Nizozemci svoje umetnike izredno cenijo, zato so po drugi svetovni vojni šli po Evropi in poiskali vsa dela, ki so jih nacisti bodisi ukradli bodisi kupili. Zavezniški vojaki so v rudniku soli blizu Salzburga odkrili številne mojstrovine, ki jih je nagrabil nacist Herman Göring. Med drugim tudi sliko Kristus in prešuštnica, še nikdar videno delo mojstra Johannesa Vermeerja (1632-1675).
Kdo je ta državni zaklad prodal nacistom? Nizozemske oblasti so zavihale rokave in preko nemškega bankirja in nizozemskega preprodajalca umetnin pristali pri drugorazrednemu umetniku, ki je slišal na ime Han Van Meegeren. Svoje čase se je preživljal s slikanjem turistov na Francoski Rivieri, zdaj pa je bil obtožen veleizdajstva, zaradi česar bi lahko visel.
Van Meegeren je glasno zanikal obtožbe, po šestih tednih zasliševanja in pomanjkanja redne doze morfija pa je le izdal resnico:
Sliko je ustvaril sam.
Ljudje so se mu smejali, on pa je še naprej trdil, da ni sodeloval z nacisti. Še več, čisto lepo jih je nabrisal. Feldmaršal Göring je v zameno za lažnega Vermeerja Meegerenu dal 173 slik. Smejala se mu je tudi vsa umetniška srenja, a ko je van Meegeren dodal, da je ponaredil še šest Vermeerjev, vključno s tistima, ki so jih ponosno obesili v prestižni rotterdamskem muzeju Boymans in Narodni galeriji v Edinburghu, se nihče več ni smejal.
Leta 1938 je vodilni nizozemski umetnostni kritik in direktor Kraljevega muzeja vsem ponosno razglasil, da so v last dobili sliko, ki je nedvomno najpomembnejša umetnina Johannesa Vermeerja. Poudariti gre tudi dejstvo, da so Vermeerjeve slike izredno redke. Na svetu je le 34 primerkov.
Nizozemska oblast se je odločila, da umetnika preveri. Rekli so mu, naj neha jemati morfij in jim naredi kopijo Kristusa v Emavsu. Van Meegeren jim je rekel, da dobro kopijo lahko naredi vsak talentiran študent slikarstva. Ponudil jim je, da jim naslika čisto sveže delo slikarskega velikana, ki je bil umrl slaba tri stoletja poprej. Zaklenili so ga v delavnico, pred vrata postavili dva stražarja, za ovratnik pa so mu dihali sumničavi kritiki. Pred njihovimi očmi je nastala povsem nova slika, za katero bi vsak prodal lastno mater, če ne bi bili priča njenemu nastanku.
Da bi bil “ponaredek” kar se da pristen, je van Meegeren poiskal dragoceni kamen lapis lazuli, ki ga je zmlel v modro barvo, izvohal je ničvredna platna iz 17. stoletja, v razpoke je namazal črnilo, sliko pa dve uri grel na določeni temperaturi. Možakar je točno vedel, kaj počne.
Od leta 1937 pa do aretacije leta 1945 je van Meegeren živel na veliki nogi. Kupil si je ducat hiš in več nočnih klubov in ko so ga vprašali, zakaj je šel ponarejat enega najbolj zaželenih nizozemskih mojstrov, je odgovoril: “Ker nihče ni opazil mojih del.” Četudi je bil na začetku svoje kariere ljubljen, so ga kritiki sčasoma raztrgali. V Francoski Rivieri se je naučil ponarejati in hotel pretentati zlobne kritike. Njegov načrt je bil preprost: prodati en ponaredek, javnosti razkriti, da je on pravi avtor, in požeti slavo, ki mu je pripadala.
V svoji zlati dobi je van Meegeren zaslužil okrog 26 milijonov današnjih evrov, izključno s prodajo ponaredkov, ki so nosili podpise slavnih umetnikov.
Han Van Meegeren je bil oproščen obtožb sodelovanja z nacisti, a so ga novembra 1947 vseeno obsodili na keho za eno leto zaradi ponarejanja. Javno mnenje je bilo nakonjeno prebrisanemu prevarantu in ena od anket ga je postavila celo na drugo mesto najbolj priljubljenih Nizozemcev.
30. decembra istega leta je van Meegeren umrl zaradi infarkta, vrednost njegovih slik pa je seveda nemudoma poskočila.
