Če gre verjeti strokovnjakom in skupnosti ameriških obveščevalnih služb, nas čaka apokalipsa. Dva scenarija iz nočnih mor – pomanjkanje nujnih surovin in vedno hujše klimatske spremembe – naj bi se združila in v naslednjih desetletjih povzročila val nemirov, uporov in vojn. Dogajale naj bi se vojne za vodo, po svetu naj bi divjali protesti zaradi vedno višjih cen hrane, izbruhnilo pa naj bi tudi nasilje proti podnebnim beguncem. Najprej naj bi nasankali Afrika in Azija, nato pa kar ves svet.
Pomanjkanje surovin
Strokovnjaki grozijo s pomanjkanjem vsega [1]: energije, vode, kopnega, hrane in pomembnih rudnin. Veča se namreč število prebivalcev in industrializiranih držav. Znanstveniki beležijo vedno več izumrtij [2] rib, živali in določenih vrst dreves. Ker pridno porabljamo pomembne snovi kot so nafta, uran in baker, pa bodo ti postali veliko dražji, na čase pa povsem nedostopni.[3]
IEA je leta 2011 napovedala, da bo svet leta 2035 zahteval 104 milijone sodčkov nafte na dan in da nam pravzaprav ni treba skrbeti za to, saj jo je še dovolj. A analitiki so bolj pesimistični in dodajajo, da bo takšno proizvodnjo zelo težko doseči [4], zaradi mnogih dejavnikov: okoljevarstvenikov, vojn in korupcije.
Voda, po drugi strani, pa navadnemu Zahodnjaku ne predstavlja težav. Saj je večina planeta sama voda, pravimo. Narava nam na leto podari 40 tisoč kubičnih kilometrov pitne vode, a se ta nahaja predvsem na krajih, kjer ni veliko ljudi (Grenlandija, Antarktika, Sibirija in Amazonija), zato je dostop do vode za večino Zemljanov pravzaprav presenetljivo omejen. [5] Na krajih z gosto poseljenostjo (Severna Afrika, osrednja Azija in Bližnji Vzhod), je pomanjkanje vode že očitno. [6]
Kamorkoli pogledamo, je slika bolj ali manj enaka: dostopnost pomembnih virov ima seveda svoje vzpone in padce, a nikoli ni nečesa preveč. Zato večinoma mislimo, da stvari primanjkuje, to pa povzroča strah in sovražno nastrojenost. To je jasno skozi celotno zgodovino človeštva. Steve LeBlanc s Harvarda v svoji knjigi Constant Battles: Why We Fight piše, da so se ljudje več vojskovali takrat, ko so začeli primanjkovati viri. Vzrok je ponavadi bil nenaden porast prebivalstva, slaba letina ali suša. Jared Diamond, avtor uspešnice Collapse: How Societies Choose to Fail or Succeed: Revised Edition , je podoben vzorec opazil pri Majih. V bližnji preteklosti, natančneje v tridesetih letih prejšnjega stoletja, lahko vidimo japonsko invazijo na Mančurijo ali nemško okupacijo Poljske in Sovjetske zveze. Lizzie Collingham v knjigi The Taste of War: World War II and the Battle for Food trdi, da je bil povod teh dogodkov predvsem strah pred pomanjkanjem hrane za svoj narod.
Četudi ima svet po drugi svetovni vojni boljši dostop do pomembnih surovin, pravijo strokovnjaki, da se še vedno dogajajo vojne zaradi njih. Združeni narodi so leta 2009 v svojem poročilu [7] zapisali, da je vzrok vojne v Darfurju boj med plemeni, ki hočejo dostop do redkih vodnih virov. Pomanjkanje vode in politična korupcija sta v zadnjih desetih letih zahtevali 300 tisoč življenj, več kot dva milijona ljudi pa je bilo pregnanih.
