Umberto Eco leta 1995 napovedal današnji fašizem

19. februarja 2016 je svet izgubil velikega pisatelja in filozofa, Umberta Eca. Poleg mnogih literarnih uspešnic je leta 1995 napisal esej, v katerem srhljivo natančno napoveduje novo dobo latentnega fašizma, ki se danes vztrajno širi po Evropi. Esej začne z vtisi, ki se jih spomni iz časa Mussolinija, ko je bil še kratkohlačnik. Rojen leta 1932, Umberto do svojega trinajstega leta ni poznal drugega kot fašizem, diktaturo in neprestano vojno, ki je bila za vse mlade Italijane nekaj običajnega. Tako kot je za mlade Iračane ali Američane, mlajše od 14 let, “večna vojna” normalno stanje.

Umberto je bil takoj po koncu vojne najbolj navdušen nad tem, da so se končali neskončni diktatorjevi govori in v svojem značilnem slogu dodal, da je konec govorov začetek svobode govora. Ko ena oseba neprestano govori, množice pa poslušajo in reproducirajo povedano, smo korak bliže fašizmu. In zakaj vedno govorimo o fašizmu? Zakaj ne govorimo o nacizmu, ustaštvu ali falangizmu? Ker je italijanski fašizem tako kronološko kot tudi konceptualno prvi: italijanski fašizem ni imel posebne filozofije, manifesta ali Končne rešitve. Mussolini je imel le retoriko, željo po oblasti in fetiš na Rimski imperij, ki ga je hotel poustvariti.

Fašizem v Italiji je bil prvi, ki je vpeljal “vojaško liturgijo, folkloro in modo”. Vojsko se je častilo, vojska je bila v vsaki pori italijanskega vsakdana in vojska je morala izgledati lepo. Fašisti so estetiko dvignili na raven ustrahovanja in propagande. Črnosrajčniki so tako privabili nove člane kot tudi sejali strahospoštovanje med ljudmi. Tega so se dobro zavedali tudi člani nemškega SS, ki so s svojimi Hugo Boss uniformami postali simbol zla. Italijanski fašizem je bil tisti, ki je s svojo (za Italijo netipično) učinkovitostjo in natančnostjo prepričal ves svet, da je ta nova oblika režima mogoče boljša alternativa komunizmu, ki se je plazil z Vzhoda.

Fašizem je imel mnoge pristaše v ZDA, v Veliki Britaniji, Latviji, Estoniji, Litvi, Poljski, na Madžarskem, v Romuniji, Bolgariji, Grčiji in Jugoslaviji, v Španiji in na Portugalskem. Ko je z vseh strani na slovensko zemljo korakal sovražnik (italijanski, nemški, madžarski in hrvaški), se je konzervativni del naroda odločil prav to: da je morilski fašizem boljši kot ateistični komunizem. Kljub temu, da je bil Mussolini od vsega začetka militanten ateist, ki je o bogu govoril le, ko mu je to koristilo; da je bil Hitler srdito proti vsem religijam in je kot po tekočem traku pobijal duhovnike; in kljub temu, da smo bili Slovenci v nacističnih beležkah zapisani pod kategorijo “iztrebljenje”. Bili smo le prepreka med Nemci in njihovim Lebensraumom. Ampak malce sem zašel.

Zakaj torej vsako nestrpno, nasilno in samovoljno politiko uvrstimo pod fašizem? Umberto Eco pravi, da ne zato, ker bi bil italijanski fašizem tako dodelan, da bi vključeval vse elemente tovrstnega obnašanja. Ravno nasprotno: italijanski fašizem je bil tako meglen in nedodelan totalitarizem, da so v njem mrgolele nasprotujoče si filozofije in politične ideje. Hitler in Stalin sta dovolila enega arhitekta in enega uradnega umetnika. Mussolinijeva Italija je imela mnogo njih. Hitler je bil alfa in omega Tretjega rajha; Mussolini je dovolil kralja. Ne zato, ker bil bil Benito bolj svobodomiseln od Adolfa. Le njegovo stranko je “micromanagement” manj zanimal kot pa korakanje po ulicah in ogromno obličje Il Duceja na njegovem štabu.

