Susan Sontag, pisateljica, filozofinja, in politična aktivistka, je bila fenomenalno lucidna in je nikoli ni bilo sram povedati tistega, kar si drugi niso upali. Njena odlična knjiga o izumetničenosti jo je leta 1964 postavila na zemljevid mislecev, pisala pa je o vojni v Vietnamu, obleganju Sarajeva, AIDSu, človekovih pravicah, in levičarski ideologiji.
Le tri dni po zgodovinskem terorističnem napadu v New Yorku in Washingtonu leta 2001 je ob drugih znanih avtorjih v reviji New Yorker zapisala misli, ki so kritizirale ameriški odziv, še preden se je zgodil.
Prepad med pošastnim odmerkom resničnosti prejšnjega torka in licemerskimi traparijami ter odkritimi zavajanji, ki jih širijo javne osebnosti in televizijski komentatorji, je presenetljiva, depresivna. Zdi se, da so se glasovi, ki so zadolženi za spremljanje dogodka, združili v kampanjo infantilizacije javnosti. Kje je priznanje, da to ni bil “strahopeten” napad na “civilizacijo” ali “svobodo” ali “človeštvo” ali “svobodni svet”, ampak napad na samozvano svetovno silo, ki je bil posledica določenih ameriških zavezništev in dejanj? Koliko ljudi se zaveda trenutnega bombardiranja Iraka? In če naj bi uporabili besedo “strahopetec”, bi bila bolj primerna za tiste, ki ubijajo izven dosega maščevanja, visoko na nebu, kot pa za tiste, ki so pripravljeni umreti sami, da bi ubili druge. Glede poguma (moralno nevtralna vrlina): karkoli že rečemo o storilcih torkovega pokola, niso bili strahopetci.
Naši voditelji, nas hočejo na vse kriplje prepričati, da je vse v redu. Amerika se ne boji. Naš duh ni zlomljen, čeprav je to dan, ki bo vekomaj zloglasen, Amerika pa je v vojni. A ni vse v redu. In to ni bil Pearl Harbor. Imamo robotskega predsednika, ki nam zagotavlja, da je Amerika pokončna. Širok spekter javnih osebnosti v službi in izven nje, ki močno nasprotujejo zunanji politiki te administracije, očitno ne morejo reči ničesar drugega kot tega, da stojijo za predsednikom Bushem. Veliko razmišljanja nas čaka, in verjetno se v Washingtonu in drugje že razmišlja o nesposobnosti ameriških obveščevalnih in protiobveščevalnih služb, o možnostih, ki so na voljo ameriški zunanji politiki, zlasti na Bližnjem vzhodu, in o tem, kaj pomeni pameten program vojaške obrambe. Toda od javnosti se ne zahteva, da nosi veliko breme resničnosti. Soglasne puhlice samohvale na sovjetskem strankarskem kongresu so se nam zdele zaničevanja vredne. Enotnost svetohlinske retorike, s katero v zadnjih dneh ameriški uradniki in medijski komentatorji prikrivajo resničnost, se zdi nevredna zrele demokracije.
Tisti na javnih funkcijah so nam dali vedeti, da se jim zdi njihova naloga manipulativna: krepitev zaupanja in obvladovanje žalovanja. Politiko, politiko demokracije – ki vključuje nesoglasja in spodbuja odkritost – je zamenjala psihoterapija. Vsekakor moramo skupaj žalovati. A ne bodimo skupaj neumni. Nekaj drobcev zgodovinskega zavedanja bi nam lahko pomagalo razumeti, kaj se je pravkar zgodilo in kaj se lahko še dogaja. “Naša država je močna,” nam vedno znova govorijo. To se mi ne zdi dobra tolažba. Mar kdo dvomi, da je Amerika močna? To ni vse, kar mora Amerika biti.
