Bil je julij 1492. V Španiji se je na nov podvig pripravljal Krištof Kolumb, v Vatikanu pa je umiral papež. Inocenc VIII je bil vročičen in njegov zdravnik Giacomo di San Genesio ni vedel, kako 60-letnega papeža rešiti. Jasno je bilo, da je na smrtni postelji. Bil je pokvarjen ženskar in vse tisto, kar papež ne bi smel biti, a v doktorjevih očeh je to bil božji odposlanec, ki ga je treba pozdraviti. Resničnost govoric okrog zadnjih trenutkov tega papeža je sicer dvomljiva, a prva govorica pravi, da so mu zdravniki dali piti kri. Druga govorica pravi, da je to bila kri treh desetletnikov. Zdravniki so namreč verjeli, da ga bo mlada kri pozdravila. Trije dečki so umrli med “transfuzijo”, papež pa kmalu za njimi.
Evropejci so med odkrivanjem drugih, bolj “divjih” plemen zelo radi s posmehom poudarili, da so to ljudožerski barbari in popolno nasprotje njih, razsvetljenih gospodarjev sveta. A dejstvo je, da so prebivalci Evrope, bogati in revni, stoletja brez težav uživali človeško meso, kri in kosti. Ne na žaru kot mogoče brazilsko ljudstvo, ampak v obliki pripravkov, zvarkov in “zdravil.” Evropejski človek je rad stopil na stopničko nad ostalimi in v soju razsvetljenstva zvrnil čašo krvi sveže usmrčenega kaznjenca.
Theophrastus von Hohenheim, zdravnik bolj znan po nadimku Paracelsus, se je rodil leto preden je pobralo prej omenjenega papeža in bil je tako znan, da so ga upodobili celo v samostanski lekarni v Olimju. Poleg dognanja, da se mora zdravnik ravnati po zdravi pameti in izkušnjah, je zapisal tudi, da se vitalni duh v človeškem telesu nemudoma udomači v kosteh, ko le-tega obesiš. Menil je namreč, da ko smrt pride nenadoma, se duh v telesu naseli dovolj časa, da ga lahko živi izkoristijo.
Medtem ko bi pričakovali, da so Rimljani z epilepsijo pili še toplo kri ubitih gladiatorjev, je bolj zanimivo slišati, da so med renesanso ljudje naravnost oboževali to telesno tekočino. Tudi takrat so jo običajno kupili od rablja, včasih pa so jo vzeli tudi od živih. Marsilio Ficino, močno spoštovan akademik in duhovnik v Italiji petnajstega stoletja je starejšim ljudem svetoval, naj nekje dobijo kri mladeničev, jo popijejo in s tem zaužijejo nekaj njihove poskočnosti. Medtem ko se posmehujemo trapastim prednikom, se spomnimo, da premožnejši Babyboomerji s transfuzijo milenijske krvi poskušajo preložiti neizbežno.
Od kod ideje za barbarsko terapijo?
Verjeli ali ne, za najbolj “metal” alternativno medicino stoji krščanska vera. Niti dve stoletji nista minili, ko so člani Kristusove sekte ritual Evharistije vzeli dobesedno. Relikvije fanatičnih vernikov, ki jim je uspelo umreti za svojega boga, so častili in verjeli, da so vez med življenjem in smrtjo, med njimi in Bogom. V četrtem stoletju so se zgrinjali nad katakombe, kjer so bili svetniki pokopani, molili nad njihovimi ostanki in včasih vzeli spominek. Po občestvu so se širile zgodbe o čudežnih ozdravljenjih vseh, ki so se dotaknili svetega trupla. Mumificirana glava svete Katarine, ki je vsem na ogled v cerkvi sv. Dominika v Sieni, naj bi še danes zdravila bolne. (Ni edina relikvija, ki jo častijo v 21. stoletju.)
V dvanajstem stoletju je škof na severu Francije vzel roko Marije Magdalene (v hrambi v mestu Fécamp) in odgriznil košček njenega prsta. Ko so ga varuhi dragocenega trupla vprašali o tem, je preprosto rekel: “Če lahko pri vsaki maši jem Kristusovo telo, lahko pojem tudi Magdalenino roko.”