Fašizem je postal vsesplošen izraz zato, ker lahko iz fašističnega režima odstranimo nekaj lastnosti, pa ga še vedno prepoznamo kot fašizem. Če od italijanskega fašizma odstranimo imperializem, nam še vedno ostaneta Franco in Salazar. Če odstranimo kolonializem, še vedno ostane balkanski fašizem ustašev. Če dodamo fašizmu radikalno nasprotovanje kapitalizmu, se pred nami pojavi ameriški pesnik Ezra Pound. Če bi Mussolini upošteval keltsko mitologijo in misticizem svetega grala, potem bi bil Julius Evola, italijanski filozof in tradicionalist. In katere so lastnosti fašističnega režima?

Kult tradicije

Tradicionalizem je veliko starejši od fašizma, saj sega vse do antične Grčije, ko so se nezadovoljni Grki uprli racionalizmu, ki sta ga propagirala Platon in Aristotel. Ni Janša prvi, ki sanja o davnih prednikih iz Norika, ki niso bili Balkanci ali Slovani. Skoraj vsako ljudstvo je v določenem času sanjalo o veličastnih prednikih in njihovih resnicah, ki pa so vedno skrite v simbolih in izgubljenih zapisih. Ta pozabljena kultura pa mora biti nujno kombinacija različnih oblik prepričanj in verovanj. Ko nekaj ne zveni prav, je to zato, ker namiguje na nekaj drugega. To pomeni, da ta skrita sporočila lahko v nedogled po svoje interpretiramo. V kultu tradicije ni več resnic, temveč le ena Resnica, ki pa je skrita v simbolizmu tradicije.

Zavračanje modernizma

Tradicionalizem po definiciji zavrača sodoben svet, pa naj bo to neustavljiv napredek v tridesetih letih 20. stoletja, nove platonistične ideje antične Grčije ali pa zagrizeno nasprotovanje dejanskemu stanju sodobnega sveta: multikulturalizem, različne spolne usmerjenosti, in tako dalje. Evropa je zavračanje modernizma najočitneje spoznala po francoski revoluciji, ko se je katoliška srenja uprla novim idealom; ali pa ko so Razsvetljenje označili za dekadentni začetek konca civilizacije. Zato je večni fašizem tudi iracionalen.

Dejanje zavoljo dejanja samega

Iracionalizem se gotovo zanaša na dejanja, ki so sama sebi namen. Dejanja so lepa, izvršiti pa jih je treba brez predhodnega premisleka. Ko moralna avtoriteta tradicionalistov reče, da je treba nečemu nasprotovati, se temu brezpogojno nasprotuje. Tradicionalisti prav tako sumničavo gledajo intelektualce. Goering naj bi dejal, da ob vsaki omembi kulture seže po pištoli. Pogosto se slišijo zaničujoči izrazi za akademike in mislece, ki so praviloma snobi in degeneriranci. Edina prava Resnica je tradicionalna kmečka pamet. Ker univerze so vedno “rdečkarske in dekadentne, ter vedno izdajajo tradicionalne vrednote.”

Nestrinjanje je izdajstvo

V režimih, ki so tradicionalistični, iracionalni in temeljijo na koktejlu prepričanj, je kvizling tisti, ki postavlja vprašanja. Razmišljanje in postavljanje vprašanj le zmede ljudi, zato je najbolje, če se ad nauseam ponavljajo krilatice in enostavčne Resnice. Kritično razmišljanje lahko množico skupaj zlepljenih prepričanj raztrga v trenutku, tega pa diktatorska moralna avtoriteta nikakor noče.

Strah pred različnostjo

Ko se nekdo ne strinja, je to v homogenem gibanju pod diktaturo enoumja nekaj nenavadnega. Tisti, ki postavlja vprašanja, je oni drugi, ki ni naš. Fašizem raste le z izkoriščanjem strahu pred različnim, pred Drugim. Če se ljudje ne bi bali Drugega, jih fašizem ne bi mogel mobilizirati s podpihovanjem strahu, da jim bodo imigranti pokradli službe, geji otroke, napredna literatura pa spridila mladino.

Prvi korak, ki ga stori pred-fašistično gibanje, je opozarjanje na vsiljivce. Donald Trump svari pred Mehičani, Janez Janša in Viktor Orban pa pred imigranti z Bližnjega Vzhoda in Afrike. Če smem citirati Hermanna Goeringa, ki je v Nurembergu dejal naslednje:

“Navadni ljudje seveda ne marajo vojne. Ne v Rusiji, ne v Angliji, ne v Ameriki in tudi ne v Nemčiji. To je jasno. A ljudi se vedno da spraviti na svojo stran. To je preprosto. Edino, kar jim moraš povedati, je, da jih nekdo napada. Pacifiste pa moraš napasti, češ, da niso dovolj domoljubni in da je zaradi njih država v nevarnosti. To deluje v vsaki državi.”

