski paviljon in vinotoč. Na otvoritvi je bil sam kralj Aleksander I., stvar pa je do tridesetih rasla in rasla. Kopališče Ilirija je bilo odprto leta 1929 kot najmodernejše kopališče v Evropi. Zadeva je stala več kot tri milijone tedanjih dinarjev, največji del pa je prispeval Stanko Bloudek. Kopalci so imeli na voljo skakalni stolp, visok 10 metrov, ki so ga porušili leta 1978, nad vhodom pa je gospodoval kip plavalke kiparja Franca Goršeta. Ilirija je plavalno sekcijo imela že leta 1919, a so Ljubljančani do izgradnje kopališča plavali v Ljubljanici, Gradaščici, in Savi. Leta 1924 je Rdeči križ izuril prve reševalce iz vode, v telovadišču pa se je rodil tudi ljubljanski nogomet. V desnem kotu tik nad krilom lahko vidimo gradbišče, ki je čez tri leta postala Pravoslavna cerkev sv. Cirila in Metoda.
1934 – Bavarski dvor
Čudovita fotografija, na kateri je Bavarski dvor povsem nerazpoznaven. Ime je dobil po istoimenskem hotelu, tega pa so tako poimenovali v čast Elizabeti Bavarski, mladi soprogi cesarja Franca Jožefa, ki je obiskala mesto. V stavbi so svoje prostore skozi čas imeli javno skladišče Anton Krisper Coloniale, špecerija Josipa Verliča, menjalnica, zavarovalnica, gostilna Bavarski dvor, mlekarna in gostišče. Stavbo so zaradi širjenja ceste porušili leta 1962, na njenem mestu pa danes stoji hotel Intercontinental in za njo stolpnica S2. Kozolec, ki ga je med letoma 1955 in 57 postavil Edo Mihevc, je nastal tam, kjer na zgornji fotografiji vidimo nizko stavbo in drevje. Na nasprotni strani, kjer z Masarykove (Trg OF) zavija tramvaj, danes stoji stolpnica hotela ATower. Nebotičnik v daljavi je bil še sveže zgrajen.
1934 – Mestni trg
Ta fotografija Mestnega trga je bila posneta oktobra 1934, po smrti srbsko-jugoslovanskega kralja Aleksandra I. Karadžordževića. Ker je bil zagovornik unitarizma, so hrvaški ustaši s pomočjo makedonskega nacionalista v Marseillu izvedli atentat nanj. Po vseh mestih so izobesili žalne zastave.
1934 – Plečnikova cerkev sv. Cirila in Metoda
V letih 1933 in 1934 je Plečnik za potrebe nove župnije povečal cerkvico sv. Krištofa iz 15. stoletja, ki je stala na pokopališču, med Dunajsko cesto in Navjem. Nova cerkev je bila posvečena svetemu Cirilu in Metodu, pozimi 1957 pa je oblast pred kongresom Zveze komunistov Jugoslavije odločila, da se cerkev podre in na njenem mestu zgradi paviljon Jurček in obelisk; oboje kot del Gospodarskega razstavišča, ki je bil sredi izgradnje. Cerkev dveh svetnikov so prestavili proti severu, na južni konec Vodovodne ceste, arhitekt Anton Bitenc pa je sledil izvirnim načrtom. Iz stare cerkve so preselili originalno opremo ter poslikave, leta 1964 pa so prizidali še zvonik.
1935 – Gradnja Bežigrajskega stadiona
Katoliška telovadna organizacija Orel je po načrtih Jožefa Plečnika stadion na gramoznici ob Dunajski cesti začela graditi že leta 1925, a ker so leta 1929 ukinili vsa telovadna društva, so dela na Orlovskem stadionu ustavili. Skoraj desetletje kasneje se je načrtoval evharistični kongres in organizatorji so se odločili, da ga bodo izvedli na nedokončanem stadionu. Plečnik je za oltar postavil nadstropno glorieto, teraso pa je obdal z balustrado in dorskimi stebri. Stadion se je počasi dograjeval, leto pred koncem druge svetovne vojne pa so Leon Rupnik in domobranci z dovoljenjem lastnika (katoliška cerkev) prisegli nacistični Nemčiji in se imenovali za pomožno enoto SS. Leta 2008 so stadion zaprli in še vedno čaka na preporod.
