Tour de France, najprestižnejša kolesarska dirka, ki poteka vsako leto v Franciji, je poseben izziv za najboljše kolesarje na svetu. Traja tri tedne, biciklisti pa morajo v enaindvajsetih etapah prevoziti skoraj 3.500 kilometrov. 184 tekmovalcev od prve do zadnje etape skupno pokurijo okrog 25 milijonov kalorij. In od kod pridejo?
Vsak kolesar mora v dnevu običajne etape zaužiti več kot pet tisoč kalorij, če gre za gorsko etapo, pa še dodatnih dva tisoč. In kalorije niso vse. Nutricionisti morajo tekmovalcem znižati apetit in poskrbeti, da se jim od vedno enake hrane ne zmeša. Dodajmo še možnost prebavnih težav, prehranjevanje med vožnjo, zadostno hidracijo, okrevanje po dirki, in prevažanje med etapami in hoteli. Kaj kolesarji zaužijejo je posebej pomembno.
Vsaka etapa se običajno zaključi med peto in šesto popoldne, nova pa se začne naslednji dan med dvanajsto in eno. To pomeni, da ima telo osemnajst ur časa, da okreva in se pripravi.
Zajtrk: Tekmovalci morajo zajtrkovati okrog tri ure pred dirko, na jedilniku pa so ogljikovi hidrati. Običajno to pomeni kruh, kosmiči, kaša, riž, testenine, sadje, kava, smutiji, pomarančni sok, in celo nudlji. Pozabiti ne smejo na beljakovine, na primer jajca, jogurt, piščanec, ali riba. Izogibati se morajo težki hrani (npr. hotelski rogljički), saj se ta do dirke ne prebavi.
Pred dirko: Pred dirko kolesarji zaužijejo dodatne ogljikove hidrate (rižev kolač, kruh z rozinami) in ogromno tekočine. Ker na samem kolesu pojejo veliko manj, se morajo zanesti na pravilno prehrano pred in po dirki.
Med dirko: Prehrana na kolesu je odvisna od dolžine etape, zahtevnosti, in temperature. Sredi etape, ko je večina kolesarjev v pelotonu, se lahko zanašajo na lipidni metabolizem, ko pa nastopijo vzponi in šprinti, telo preklopi na ogljikove hidrate, ki jih kolesarji dodajajo s kofeinskimi geli in proteinskimi tablicami. Na voljo so tudi priročni kolači in energijske tablice, med gorskimi etapami pa se pričakuje, da vsak kolesar zaužije šest plastenk pijače z elektroliti, tri energijske tablice, dva izotonična gela, in en kofeinski gel. Še več, če je vroče.
Po dirki: Takoj, ko se etapa zaključi, kolesar zaužije posebno pijačo z ogljikovimi hidrati in beljakovinami, nato pa mora na stacionarno kolo, da se ohladi. Na poti do hotela mu ekipni kuhar pripravi še prigrizke kot so sendviči, kolači, in žitne tablice. Ekipe običajno lovijo zlato dvajsetminutno fazo po dirki, ko za najbolj učinkovito okrevanje kolesarja nakrmijo z OH, beljakovinami, in napitki. Včasih vidimo koga, kako zlije vase pločevinko kole, a najboljši so šejki, ki jih že zjutraj pripravijo t.i. soigneurji, oziroma člani ekipe, ki so zadolženi za dobrobit kolesarjev.
Večerja: Po masaži sta na vrsti juha in solata s hranilnimi snovmi, sledi pa jim meso (ali riba) s prilogo ogljikovih hidratov. Včasih so prisegali na testenine, zdaj pa kolesarji večerjajo kot gospodje: puranji zrezek z lanenimi semeni in bučna juha, ali pa halibut z jabolkom, breskvijo in koromačevo omako. Kuharji skrbijo, da je hrana raznolika, za posladek pa jim običajno pripravijo torto, jogurt, sadje, in pito.
Znanost pravi, da bi moral vsak kolesar za zajtrk zaužiti do tri grame ogljikovih hidratov na kilogram telesne teže, med dirko do 120 gramov na uro, po dirki pa gram na kilogram teže, kadar dirka na gorski etapi. Na ravninski etapi seveda potrebuje manj OH, številke pa so drugačne za tiste kolesarje, ki ščitijo vodilne, saj porabijo več energije.
Kot rečeno, naj bi kolesar vsak dan zaužil med 5.000 in 7.000 kalorijami, najpomembnejše pa je, da jih dobijo s čim manj hrane. To pomeni, da mora vsak obrok biti nasičen s hranili, zato je sveže sadje bolj priljubljeno kot solate, v jedačo in pijačo pa radi zamešajo tudi posebne praške. Ogljikovi hidrati predstavljajo okrog 70% kalorij, kar za kolesarja kot je Primož Roglič (65 kg) pomeni dober kilogram na dan.
Hrana mora seveda biti “prenosna” in enostavna za uživanje. Kolesarji začnejo s hrano in geli v svojih dresih, po poti pa prevzamejo dodatne obroke v posebnih vrečah. Vsaka vreča ima pollitrsko plastenko elektrolitov, energijsko tablico in izotonične gele s kofeinom. Včasih jim dodajo še manjši sendvič ali rižev kolač. Tablice in sendviči so idealni za ravninske etape, medtem ko so za gorske boljši geli in napitki.
Kaj pa tekočina? Na zahtevnejših etapah lahko kolesar s potenjem izgubi tudi do tri litre tekočine, med dirko pa naj bi je zaužil do deset litrov. Napitki morajo biti bogati z elektroliti, natrijem, in kalijem. Tako kot se razvija kolesarska oprema, se tudi prehrana za kolesarje. Za energijskimi ploščicami stoji specializirana stroka, ki poskrbi, da mišice dobijo čim več hranilnih snovi s čim manj mase. Kofein je edino dovoljeno poživilo.
Nitrati sprostijo žile in izboljšajo pretok krvi, posebni geli, ki jih kolesarji zaužijejo med zajtrkom, pa poskrbijo, da telo med dirko potrebuje manj kisika. Izotonični geli izboljšajo prenos energije v mišice, probiotiki pa poskrbijo za imunski sistem, ki je med hudim naporom pod hudim stresom.
Ni vse le v tehniki in tehnologiji, ampak tudi v hrani. Zmaga pride skozi želodec?