Nagovarjanje nezadovoljnega srednjega razreda

Fašizem svojo moč črpa iz nezadovoljstva posameznika in celotne družbe. Malomeščanski srednji razred ponavadi najbolj čuti vplive gospodarskih kriz, saj hitro lahko izgubijo tisto, kar jih loči od revežev. Ko jim politiki govorijo o tujcih, ki jim bodo vzeli še tisto, kar imajo, jih z lahkoto mobilizirajo. “Imam petsto evrov pokojnine, vi pa boste dali denar beguncem!”

Pogosto so v resnici prav ti populistični politiki tako ali drugače razlog za stanje v državi, a z dovolj močnim dimom in ogledali se da pozornost preusmeriti na Drugega, ki ga je treba pred tem hudo demonizirati. Proletarci so se v zadnjih desetletjih povzpeli v srednji razred in naj jih vrag, če bodo svoje lagodno življenje prepustili tujcem – ali “rdečkarjem”. Umberto Eco je preroško zapisal (še enkrat, to je bilo leta 1995):

“Fašizem prihodnosti bo dobil svojo publiko v tej novi večini.”

Obsedenost z zarotami

Ljudem, ki jim manjka jasna družbena identiteta in ki se jim zdi, da so prikrajšani, skriti fašizem dopoveduje, da je njihov edini privilegij to, da so rojeni v isti državi. Od tod domoljubje, ta racionalno nerazložljiv ponos na svoje poreklo. “Slovenija Slovencem!” “Tu je Slovenija!” “Naše Slovenije ne damo!” Naša prednost je v tem, da smo rojeni prav tu – kot bi to bil rezultat božje previdnosti ali usode in ne stvar kozmične naključnosti. In kot Umberto Eco poudari, prav sovražnik je tisti, ki narodu podeli identiteto. V psihologiji večnega fašizma je zato ukoreninjena obsedenost z zaroto, ki je po vsej verjetnosti kar mednarodna. Od poletja 2015 se govori, da je begunce v Evropo nekdo spustil namenoma. Obstajala naj bi neka mednarodna zarota, ki hoče oslabiti Staro celino, ali še huje (in veliko bolj specifično), uničiti slovenski narod. “Izumreti nas hočejo!” se pogosto sliši iz obupanih množic. Najbolj slavna teorija zarote je bila Hitlerjeva, ki je bil prepričan, da hočejo Židje uničiti nemški narod. In zanje je imel posebno Rešitev. Srbi so svoje sovražnike našli v Hrvatih; Američani pa v vseh, ki zavračajo ameriški način življenja in njihovo izvažanje demokracije.

Življenje je večna bitka

Zanimivo je, da ima večina ekstremističnih gibanj kompleks konca sveta. In v takem okolju se ne bori več za življenje, ampak živi za borbo. Vsak dan je borba proti sovražniku, tako zunanjemu kot notranjemu (ne pozabimo sil kontinutete). Sovražnik mora biti uničen, tako ali drugače. Nemci so imeli Končno rešitev, Američani imajo Vojno proti terorju, Slovenija pa sanje o Drugi republiki. Ta končna bitka, ki bo pokončala sovraga, pa namiguje na čas, ki sledi. Na zlato dobo, kjer vlada mir. Tisočletni rajh, večno božje kraljestvo, Pax Americana ali globalni kalifat. A obdobje miru, ki sledi večnemu vojskovanju je paradoks, ki ga še nihče od nadebudnih in dejanskih diktatorjev še ni rešil, sklene Eco.

Sovraštvo do Drugega

Vsaka reakcionarna ideologija je elitistična. “Mi smo boljši, mi smo več vredni. Katoliška Evropa je več vredna od “islamske drhali”. Svetlolasi Arijci so več vredni od “kljukastih židov”. Naše vrednote so več vredne kot njihove in naša Resnica je edina prava.”

Kot zapiše Eco:

“Vsak državljan pripada najboljšemu narodu na svetu. Člani stranke so najboljši med državljani. Vsak državljan lahko (in bi moral) postane član stranke.”