1937 – Rušenje Tiskarne Slovenija na Wolfovi 1
Wolfova 1 ima sila zanimivo preteklost, saj je tu, tik ob mestnem zidu, do sredine 18. stoletja stala pritlična kmečka hiša. Leta 1741 so jo podrli in zgradili novo poslopje, v katerem je najprej bila usnjarska obrt, nato pa gostilna s trgovino. Dobro stoletje kasneje jo je kupil trgovec Peter Lassnik in odprl gostilno z vrtom, leta 1879 pa se je v stanovanjskem delu rodil Josip Murn. V kleti so leta 1883 odprli žganjekuho, v pritličju pa točilnico, ki so jo leta 1902 preuredili v zajtrkovalnico. Učitelj Anton Pesek je leta 1918 hišo kupil in v njej uredil tiskarno Zvezda, ki se je čez natanko deset let preimenovala v Tiskarna Slovenija. Leta 1937 je stavbo kupil veletrgovec Mayer in jo porušil. Na njenem mestu je dal zgraditi štirinadstropno palačo s trgovino, stanovanji, in pisarnami. Tako je Meyer imel dve impozantni poslopji na Prešernovem trgu.
1939 – Rimska ulica
Rimska cesta poteka od križišča med Trgom mladinskih delovnih brigad in Prešernove ceste do Trga francoske revolucije, ki ga vidimo na fotografiji. Gostilna Mrak obratuje še danes.
1940 – Hotel Slon
Hotel naj bi na lokaciji Slona deloval že leta 1765, o samem imenu pa smo govorili zgoraj. Nekoč je bil znan kot gostišče “Pri Mokarju”, ker je bil nekaj časa lastnik gostinec Franc Rode, po domače Mokar. V hotelu so bile od leta 1853 parne kopeli, od leta 1860 priljubljena kavarna, do leta 1863 pa je tu imela svoje prostore Narodna čitalnica. Današnja modernistična stavba je bila zgrajena leta 1937, za katero so Ljubljančani radi rekli, da je najlepši in najsodobnejši hotel v mestu. Zgornja fotografija je bila posneta leta 1950. Lepo je vidna Pošta in Slovenska cesta, ki je bila ožja kot je danes. V pritličju je očitno svojo prodajalno imela Iskra Kranj. Na sliki vidimo čudovito razglednico z ilustracijo hotela, ki so jo poslali julija 1940.
1942 – Okupirana Ljubljana
Italijani so v Ljubljano vkorakali ob pol šestih zvečer 11. aprila 1941. Pred cerkvijo na Viču ga je sprejel župan Adlešič in poveljniku simbolno izročil mestne ključe, nato so se Italijani zbrali pred Magistratom in na gradu razvili trobojnico. Vodilni oficir Zanussi je bil menda razočaran, ker jih ni pričakal odpor kot na primer v Cerknem dva dni prej. Zgornja fotografija je bila objavljena v 19. številki fašističnega časopisa Documenti di Vita Italiana maja 1941, ki je bila povsem posvečena Ljubljani kot novi italijanski provinci.
1945 – Prihod partizanov
Devetega maja 1945 so v Ljubljano zmagoslavno vkorakali partizani, na fotografiji pa vidimo množice na Tyrševi cesti (ki je leta 1952 dobila ime po Titu) pri Bati (današnji Nami) ter osrednji Pošti.