Za kri je še posebej veljalo, da vsebuje bistvo življenja in človeškega duha, z zaužitjem pa naj bi se oba preselila v porabnika. Nemški dominikanski menih sv. Albert Magnus je v trinajstem stoletju veljal za velikega znanstvenika, njegovo najljubše zdravilo za vse bolezni pa je bila destilirana kri zdravega moškega. Nekateri menihi so celo proizvajali neke vrste marmelado iz krvi. Frančiškanski recept iz leta 1679 pravi takole:
Ko se kri strdi v lepljivo snov, jo postavite na ravno in gladko leseno površino, kjer jo narežite na majhne koščke. Ko odteče vsa tekočina, strjeno kri dajte na peč in jo mešajte, dokler ni povsem suha. Nato jo dajte v možnar in strite v možnarju. Precedite jo skozi najbolj fino svilo in jo spravite v steklen kozarec za vlaganje.
Renesančna alternativna medicina
Renesansa je bila čuden trenutek v zgodovini, ko sta spiritualno in znanstveno sobivala v medicini. Četudi se je Evropa odločila, da čudežne ozdravitve niso ne čudežne ne ozdravitve, in da je mogoče čas, da na človeško telo in njegovo zdravje pogleda skozi humanistične oči, se Evropejci niso hoteli ločiti od zdravil na osnovi trupel. Še več: alkimiste so jih prepričali, da obstaja prvotna snov, iz katere izhaja vse materialno, kar lahko pomeni tudi, da ko se stara snov razkroji, nastane surovina, s katero lahko ustvarimo novo snov. Oziroma: ko je človeško telo umrlo in se začelo razkrajati, ga je izurjena roka “kemika” z destilacijo lahko spremenila v homeopatsko zdravilo.
Paracelsus je kot rečeno prisegal na obešence in zdravnikom je rad govoril, da usmrčenih kaznjencev ne bi nihče puščal več kot tri dni na vislicah, če bi vedeli, kako koristna so lahko njihova trupla. Poleg ujetega človeškega duha je verjel, da ima vsak človek točno določen “rok trajanja” in nasilna, nenadna smrt pomeni, da so v truplu ostala vsa namenjena leta – ta pa lahko prenesemo v nekoga drugega.
Paracelsus je bil tudi pionir v rabi mumij. Takrat so mnogi verjeli, da praški iz tisočletja starih mumificiranih ljudi zdravijo glavobole in čir na želodcu, tumorje in otekline. A Paracelsus ni govoril o faraonih v prašku, temveč o sveže medicinsko prepariranih, balzamiranih truplih. Oswald Croll, nemški alkimist in privrženec Paracelsusa, je v svoji knjigi Basilica Chymica (1608) opisal zdravilen preparat iz “mumije”:
Zdravnik naj vzame svežo truplo rdečelasca, starega 24 let. Telo ne sme biti poškodovano, ubit pa mora biti največ en dan prej – najraje z obešanjem ali natikanjem na kol. En dan in eno noč naj ga pusti na sončni in lunini svetlobi, nato pa naj ga nareže na trake. Na preparat naj potrese miro, da ne bo pregrenek. Več dni naj ga namaka v vinu ali špiritu. Mumijo naj nato namaže še z oljem, saj lahko v želodcu povzroči neprijetno vlažnost.
Britanski zdravniki so tovrstne zvarke s pridom ustvarjali in predpisovali. Edward Bolnest, paracelzijanski zdravnik, je svetoval, naj se od usmrčenega odreže slaba dva kilograma mesa, najraje iz stegna. Položi naj se ga v močno prečiščeno vino ali špirit, nato pa naj se ga še posoli. Takšen mariniran človeški pršut naj bi “čudovito vplival na zdravje”, doda doktor.
Takšna medicina je bila v 17. stoletju tako priljubljena, da se pojavi celo v drami Othello, kjer hoče Desdemona epileptičnemu možu pomagati z robčkom, ki je bil namočen v preparat z mumijo. Tudi medicinske knjige so bile polne dvomljivih nasvetov. Kraljevi kirurg in zdravnik kraljice Elizabete I je na primer izdal knjigo z naslovom Antidotary Chyrurgical, v kateri je opisal številne balzame, obliže, napoje, praške in olja, ki so jih pridobili iz mumificiranih trupel.