Spopadi zaradi virov naj bi se samo še množili. Britanski “think tank”, Chatham House, je v svoji lanski študiji [8] opozoril, da se znajo okrog rek Nil in Jordan odviti spopadi, saj sta razdeljeni med več držav. Cene vode bodo naraščale, vedno več bo onesnaženja in tvegane investicije bodo zahtevale tudi vojaške spopade.
Napovedati se da naslednje težave:
- Dviganje morske gladine [9], ki bo v naslednjih petdesetih letih izbrisalo mnoge obale in mesta.
- Pomanjkanje padavin in vedno hujše suše bodo uničevale pridelek, zaradi česar bo prišlo do pomanjkanja hrane in “podnebnih beguncev”. [10]
- Nevihte in vročinski valovi bodo samo še hujši, trpel pa bo pridelek, vedno več bo gozdnih požarov in poplav. [11] [12]
Suše in vročinski valovi bodo zmanjšali tok vodnih virov [13], zaradi česar bodo trpele hidroelektrarne [14] in jedrski reaktorji, taljenje ledenikov v Andih in Himalaji [15] [16] pa bo ogromno ljudi odrezalo od virov pitne vode. Ko se bo arktični led stalil, bo to območje odprto za izkoriščanje naftnih virov, a bo zaradi podnebnih sprememb to veliko nevarnejše in bolj drago. [17]
Skupnost ameriških obveščevalnih služb dodaja, da je “tekmovalnost in pomanjkanje naravnih virov” nevarnost, ki se lahko kosa s terorizmom, kibernetsko vojno in jedrskim oboroževanjem. [18]
Pomanjkanje vode
Zaradi podnebnih sprememb bodo nekatere reke bolj, druge pa manj poplavljale. Pomanjkanje vode je najverjetneje v tistih delih sveta, kjer jih že pesti suša, zato strokovnjaki napovedujejo, da se bo kriza le še stopnjevala. Raziskovalci na državni univerzi zvezne države Oregon so po desetletju zbiranja podatkov sestavili ogromno bazo dogodkov, povezanih z vodo. Spodnji zemljevid prikazuje skoraj 2.000 takšnih dogodkov – tako spopadov kot tudi primerov sodelovanja – v državah, ki si delijo reko. Podatki veljajo za leta med 1990 in 2008. Strokovnjaki so ugotovili tudi, da so države zaradi vode sprva vročekrvne, a se v večini primerov mirno zmenijo in pogodijo. Celo Arabci in Izraelci ter Indijci in Pakistanci so se uspeli zmeniti, pravi vodilni geograf pri projektu, Aaron Wolf. [19]
Ko so sredi januarja 2014 na kalifornijski univerzi pregledali Nasine satelitske posnetke, so ugotovili, da je Kalifornija na robu katastrofalne suše. Istega dne je guverner Brown razglasil izredno stanje in pozval rojake, naj porabo vode zmanjšajo za petino. A v nevarnosti ni le Kalifornija.
Vsak sedmi Zemljan, oziroma milijarda ljudi, nima dostopa do pitne vode, predvsem države med tropskim in severnim podnebjem. Kraji, ki so vedno bili vlažni, postajajo še bolj vlažni, suhe kraje pa zelo verjetno čakajo še hujše suše. Zaradi prekomerne porabe vode in slabe infrastrukture bodo v največjih težavah Bližnji Vzhod, sever Afrike in jug Azije. Ljudje vodo namreč uporabljajo za preživetje, kmetijstvo, hlajenje elektrarn in črpanje nafte. Če dodamo še podnebne spremembe, je to recept za katastrofo.
Vodo izgubljajo tudi v delih Turčije, Sirije, Iraka in Irana, torej v državah ob Evfratu in Tigrisu, kjer so v zadnjem desetletju izgubili 144 kubičnih kilometrov zalog pitne vode. Medtem, ko je suša in premalo padavin zmanjšalo zaloge, so se ljudje lotili črpanja te bistvene tekočine iz podzemlja. A prav to je botrovalo 60% izgubljene vode. [20]