1946 – Rally na Kongresnem trgu
1948 – Pogled na mesto z Gradu
1950 – Kongresni trg
1953 – Prevoz egipčanske mumije na rentgensko slikanje
Mogoče niste vedeli, a v Narodnem muzeju počiva staroegipčanska mumija v krsti iz leta 680 pr.n.št. To je leta 1846 takratnemu Deželnemu muzeju poleg drugih 200 predmetov podaril vitez Anton plemeniti Lavrin, slovenski diplomat in egiptolog rojen v Vipavi. (V rodni kraj je pripeljal tudi dva granitna sarkofaga iz Gize, v katerih so pokopani njegovi starši in sin!) Antropomorfna lesena krsta, ki jo je podaril ljubljanskemu muzeju, je popisana z besedili iz Knjige mrtvih, v njej pa naj bi bil Akesuit, svečenik v Amonovem templju v Karnaku. Mumijo so našli v Tebah (današnji Luksor) pri Memnovonih kolosih. Na zgornji fotografiji vidimo, kako mumijo peljejo v Mladiko, kjer so jo v vojaški bolnišnici raziskali pod rentgenom.
1955 – Titova cesta
Titova, oziroma Slovenska cesta, ni bila vedno “dnevna soba Ljubljane.” Fotografija kaže križišče s Čopovo ulico, s katere so vozili mestni avtobusi in tramvaj. Vzdolž Titove ceste lahko vidimo palačo Narodne banke, na desni pa košček Hotela Slon.
1957 – Snemanje filma Ne čakaj na maj na Titovi cesti
Štiri leta po uspešnici Vesna je František Čap posnel nadaljevanje, Ne čakaj na maj. Snemalo se ga je tudi na Titovi cesti, pred uršulinsko cerkvijo sv. Trojice nasproti Kongresnega trga. V ozadju lahko vidimo Gimnazijo Jožeta Plečnika, ki je začela delovati takoj po drugi svetovni vojni, pred njo pa so tam svojo šolo imele nune. Še bolj zadaj, na mestu, kjer je danes promenada pred Konzorcijem, vidimo Kozlerjevo palačo, ki so jo med širitvijo ceste leta 1961 porušili. Palača je bila zgrajena sredi 18. stoletja in je bila zamišljena kot vrtna palača z vrtovi na treh straneh. Sredi 19. stoletja jo je kupil trgovec Janez Kozler, njegov sin pa je vrtove prodal kot zemljišča, na katerih so zrasle hiše Tomšičeve in Beethovnove ulice. Menda so Ljubljančani nasprotovali rušenju dotrajane palače, a mestna občina se ni dala; Titova cesta je bila preozka in dvorec so podrli.
1957 – Avtobusna postaja
1958 – Pogreb ljubljanskega tramvaja
1958 – Miklošičeva cesta
Ena najbolj s pešci prometnih ulic v Ljubljani povezuje staro mestno jedro s kolodvorom. Urejena je bila konec 19. stoletja, ko so ob Sodni palači ustvarili tri nove ulice, ime pa je dobila po slavistu Francu Miklošiču. Med Prešernovim trgom in Miklošičevim parkom je bila pozidana s secesijskimi palačami, od Pražakove ulice do železniške postaje pa so cesto uredili med prvo in drugo svetovno vojno. Na desni vidimo palačo, ki jo je leta 1930 za Zavarovalnico Vzajemna (današnji Triglav) postavil Jože Plečnik. Na levi je Palača Grafika, ki jo je v istem obdobju postavil Vladimir Šubic kot prvo skeletno stavbo pri nas. Po šestih desetletjih v njenem pritličju še vedno deluje Mladinska knjiga.