- Raznovrstno človeško meso se je zaužilo v boju proti krvavenju, golši in vnetjem; jedlo se ga je kot protistrup ali pa kot zdravilo proti vročini ali driski.
- Človeška maščoba naj bi zdravila revmo, živčna obolenja, golšo, rane, raka na dojkah, krče, razne bolečine in celo melanholijo.
- Sveža kri naj bi delovala odrešilno pri epilepsiji, kri v prahu pa naj bi ustavila krvavitev.
- Lobanja v prahu je prav tako slovela kot zdravilo za epilepsijo; mah, ki so ga vzgojili na človeški lobanji, pa naj bi ustavil krvavenje iz nosu ali zacelilo odprte rane.
- Mumija v prahu se je uporabljala za zatiranje želodčne kisline, na obližu pa naj bi pozdravila otekline in tumorje.
Leta 1747 je uspešen londonski zdravnik Robert James v zdravniško enciklopedijo zapisal:
Mumija razredči strjeno kri in je učinkovita pri čiščenju glave, proti bolečinam v vranici, proti kašlju in raznim vnetjem, težavam z mesečnim perilom in drugim boleznim sečil. Od zunaj pomaga pri celjenju ran. Koža lajša tudi bolečine pri težavnih porodih ali pri pojavih histerije pri ženskah. Maščoba blaži bolečine in zdravi krče, posušene kosti pa ustavijo grižo, drisko in menstruacijo.
Epilepsijo so zdravili tudi s posebnim zvarkom, ki ga je moral strokovnjak pripraviti vsaj pol leta pred uporabo: možgane in konjske iztrebke zvarjene v vinu. Znoj z roke obešenca pa naj bi pozdravil ciste in bradavice. Zdravstveni nasveti so takrat pogosto mejili na potegavščine.
Kraljestvo za zdravje
Celo Sir Francis Bacon, oče sodobne znanosti, je bil zagovornik alternativne medicine s trupli. Tudi on je pri zaustavljanju krvavenja prisegal na preparat iz mumije, mah na lobanji (ki ga je poimenoval ‘usnea’) pa je bil odličen za rane. Tudi on je dodal, da mora lobanja pripadati nekomu, ki je umrl nasilne smrti, saj se le tako lahko duša ujame vanjo. Mah, ki nastane na lobanji, ki jo dlje časa izpostaviš vremenskim razmeram, pa iz lobanje “izčrpa” življenjski duh. V 17 stoletju je bil gram tega mahu vreden toliko kot gram zlata. Na grobo in ne preveč natančno izračunano bi v današnjih evrih gram stal 26 evrov.
Na drugi februarski dan leta 1685 se je angleški kralj Karel II zbudil okrog sedmih zjutraj in zakričal od bolečine. Lomili so ga krči, postal je bledoličen in zmanjkalo mu je glasu. Tudi njega so obkrožili najboljši zdravniki kraljestva in izvedli rutinski postopek: spustili so mu skoraj pol litra krvi; v kožo so mu naredili majhne vreznine; s kantaridinom so mu ustvarjali mehurje; dali so mu sredstvo za bljuvanje; dali so mu odvajalo; dali so mu klistir. Nato so mu spustili še četrt litra krvi. Kasneje so mu dali še vodo potonike, bluščec, teloh, mano, vinski kamen, zdrobljene bisere, encijan in destiliran izvleček človeške lobanje.
Izvleček mu je verjetno naredil njegov zdravnik Sir Theodore Turquet ali pa kar sam kralj, ki naj bi se tovrstnih stvari naučil med izgnanstvom v Franciji, kjer je spoznal kemika, ki je slišal na ime Nicasius Lefevre. Lobanja je morala priti, mimogrede, od človeka, ki je umrl nasilne smrti, najraje z obešanjem ali utopitvijo. Dobro je bilo, če so na lobanji nekaj časa gojili mah, v vsakem primeru pa naj bi lobanja posedovala ostanke človeškega duha.
