Več kot stoletje naše obnašanje razlagamo z dualizmom narava-vzgoja, oziroma biologija-psihologija. Smo določene lastnosti podedovali (Darwin) ali pa je vsega kriva mati (Freud)?
Mogoče oboje. Leta 1992 sta molekularni biolog Moshe Szyf in nevrobiolog Michael Meaney šla na pijačo v Madridu. Združil ju je skupni kolega, ki je takrat raziskoval vpliv materinske nepozornosti pri živalih, zanimal pa ga je vidik obeh kolegov.
Znanstvenika sta se pogovarjala o novih odkritjih v genetiki, ki že od sedemdesetih let ve, da DNK potrebuje nekaj dodatnega, da ve, katere gene mora prekopirati. Ta dodatek je metilna skupina, ki celicam naroča, kateri geni so pomembni za njene beljakovine. Ker te skupine obstajajo ločeno od dvojne vijačnice, a so povezani z njo, je področje, ki jih raziskuje, dobilo predpono epi (gr. onkraj), torej epigenetika.
Nekaj časa je znanost menila, da se epigenetske spremembe dogajajo le med razvojem zarodka, a so znanstveniki kasneje ugotovili, da se vse te molekularne zadeve lahko k DNK priključijo tudi v odraslem obdobju. To ponavadi pomeni rakasto tvorbo. In to, da znanost ve za to, pomeni tudi možnost zdravljenja.
A tokrat ne govorimo o raku. Genetiki so namreč ugotovili, da se lahko epigenetske spremembe lahko prenašajo iz roda v rod. Kaj to pomeni? Na univerzi Duke v Severni Karolini so mišjim samicam dajali hrano, ki je bila bogata z omenjenimi metilnimi skupinami, zaradi česar je bil pigment kožuha njihovih potomcev za vekomaj spremenjen. Metilne skupine lahko torej dodajamo ali odstranjujemo, pa s tem DNK sploh ne spreminjamo, spremembe pa se prenesejo v naslednji rod kot genska mutacija.
Vudu genetika
Szyf in Meaney sta se ob kozarcu piva zato vprašala: Če lahko dieta in kemikalije povzročajo epigenetske spremembe, bi lahko to storili tudi dogodki v življenju prednikov (npr. zloraba drog, zanemarjanje v otroštvu, stres, lakota, …)? Takrat se je rodilo novo področje, vedenjska epigenetika.
Nove raziskave kažejo, da ljudje, ki so v življenju pretrpeli grozote (pregon Judov, kitajska revolucija, suženjstvo, alkoholizem, nasilje v družini, …) ne nosijo v sebi le spominov, temveč biološke spremembe na ravni DNK. Od svoje babice torej niste podedovali le modrih oči, ampak tudi nagnjenost k depresiji, ki jo je povzročilo trpljenje v otroštvu. Ali pa ste podedovali veselo naravo, ker je nekdo izmed prednikov imel čudovite starše. Z drugimi besedami, nove pritikline na sicer nespremenjenem DNK spremenijo funkcije genov. To se dogaja tudi v možganih, glavni vpliv pa je družinsko okolje v otroštvu.
A za prve to ne pomeni, da ni izhoda. Pravilno zdravljenje lahko spremeni podedovane spremembe, oziroma družinsko prekletstvo. Po številnih preizkusih sta Meaney in Szyf naredila še eden poskus: podganjim mladičem neskrbne matere sta vbrizgala trihostatin A, ki je odstranil zlovešče metilne skupine. Možgani mladičev niso kazali več epigenetskih sprememb. Zdravilo je delovalo kot resetiranje računalnika.
Raziskave se nadaljujejo
Čez nekaj let je Frances Champagne, Meaneyeva študentka na univerzi Columbia v New Yorku, ugotovila, da materino zanemarjanje pri podganah povzroča metilacijo genov receptorjev za estrogen. Ko so mladiči odrasli, so zaradi nižjega števila teh receptorjev tudi sami manj skrbeli za svoje mladiče.
Szyf in Meaney sta se nato preselila na človeške možgane. Leta 2008 sta ugotovila, da so bili geni v hipokampusu ljudi, ki so storili samomor, bolj metilirani kot pri tistih, ki so umrli zaradi česa drugega. Če je bil nekdo zlorabljen v otroštvu, ne more preprosto “pozabiti na tiste dogodke”, saj je na občutek strahu ali obupa vezan z biološkimi okovi.
Leta 2011 je Szyf preveril kri 40 Britancev, ki so bili rojeni leta 1958. V skupino je vključil moške z obeh družbenih skrajnosti: tiste zelo revne in tiste zelo bogate. Preveril je okrog 20 tisoč genov in ugotovil, da je pri dobrih 6 tisočih prišlo do občutnih sprememb zaradi revščine ali bogastva. To pomeni, da se je metilacija zaradi finančnega statusa dogajala v otroštvu in ne kasneje. Četudi ste zdaj premožni, ste lahko nagnjeni k depresiji, ako je bila vaša družina revna, ko ste imeli dve leti.
Kaj sledi?
Nove študije prinašajo nova odkritja in strokovnjaki se sprašujejo, zakaj ne bi podedovanih slabih spominov izbrisali s tabletami. Farmacija že raziskuje epigenetske spojine, s katerimi bi lahko izboljšali spomin, zdravili depresijo, napade panike ali PTSD. Ni pa gotovo, da bodo epigenetska zdravila brisala le nevarno dediščino v naših genih.
Odlične članke pišete, hvala!
Najlepša hvala za kompiment. 🙂
Še en odličen članek. Hvala.