1959 – Gradnja predora pod Gradom
V začetku petdesetih je ljubljanska občina počasi dojela, da je z naraščajočim prometom pot iz središča proti Dolenjski cesti bil prava zoprnija, saj je bil potreben velik ovinek. Načrt za predor pod Grajskim gričem je bil prvič domišljen že pod Kraljevino Jugoslavijo, prava dela pa so se z novimi načrti začela leta 1951. Predor je dolg manj kot petsto metrov, a je zahtevna gradnja trajala kar osem let. Delavci so dnevno izkopali in prepeljali okrog 50 tisoč kubikov materiala, v predor pa so vgradili več kot 10 tisoč kubikov betona. 11. maja 1959 so ob pol enih popoldne predor predali v uporabo, meščani pa so končno dobili neposredno povezavo med Karlovško in Poljansko cesto.
1959 – Trgovina v Savskem naselju
1960 – Titova cesta
1960 – Prvomajski sprevod na Titovi cesti
Na prvi majski dan 1960 se je na ljubljanske ulice – predvsem pa na današnjo Slovensko cesto – zgrnilo okrog petdeset tisoč delavcev, kmetov in mladincev iz vseh koncev države. Ob devetih zjutraj je z Gradu zadonelo 50 topovskih salv, na Ajdovščini so se zaslišale fanfare, in slovesnost se je pod petnajstimi rumenimi letali, ki so preletela mesto, lahko začela. Povorka se je začela s kovinarjem, ki je nesel deset metrov dolgo zastavo, sledili pa mu je 240 telovadcev JLA, 1000 pionirjev s cvetjem, zastave in grbi, srp in kladivo, slike Tita, Marxa, Engelsa, in Lenina, nato pa še 200 dodatnih zastav. Menda je prišlo kar dva tisoč veljakov, mimo gledalcev pa so se zvrstili kolektivi različnih podjetij, ki so se mimogrede pohvalila s svojim dotedanjim delom – z napisi, maketami in vsemi možnimi napravami.
1961 – Prenova Titove ceste
Kot smo omenili pod sliko s snemanja filma Ne čakaj na maj, so leta 1961 širili Titovo cesto. Konzorcij je že zgrajen, za njim pa vidimo starejšo modernistično stavbo Name iz leta 1939, ki je štiri leta po zgornji fotografiji dobila še južno stavbo. Zgrajena je bila po načrtih Bogdana Finka in Miloša Lapajneta, leta 2002 pa so kljub njunim protestom izvirno fasado zamenjali s stekleno. Zanimivost: NAMA je kratica za NArodni MAgazin, veleblagovnica pa je bila prva samopostrežna v Ljubljani. Ni pa bila prva veleblagovnica; to je mesto dobilo že leta 1903 v Secesijski Urbančevi hiši na vogalu Miklošičeve in Trubarjeve, kjer je danes Emporium.
1961 – Gradnja hotela Lev
1962 – Zmajski most
1963 – Tovornjak za pometanje cest, Kongresni trg
1963 – Dedek Mraz
1964 – Drama SNG
Oktobra 1964 so v Drami SNG pod taktirko Mirana Herzoga uprizorili Korenine Arnolda Weskerja. Na fotografiji vidimo Milo Kačič, Jožeta Zupana in Ivanko Mežan.
1965 – Bolšoj teater v ljubljanski Operi
Maja 1965 je sovjetski baletni ansambel Bolšoj teatra uprizoril predstavo, ki sta si jo menda ogledala tudi Tito in Jovanka.
1965 – Križišče Gosposvetske in Titove ceste
1966 – Hala Tivoli
Hala Tivoli je bila na robu parka Tivoli zgrajena leta 1965, načrte pa sta narisala Stanko Bloudek in Marjan Božič. Prvi gost je bil Louis Armstrong, koncert pa je obiskalo šest tisoč ljudi. Za njim so nastopila znamenita imena kot so Dire Straits Tina Turner, Bob Dylan, Iggy Pop, David Bowie, Bryan Adams, The Queen, Iron Maiden, Rammstein, Deep Purple Nirvana in Ray Charles.
