Victor Hugo je bil eden največjih francoskih pesnikov in pisateljev, živel pa je v 19. stoletju. Konec maja 1885 ga je pri 83-ih pokončala pljučnica, žalovala pa je vsa Francija. Hugo je v svoji oporoki izrecno zahteval, naj 50 tisoč frankov razdelijo med revne, njega pa naj do zadnjega počivališča peljejo na mrliškem vozu za revne. A takratni predsednik Jules Grevy je izdal odlok, po katerem so Hugoju priredili državni pogreb z vsemi častmi. Dva milijona ljudi je prišlo na procesijo, ki je potekala med Slavolokom zmage in Panteonom, kamor so ga pokopali.
A v desetih dneh po njegovi smrti so se dogajale nenavadne stvari po vsem Parizu. Dva dni po smrti so se na pokopališču Pere Lachaise anarhisti spopadli s policijo. Ranjenih je bilo do 80 ljudi, nekaj jih je umrlo. Oblasti so se bale, da bo Hugojev pogreb vodil v upor, zato so 20 tisoč frankov namenili za varovanje. Hugojevo trojno krsto so pospremili trije regimenti. V naslednjih dneh so se strasti pomirile, do predvečera pogreba. Hugojeve krste so bile postavljene pod Slavolok slave na ogromnem mrtvaškem odru z monogramom VH (Veau Humain, oz. človeško tele). Slavolok je bil ovit v črno, varovali pa so ga konjeniki z baklami.
Ko je padla noč, se je okolica Slavoloka spremenila v kraval, saj so se tisoči zgrnili na prizorišče in si radovedno ogledovali mrtvaško predstavo. V bližini so podjetneži prodajali spominke, fotografije, šopke, razglednice in drugo kramo. Možakar, ki je trdil, da je delal za Hugoja, naj bi tisti večer prodal 400 parov hlač, ki naj bi jih nosil Hugo.
Živahno dogajanje so izkoristile gostilne, ki so ostale odprte dolgo v noč, zato so se Elizejske poljane kmalu napolnile s pijanci. Vsi so veseljačili in peli, policija pa je opazila, da vrejo tudi politična čustva. Pisatelj Edmond Goncourt, ki se je prav tako udeležil festivitet, je od policista slišal, da so se zaprli vsi bordeli po mestu, prostitutke pa naj bi se, ovite v črno, prišle poklonit velikemu umetniku. Bolj zlobni jeziki so namigovali, da zato, ker je bil Victor Hugo redna stranka; drugi pa so bili mnenja, da so prostitutke cenile iskren in pošten opis njihovega dela in statusa v Hugojevih zgodbah. Tudi okrog sarkofaga naj bi se dogajale nečednosti in dogodek, ki naj bi bil slovesen, se je po besedah katoliškega časopisa sprevrgel v “Babilon”.
Tudi sam pogreb je bil karneval in celo Nietzsche je zapisal, da je bila to “orgija slabega okusa in samohvale.” Del oporoke, kjer Victor Hugo zahteva pogrebni voz revežev, je država izpolnila, kar je le poudarilo veličastno melodramo: star in betežen mrliški voz, obkrožen z bogatim okrasjem in ceremonijami imperija; vse, kar je Hugo kadarkoli naredil, pa se je odelo v kraljevi plašč vrlosti.
Med sprevodom so bili ljudje povsod, avenije so bile nabito polne in nekateri so celo računali za bolj imenitne lokacije, s katerih je bil razgled lepši. Nekdo je v zrak spustil 150 golobov. Ko je krsta prečkala Seno, je z mosta padla ženska, ki je utonila skupaj z moškim, ki jo je poskušal rešiti. Veja, na kateri je sedelo preveč ljudi, se je zlomila in pod seboj ranila pet nesrečnežev. Ljudje so omedlevali, padali z lestev, mnoge so pohodili v stampedu. Na bulevarju Saint-Germain je neka ženska rodila.
Procesija je trajala dve uri in ko so pogrebci le dosegli Panteon, se je glasna in prepotena reka ljudi umirila okrog templja. Na posebnem odru so sedeli pomembni ljudje, na balkonih okrog trga pa lepo oblečeni gospodje in dame. Eden od novinarjev je celo opazil žensko, ki je na strehi bližnjega hotela dojila. Krsto so počasi prinesli s sonca v temno cerkev, osvetljeno z baklami. Tam je počakala, dokler se niso mimo nje zvrstili vsi obiskovalci.
