Zakaj je v ZDA toliko množičnih pokolov?

Na Valentinovo se je na srednji šoli v Parklandu na Floridi zgodil še eden izmed mnogih množičnih pokolov. Devetnajstletni bivši dijak je s polavtomatsko puško ustrelil 32 ljudi, od tega jih je 17 umrlo. To je bil najbolj smrtonosen strelski pohod v ZDA v letošnjem letu, ni bil pa edini. Od novega leta se jih je zvrstilo 32, umrlo pa je 59 ljudi. Situacija je tako huda, da se na kakšen dan zgodita dva ali celo trije pokoli. Leta 2017 je prišlo do 58.939 incidentov s strelnim orožjem, življenje pa je izgubilo 15.706 ljudi. To v povprečju pomeni skoraj 43 ljudi na dan. Množičnih pokolov je bilo 346, torej skoraj vsak dan en.

Zakaj pride do tega? Kako je možno, da se to dogaja? Po vsakem pokolu se oglasijo politiki, ki družno ponavljajo, da v tragedijo “ne smemo vmešavati politike” in da ne smemo kriviti orožja. Večinoma za pokole krivijo duševno zdravje, včasih pa se vrne stari grešni kozel, nasilne video igre ali filmi.

Zanimivo je videti, kako se na vsak pokol identično odzove šef ameriškega Kongresa, Paul Ryan, ki ima neverjetno moč, da kaj spremeni.

Kaj ni krivo?

Kot rečeno, se ameriška politika zelo rada izgovarja na duševno zdravje. Če bi to bilo res, bi to pomenilo, da imajo Američani v povprečju več težav z duševnim zdravjem kot drugje po svetu, kjer ne umre 700 otrok zaradi strelnih ran. Seveda je res, da je med strelci več duševno motenih (vsaj petina), a med povprečnimi državljani je takšnih le en odstotek – toliko kot v ostalih bogatejših državah. Potemtakem težko rečemo, da so Američani bolj duševno nestabilni in so zato bolj nevarni.

Raziskava iz leta 2015 ocenjuje, da je med vsemi smrtmi zaradi strelnega orožja le 4% takšnih, ki jim lahko pripišemo težave z duševnim zdravjem. Stroka trdi, da je v tistih državah, kjer je ta problem bolj očiten, več samomorov kot umorov.

Tudi nasilne video igre niso krive za toliko pokolov – kar so znova in znova dokazali. Že dejstvo, da po vsem svetu ljudje igrajo enake video igre, kaže na to. Statistika je še bolj zanimiva: na Nizozemskem, v Južni Koreji, v Kanadi in Franciji, so video igre veliko bolj priljubljene po številu igralcev kot v ZDA, število mrtvih zaradi strelnega orožja pa je neprimerljivo manjše.

Kaj je krivo?

Američani po številu prebivalcev predstavljajo 4.4 % svetovnega prebivalstva, a posedujejo 42 % svetovnega strelnega orožja. V vseh pokolih, ki so se globalno zgodili med letoma 1966 in 2012, je bil vsak tretji strelec Američan. Na svetu je le ena država, ki ima glede na število prebivalcev več pokolov kot Amerika: Jemen. Jemen je tudi druga na seznamu držav po količini orožja na prebivalca. Jemen je tudi praktično nedelujoča država sredi hude državljanske vojne, in ni najbogatejša velesila na svetu. Statistično gledano je v državah, kjer več ljudi poseduje strelno orožje, več možnosti, da pride do množičnega pokola. To drži tudi, če iz te statistike izvzamemo Ameriko, kar kaže na to, da ne obstaja nek faktor, ki bi bil unikaten za to državo. Težava je torej v orožju.

Leta 2009 je bila stopnja umorov s strelnim orožjem v ZDA 33 na milijon prebivalcev, kar je veliko več kot v ostalih razvitih državah. V Kanadi je številka 5 umorov na milijon ljudi, v Veliki Britaniji pa 0,7. Američani za to običajno krivijo globlje probleme z zločinom nasploh in uličnimi tolpami. A tudi tu Amerika ni nič posebnega, saj ni nič bolj nagnjena k zločinom kot preostanek sveta. Je pa v Ameriki velika razlika v smrtnih izidih teh zločinov. V New Yorku imate enake možnosti, da vas oropajo, kot v Londonu, a v prvem mestu je 54-krat verjetneje, da vas ob tem ubijejo. Tudi tu so sklenili, da je kriv prelahek dostop do orožja.

Statistika je jasna: več orožja kot ima prebivalstvo, večje so možnosti, da pride do pokola. To velja, če primerjamo razvite države, ameriške zvezne države, in ameriška mesta. Analiza 130 raziskav je pokazala, da nadzor nad prodajo strelnega orožja dejansko zniža število umorov s tem orožjem.