1966 – Tito v Ljubljani
Tito je decembra 1966 obiskal bolnišnico dr. Petra Deržaja v Šiški, kamor je prišel na redni pregled. Po pregledu sta z Jovanko šla na kosilo v hotel Slon, kjer si je on privoščil kurjo obaro in ajdove žgance, Jovanka pa pražena jetrca. Pred hotelom ju je seveda pričakala množica Ljubljančanov.
1966 – Kmečka ohcet
Osmega marca 1966 sta si večno zvestobo prisegla Fani Kozinc in Janez Potočnik. Na njuno poroko je prišlo 60 tisoč ljudi! Takrat je namreč v Hali Tivoli potekalo svetovno hokejsko prvenstvo in ker so hoteli tujim gostom predstaviti šege in običaje, so poroko omenjenih zaljubljencev izkoristili za ogromno prireditev s tremi godbami, šestdesetimi svati v narodnih nošah, in poročno povorko z devetimi vozovi. Par se je nekaj dni pred poroko prijavil na oglas, ki ga je objavila Ljubljana, nevesta pa je hotela prihraniti čim več denarja in si kupiti imenitnejšo obleko. Kljub prebrisanemu načrtu je morala na koncu obleči narodno nošo, ženinu pa so morali škornje posoditi v Operi, ker je bil bivši košarkar visok in velik. Po poroki so jih peljali še v Portorož, Škocjan, v Motovun in na Bled, kjer jih je z Jovanko sprejel Tito. Seveda sta si v hali tudi ogledala svetovno prvenstvo.
1967 – Letalska panorama
Na fotografiji lahko vidimo Ambrožev trg, Zapornico na Ljubljanici, Poljanski nasip, Rog in Šempetrski most.
1967 – Prešernov trg
1967 – Agatha Christie na obisku v Ljubljani
Nesmrtna pisateljica Agatha Christie je leta 1967 obiskala Bled, Bohinj in Ljubljano. Prišla je z možem Maxom z namenom, da bi stran od radovednih pogledov zaužila lepote Slovenije, a pričakovano ni dolgo ostala neopažena. V Ljubljani sta spala v hotelu Bellevue, eden od redkih novinarjev, ki je uspešno prišel do kraljice kriminalk, pa je bil Janez Čuček.
1967 – Drama SNG, Harold Pinter
Konec oktobra 1967 je Žarko Petan v Mali Drami uprizoril Vrnitev Harolda Pinterja, v glavnih vlogah pa sta zaigrala Jurij Souček in Iva Zupančič.
1968 – Titova cesta
1969 – Gospodarsko razstavišče
1971 – Tržnica
1972 – Tromostovje
1974 – Snemanje filma Strah, Mestni trg
Leta 1974 je Matjaž Klopčič Mestni trg vrnil v leto 1895, ko se glavna vloga (Ljuba Tadić) s skupino žensk vrne v mesto in odpre priljubljen bordel, a mu načrte prekriža potres. Igrajo tudi Ivo Ban, Polde Bibič, Radko Polič, Milena Zupančič, Dare Ulaga in Jurij Souček.
1975 – Hotel Turist
Na kraju, kjer danes stoji City Hotel, je najprej stala priljubljena gostilna Pri Bitencu, kamor je rad zahajal tudi France Prešeren. Leta 1899 so jo porušili, čez štiri leta pa je tu že stal Hotel Štrukelj. Ker družina Štrukelj ni imela potomcev, je hotel podedoval nečak Jernej Černe, ki je bil med vojno ubit, zato je hotel prevzela njegova družina. Hotel je po vojni prevzela oblast in ga preimenovala v Hotel Turist, po osamosvojitvi pa so bivši lastniki hotel zahtevali nazaj. Staro stavbo so porušili, leta 2007 pa so odprli Hotel City. Zgornja fotografija je bila posneta leta 1975, nasproti hotela pa je že stala povsem nova stavba Televizije Slovenija.