Drug zdravnik, dr. Jonathan Goddard, je v tistem času razvil “čudežno zdravilo”, v katerega je dal tako lobanjo v prahu kot tudi mah z lobanje. Po njegovem naj bi zvarek zdravil omedlevico, apopleksijo in utrujenost. Kralju je recept prodal za šest tisočakov, kar bi danes naneslo več kot milijon evrov. Tako imenovane “kraljeve kapljice” je kralj uporabljal redno in ko je ležal na smrtni postelji, je od svojih zdravnikov zahteval prav njih. Štirideset kapljic naj bi ga otelo smrti, a je 6. februarja kljub vsemu trudu umrl. Le nekaj let kasneje je umirala tudi Karlova nečakinja Marija II in tudi njej so dali slavne kapljice – tudi njej brez uspeha.
Tudi Elizabeta I, umirjena in deviška kraljica, ki je podpirala tako umetnost kot tudi raziskovalce, je svoje brazgotine, ki so jih pustile koze, zdravila s človeško mastjo. Kralj Viljem III, eden od mnogih epileptičnih monarhov, je svoje tegobe zdravil s preparatom iz človeške lobanje in deževnikov. Henrik IV, Jakob I, Karel II in Oliver Cromwell, so po navodilih prej omenjenega dr. Turqueta proti golši jemali zdravilo, narejeno iz ostružkov nikoli pokopane človeške lobanje, zelišč, belega vina in sirotke. Zdravilo so morali vzeti ob polni luni.
Nižji sloji, ki si nikakor niso mogli privoščiti preparatov iz lobanj, pa so zdravje iskali v človeški krvi. Ni bila redkost, da so se ob javnih usmrtitvah okrog odra zbrali ljudje s piskri in skodelicami, da bi ujeli kri, ki je tekla iz še migajočega nesrečnika. Modra kri plemstva je v njihovih očeh imela naravnost čudežne lastnosti. Ko to Karla I leta 1649 obglavili zaradi izdajstva, je okrog njegovega trupla izbruhnilo nasilje, ko so se gledalci hoteli umiti z njegovo krvjo. Podjeten rabelj naj bi kasneje na dražbi prodal pramene kraljevih las in pesek, prepojen z njegovo krvjo.
Človeška kri je po takratnem prepričanju pozdravila vse sorte težav: astmo, epilepsijo, vročino, vnetje poprsnice, jetiko, histerijo, krče, cerebralno paralizo in zlatenico. Britanski farmacevti so skoraj do 19. stoletja prodajali olja iz človeške krvi.
Telo kot komoditeta
Povpraševanje po zdravilih in pripravkih iz človeških teles je pomenilo, da je moral nekdo poskrbeti za ponudbo. Okrog ljudožerskih terapij se je razvila prava industrija. Že v 12. stoletju so evropski trgovci ropali egipčanske grobnice in lekarnam prodajali mumije. Ko je kazalo, da bo mumij zmanjkalo, so trgovci začeli pobijati sužnje, jih natrpali z zemeljsko smolo in pustili na soncu. Ko so prispeli v domače pristanišče, so jih prodali kot pristne mumije.
Mornarji, ki so obiskovali Kanarske otoke, so izvedeli, da lokalno pleme prav tako mumificira svoje mrtve in ko je Španija otoke zasedla leta 1402, so praktično vsa trupla ukradli in spremenili v praške. Do sredine 17. stoletja je bila mumija tako priljubljena komoditeta, da so Britanci uvedli davek na uvoz. Trgovec je moral na kilogram mumije plačati dva šilinga.
Lobanje so britanski farmacevti uvažali z Irske, kjer so v prašek spreminjali lobanje vojakov, ki so bili ubiti v mnogih bitkah tistega časa. V določenem obdobju so bile lobanje pravzaprav največji izvozni produkt med Irsko in Veliko Britanijo. Lekarne so najraje kupovale lobanje, ki so že imele mah. Ena takšna lobanja je lahko stala več kot 100 današnjih evrov. Tudi za ta polizdelek je britanski dacar uvedel davek: šiling na lobanjo.