Vsak vodja, ki na oblast pride mimo demokracije, se zaveda, da se njegova moč skriva v šibkosti množic. In ker so množice šibke, potrebujejo vodjo. Odstrani vodjo in množica se razkropi. Stranka, oziroma fašistoidno gibanje je “über alles” in “kdor ni z nami, je proti nam.”

Mačizem

Ker je večna vojna težko opravilo, fašizem svojo voljo do moči rad preusmeri na spolnost. Od tod mačizem, ki zaničuje ženske in nasprotuje neobičajnim spolnim praksam. In ker celo seks ni najbolj preprost, se junak fašizma rad igra z orožjem. Večja kot je pištola, večji mož si! O tem je pisal Freud, o tem je celo pisala pesnica Emily Dickinson, o tem je govoril nesmrtni komik George Carlin. Ameriški proizvajalec orožja Bushmaster je v svojih tiskanih oglasih neposredno igral na strune možatosti in negotovosti vanjo.

Selektivni populizem

V demokraciji imajo posamezni državljani svoje pravice, kot skupina pa na politiko vplivajo glede na število. Vsak posameznik se mora vdati odločitvam večine. Za fašizem pa individualne pravice ne veljajo, Narod pa ni stvar kvantitete, temveč kvalitete. Narod je monolitna entiteta, ki izraža Skupno voljo. Narod je nad posameznikom, Skupna volja (načrt, cilj, oziroma usoda) pa je nad njegovo voljo. Skupno voljo seveda interpretira (diktira) vodja (diktator). Državljani ne delujejo sami po sebi, ampak jih nekdo mobilizira.

Gibanja, odbori in stranke so tisti, ki združijo in mobilizirajo množice, ki nato zahtevajo upoštevanje volje Naroda. Narod je le teatralnost, kvalitativni populizem pa ne potrebuje več množičnih shodov v Nurembergu ali na Piazzi Venezii, ampak bloge, forume in družbene medije. Facebook skupina z večjo lahkoto postane dvorana odmevov oziroma kraj za t.i. skupinsko onaniranje. Ko se v virtualnem svetu sliši dovolj glasov razočaranih ljudi, to populisti hitro predstavijo kot Glas ljudstva.

Nasprotovanje “gnili” vladi

Za desnico je običajno, da kritizira trenutno vlado. Slovenska ves čas govori o nelegitimnosti aktualne vlade (kar ni povezano z njeno nesposobnostjo); ameriška je neprestano kričala, da je Obamova administracija bila najslabša doslej… Ali kot je zapisal Umberto Eco:

“Vsakič, ko politik dvomi o legitimnosti parlamenta, ker naj ne bi zagovarjal Glasu ljudstva, lahko vohamo skriti fašizem.”

Novorek

Novorek je izumil George Orwell v brezčasnem romanu 1984, kjer je bil uradni jezik angleškega socializma (Ingsoc), trde diktature Velikega brata. Novorek pa je značilen tudi za resnične oblike fašizma. Nacistični šolski učbeniki so bili znani po omejenem besednjaku in osiromašeni sintaksi, s čimer so hoteli omejiti kritično razmišljanje. Evfemizmi, kot je na primer “izboljšano izpraševanje” za mučenje, so lep primer novoreka. Ko desnica nasprotuje pravicam istospolnih, rada govori o “heterofobiji”, kar je obrnjen koncept homofobije.

Tudi dvomisel (doublethink) je vrsta novoreka. Kognitivna disonanca pri izrazu “levi fašizem” je več kot očitna, saj govorec sprejme dva izključujoča se izraza kot resnična. Dodajmo še zombije, opankarje, piškotke in sile kontinuitete in novorek moderne slovenske desnice je tu.

Večni fašizem je okrog nas, dobro ali slabo skrit. Včasih se skriva za kravato, včasih za jeznim (četudi dobronamernim) državljanom s transparentom v rokah. Nihče od latentnih fašistov ne bo kričal, da hoče znova odpreti Auschwitz, niti ne bo svojih pristašev oblekel v črne uniforme z lobanjami na čepicah. Skrajna desnica že nekaj let pridobiva na moči, Evropa je bolj ali manj obrnjena na desno, slovenska desnica pa se znova združuje, da bi se zavihtela na oblast pod vzkliki domoljubja, ksenofobije in homofobije.