Obstaja pa ena velika razlika med Ameriko in ostalimi državami na svetu: Američani imajo ustavno neodtujljivo pravico do posedovanja strelnega orožja. Drugi amandma, ki je Američanom svet, pravi, da je dobro organizirana milica nujna za varnost svobodne države, in da pravica do posedovanja in nošenja orožja ne sme biti kršena. A zakon je bil napisan leta 1791, ko Amerika še ni imela močne vojske in bi zato državo morale pred sovražniki braniti organizirane in oborožene milice. Takrat so bile tudi v rabi muškete, ki so lahko izstrelile največ tri naboje na minuto, in ne polavtomatske vojaške puške, ki v istem času lahko izstrelijo do 90 nabojev.

Druga posebnost Združenih držav Amerike je enostaven dostop do orožja. Prej omenjena puška je AR-15, ki je bila uporabljena v večini strelskih pohodov v zadnjih letih. Dijak, ki je moril po srednji šoli na Floridi, je lahko to puško kupil povsem legalno, saj Florida po zakonu ne zahteva prstnih odtisov, posebnega dovoljenja, niti čakalne dobe. V Ameriki lahko polavtomatsko puško kupite s takšno lahkoto kot pri nas kupite zimski plašč. Le vedeti morate, kaj iščete.

V osmih ameriških zveznih državah (od petdesetih) je zakon strožji v smislu, da je treba na orožje počakati, v ostalih pa vam ga izročijo takoj, ko banka sporoči, da ima kreditna kartica kritje. V večini zveznih držav trgovine sicer preverijo kupce, zasebnikom pa tega ni treba. Če imate policijsko kartoteko, boste v trgovini imeli nekaj težav z nakupom, a brez težav se lahko odpravite na enega od številnih sejmov, kjer vam bo zasebnik brez vprašanj prodal karkoli si lahko privoščite. Lansko leto je ameriški kongres celo odpravil zakon iz časa Obame, ki je preprečeval nakup orožja ljudem z duševnimi motnjami.

Zanimivo je tudi, da lahko najstnik v ZDA z večjo lahkoto kupi polavtomatsko puško kot navadno pištolo. Zvezni zakoni velevajo, da mora biti kupec pištole star vsaj 21 let, v mnogih zveznih državah pa je lahko tri leta mlajši. Leta 1994 je Kongres sicer sprejel zakon, ki je proizvajalcem orožja prepovedoval izdelovanje vojaškega orožja za civilno prebivalstvo. Navadni ljudje niso mogli kupiti nove polavtomatske puške kot je AR-15, ne glede na starost. Zakonu so dali rok trajanja 10 let, republikanski Kongres pa ga leta 2004 ni podaljšal. V Ameriki torej 19-letnik ne sme kupiti piva, ne more kupiti navadne pištole, lahko pa kupi AR-15, ki lahko na minuto izstreli skoraj tisoč nabojev.

Zakaj se nič ne spremeni?

Zakaj torej Amerika česa ne ukrene? Eden od razlogov bi lahko bil to, da pravico do posedovanja in nošenja orožja bolj cenijo kot pravico do tega, da ne umreš zaradi krogle v glavi. Ko se je leta 1996 v Veliki Britaniji zgodil množični pokol, so uvedli stroge zakone. (Zanimivost: drugi amandma ameriške ustave je osnovan na angleških zakonih o orožju iz 17. stoletja.) Ko je v Avstraliji mesec po masakru v Veliki Britaniji prišlo do množičnega pokola, so prepovedali strelno orožje. V Ameriki pa se ne zgodi nič. Politiki namenijo žrtvam misli in molitve, nato pa gre vse po starem.

Mogoče je razlog za trdovraten status quo NRA, nacionalna orožarska zveza. Že Charlton Heston je v slavnem govoru za NRA rekel, da mu bodo orožje vzeli le iz njegovih hladnih mrtvih rok. Desni mediji radi ponavljajo, da hoče ljudem država (predvsem demokrati) vzeti orožje. Ta strah je še vedno prisoten, saj po vsakem množičnem pokolu naraste prodaja orožja.

NRA je neprofitna organizacija, ki zagovarja drugi amandma, obstaja pa že od leta 1871. Leta 2013 je imela več kot 5 milijonov članov, v Washingtonu pa je med tremi najbolj vplivnimi lobisti, ki skrbi, da politika dela tisto, kar hoče orožarska industrija. Slednja namreč letno zasluži 1,5 milijarde dolarjev s prodajo orožja in nabojev. Vsako leto proizvedejo skoraj 11 milijonov kosov orožja in le 4% izvozijo v tujino. Proizvodnja orožja v ZDA zaposluje več kot 260 tisoč Američanov.