1975 – Križišče Titove in Šubičeve
Kipar Janez Pirnat in arhitekt Vladimir Braco Mušič sta leta 1975 tik ob Konzorciju postavila granitni spomenik, ki uprizarja partizane s komandantom Stanetom in alegorijo Zmage. Franc Rozman – Stane je bil slovenski partizan, general, narodni heroj in španski borec, ki je od leta 1942 poveljeval 1. štajerski brigadi. Leta 1943 je postal poveljnik glavnega štaba NOV in POS. Na fotografiji vidimo priprave na postavitev spomenika.
1975 – Pogled z Metalke
1976 – Miklošičeva cesta in Prešernov trg
1976 – Prešernov trg
1978 – gradnja Cankarjevega doma
Leta 1977 je po načrtih Edvarda Ravnikarja začel rasti Cankarjev dom, katerega gradnjo vidimo na zgornji fotografiji. Na tej lokaciji je nekdaj stalo severno obzidje Emone, Turjaški pa so tu uredili baročni vrt, ki je postal del Uršulinskega samostana. Prve resnejše pozidave so se začele na robu vrta v medvojnem času, v jedru pa so začeli zidati v šestdesetih, ko je tod nastal Trg revolucije (danes Trg republike). Leta 1963 so začeli graditi parkirno hišo, dve leti kasneje so postavili prizidek h Gimnaziji Jožeta Plečnika, leta 1971 pa so dokončali Maximarket, Stolpnico NLB, ter ploščad. Maja 1975 so postavili spomenik revoluciji in Stolpnico TR3, Cankarjev dom pa so končali leta 1982. Takrat so dodali še Kardeljev spomenik. V novem kulturnem in kongresnem središču so uredili pet dvoran, ki se imenujejo po skladatelju Jakobu Gallusu, dramatiku Antonu Tomažu Linhartu, pesniku Srečku Kosovelu, pisatelji Bojanu Štihu, ter igralki Duški Počkaj. Spomenik v obliki kocke, v katero je izklesan Ivan Cankar, je ustvaril kipar Slavko Tihec.
1980 – Časopisi o smrti Josipa Broza Tita
1981 – Fužinski bloki
1982 – Celovška cesta
Pred Petrolom na Celovški cesti se je oktobra zbrala dolga kolona vozil. Prav takrat je vlada uvedla bone za nakup goriva, vsakemu osebnemu avtomobilu pa je pripadalo 40 litrov na mesec. V obdobju, ko je umrl Tito, je namreč vladala gospodarska kriza, pomanjkanje goriva pa je Jugoslavija hotela ublažiti že leta 1979 z omejitvijo vožnje po sistemu par-nepar. Največ goriva je seveda pripadalo lastnikom vozil z nosilnostjo nad 7 ton in avtobusom (500 litrov), večja količina bonov pa je pripadala t.i. terencem kot so bili zdravniki, veterinarji, inšpektorji, duhovniki, taksisti, kmetje, in na primer čebelarji.
1985 – Miklošičeva ulica
1988 – Mihail Gorbačov na obisku
1991 – Celovška cesta
Slovenija je zakon o samostojnosti sprejela v torek, 25. junija 1991, v četrtek zjutraj začela vojna. Malo čez pol tri zjutraj je iz vrhniške vojašnice proti brniškemu letališču krenil I. oklepni bataljon JLA s tanki T84: ena kolona po avtocesti in ljubljanski obvoznici skozi Trzin in Mengeš, druga po stari cesti (in zaradi zmede na Toškem čelu izgubila dva tanka). Na poti so naleteli na improvizirane barikade iz avtomobilov, tovornjakov, mestnih avtobusov, in plinskih jeklenk. Barikado z avtobusi so postavili tudi na Celovški cesti nad obvoznico, pripeljali pa so jih naravnost iz remize petsto metrov stran. S severnega dela se ni dalo priti do centra, mostove so minirali, in čeznje niti pešcev niso spustili.
1991 – Slovenska cesta
1999 – Silvestrovanje na Prešernovem trgu