Podjetneži brez moralnih predsodkov so denar zaslužili z ropanjem lokalnih grobov, ki so bili že tako oblegani s strani tistih, ki so dobavljali trupla nadebudnim študentom medicine in njihovim mentorjem. Povpraševanje je bilo neverjetno, ponudba pa včasih zelo revna. Leta 1790 je ena izmed londonskih tolp poročala, da odraslo truplo prodajo za 210 sodobnih evrov. Niti starodavna grobišča niso bila varna pred tatovi. Nekateri so celo izkopali kosti ob Stonehengeu, ki so bila tja položena v četrtem tisočletju pred našim štetjem.
Razsvetljeni ljudožerci in sodobnost
Tudi sredi 18. stoletja, v soju razsvetljene misli, brutalna alternativna medicina ni še izginila. Leta 1743 je britanski zdravnik Robert James objavil medicinski slovar, v katerem zapiše, da je človeška mast odlično protibolečinsko in pomirjevalno sredstvo, ter da zdravi golšo. Po njegovem mumificirano človeško meso odstrani krvne strdke, pozdravi rane in olajša simptome menstruacije. V istem času je irski duhovnik in zdravnik, John Keogh, ljudem predpisoval človeško srce v prahu za omotico, toplo kri za lajšanje slabosti, mumijo v prahu pa za zdravljenje gangrene.
Najdlje sta se kot zdravilo obdržala lobanja v prahu in mah. O tem so pisali še v viktorijanski Britaniji, z njima pa so zdravili celo v začetku 20. stoletja. Zanimiv je primer iz leta 1847, ko je možakar iz mesta Bradford vprašal družinskega zdravnika, kako pozdraviti hčerino epilepsijo. Doktor mu je svetoval lobanjo mlajše ženske, ki še ni povsem strohnela. Lobanjo naj bi zdrobil in jo zmešal s sirupom iz melase. Hči je morala zdravilo jesti redno v majhnih odmerkih.
Še enkrat: zanimivo je gledati evropsko “nadraso”, ki se posmehuje “divjakom” v džunglah, ki se prehranjujejo s človeškim mesom, obenem pa verjame, da bodo praški iz človeških trupel pozdravili vse bolezni, in se tepe za zadnjo kapljico vroče krvi pod rabljevim odrom. Danes še vedno obstajajo bizarne terapije (od homeopatije in pitja svojega urina do zmletega nosorogovega roga za več spolne kondicije), a vsaj ne jemo človeških ostankov.
Kar pa ne pomeni, da se človeška telesa ne prodajajo. Iz ZDA se slišijo zgodbe o truplih, ukradenih iz krematorijev, ki jih preprodajajo zdravstvenim podjetjem; ali pa zgodba o indijski tolpi, ki je iz muslimanskih grobov kradla kosti in lobanje in jih prodajala medicinskim fakultetam in celo Budistom v Butanu, ki kosti uporabljajo v svojih ritualih (stegnenica je odlična troblja, lobanja pa lahko postane čaša…). Indijske oblasti celo poročajo, da se iz Indije preko Nepala, Kitajske in Bangladeša pretihotapi do 25 tisoč človeških okostij na leto. Večinoma jih kupijo zdravstvene ustanove na Zahodu, dobro ohranjeno okostje pa doseže tudi ceno poldrugega tisočaka.
V sodobni medicini bolj kot preparati iz krvi in zmlete lobanje prav pridejo človeški organi. Na črnem trgu se s preprodajo le-teh letno obrne več kot milijarda dolarjev, pridobivanje organov pa je pred desetletji industrializirala Kitajska. Leta 2006 naj bi oblasti usmrtile vsaj štiri tisoč zapornikov in jim pobrala uporabne organe, državo pa so obtožili tudi odstranjevanja organov živim ljudem z namenom preprodaje.
V ZDA tako pacient lahko odšteje do 120 tisoč dolarjev za ledvico “na črno”, najcenejše pa so na Filipinih, kjer se cena vrti okrog tisočaka. “Off the record” presaditev ledvic v Evropi stane 32 tisoč dolarjev, na Kitajskem pa pol manj. Seveda je presajanje organov povsem druga sfera medicine kot zvarki iz deževnikov in človeške krvi, a jasno je, da je tudi dandanes človeško telo lahko surovina.