NRA torej skrbi za to, da ima orožarska industrija dobiček, Američanom pa govori, da gre za “varovanje svobode” in podobne klasične krilatice. A zakonov o nadzoru orožja ne preprečiš le z lepimi slogani in oglasi. Ko sta senatorja obeh političnih barv po Sandy Hook predlagala zakon, ki bi zahteval univerzalno preverjanje kupcev (torej v trgovinah, na spletu in pri zasebnikih), je zakon podpiralo kar 84% Američanov.

A oglasila se je NRA in (nepravilno) trdila, da to pomeni narodni register lastnikov orožja. Štirje demokrati so se umaknili, republikanci pa so zakon bojkotirali. Zakon ni bil sprejet. Da propade čisto vsak poskus vsaj majhnega nadzora nad tem, komu se prodajajo puške (od pokola na Sandy Hook jih bilo vsaj 100 predlogov), je treba dobro podmazati prave ljudi na visokih položajih.

Orožarski lobi je pred predsedniškimi volitvami 2016 republikancem doniral skoraj šest milijonov dolarjev (demokratom dobrih 100 tisoč). Več kot polovica kongresnikov je dobila denar od orožarskih lobijev, večinoma republikanci. Največ je v tem času dobil na začetku omenjeni Paul Ryan (171 tisoč dolarjev), v vseh letih političnega udejstvovanja pa je rekorder John McCain, republikanski senator in Obamov tekmec za predsednika leta 2008. Samo od NRA je dobil skoraj osem milijonov dolarjev. In ni čudno, da je eden najbolj zagrizenih nasprotnikov zakonov, ki bi okrepili nadzor nad prodajo orožja.

A resnično življenje na žalost ni film, kjer obstaja le en zlobec. Težava z nadzorom orožja v Ameriki je veliko bolj kompleksen kot pohlep orožarske industrije in podkupljivi politiki. Težava ni ena; težav je več:

Demokrati in republikanci se ne morejo dogovoriti, kakšen nadzor nad orožjem bi morali uvesti. Nekateri bi uvedli le nadzor nad vojaškim orožjem, drugi pa bi prepovedali zmogljivejše nabojnike. Ena stran bi raje vlagala denar v ocenjevanje tveganja in reševanje, druga pa bi podprla lokalne programe za reševanje nasilja med tolpami. Kot rečeno, imamo tudi politike, ki ne bi omejevali ničesar, ampak bi odstranili še tiste varovalke, ki obstajajo.

Še ena težava je količina že obstoječega orožja. Če bi ameriška vlada jutri prepovedala prodajo kakršnega koli orožja, bi bilo po gospodinjstvih še vedno okrog 265 milijonov kosov orožja, kar je več kot en kos na odraslega Američana. Ko je vas že pod vodo, zapiranje jezu ne pomaga dosti. Telefonske ankete so pokazale, da 42% Američanov živi v gospodinjstvih, v katerih je orožje. In ker je to Amerika, mora tudi posedovanje orožja biti izven proporcev. Obstajajo namreč t.i. “super-lastniki“, ki imajo v lasti v povprečju po 17 kosov orožja. To pomeni, da si le trije odstotki Američanov lastijo več kot polovico orožja. Oziroma: 3% Američanov ima petino svetovnega orožja.

Puška, ameriški DNK

Na koncu pa se je treba vrniti k drugemu amandmaju in ameriški mitologiji. Orožje je v ameriškem DNK. Naj bo to pokol domorodcev, državljanska vojna in osamosvojitvena vojna. Amerika se je rodila s strelnim orožjem. Mušketa je pomagala s “svete zemlje” očistiti divjake, ki so tam živeli dotlej. Puška je pregnala britansko nadvlado in omogočila bratomor nekaj let za tem. V Ameriki je puška sodnik, porota in rabelj. Orožje je ultimativni ameriški fetiš. Ideal Američana je posameznik, ki se lahko zanaša le sam zase in se je sposoben braniti pred vsem. Ameriški moški (in tu je treba poudariti občutek možatosti) je tisti, ki lahko družino sam obvaruje, saj “preden pride policija, bo že prepozno”.

Dejstvo, da najpogosteje umirajo prav tisti, ki imajo orožje, ne igra vloge. Ljudje, ki imajo v hiši pištolo, bodo prej ustreljeni. Vsaj enkrat na teden otrok nekoga rani s pištolo. Če bi več orožja pomenilo večjo varnost, bi bila Amerika najbolj varna država na svetu. Pa je realnost ravno obratna.