Zgodovina je polna neverjetnih trenutkov in mnogo se jih izgubi v belem šumu neprestanega dogajanja. Nekaterim dogodkom damo večjo težo, nekateri se skrijejo v pozabo, nekateri pa izgubijo kontekst. Fotografija je najboljša prijateljica ljubiteljev zgodovine, saj za vekomaj ovekoveči pomemben trenutek v preteklosti. Mnoge fotografije so zanimive že same po sebi, včasih pa se resnično fantastične stvari skrivajo v njihovem ozadju. Poglejmo si deset manj znanih fotografij iz zgodovine in njihove neverjetne zgodbe.
Šah Reza Pahlavi je bil zadnji monarh v Iranu, februarja 1979 pa ga je islamistična revolucija odnesla s prestola. Šaha je namreč podpirala Amerika, levičarske in islamistične organizacije pa niso bile preveč navdušene nad vedno večjim vplivom zahodne civilizacije, nad načinom vladanja šaha in izgon Ajatole Homeinija. Z demonstracijami in stavkami so počasi izgnali monarha, ustanovili začasno vlado in nazaj v Iran povabili Ajatolo. Ta je z uporniki zasedel oblast, aprila 1979 pa so Iranci na referendumu odločili, da bo Iran odtlej islamska republika. Na veliko področjih se je stanje v Iranu dejansko izboljšalo, velika večina žensk pa je zahtevala vrnitev hidžaba, kar je vlada tudi uvedla. A manjšini iz višjih razredov to ni bilo všeč, zato so šle na ulice. Ker jim upor proti teokratom ni uspel, se je velika večina izselila.
Leta 1863 je japonska vlada proti koncu vladavine šoguna Tokugawe v Francijo poslala 34 samurajev v vlogi diplomatov. Tokugawa šogunat je bil zadnja fevdalna vojaška vlada, ki je Japonski vladala z železno roko, a samozadostno in trajnostno usmerjeno. Njena zunanja politika je bila izolacionistična, a ko so jih leta 1853 obiskali ameriški mornarji, se je država počasi odprla. Samuraje so deset let kasneje v Francijo poslali, da bi pomagali rešiti diplomatske zagate med Japonsko in Evropo. Srečali so se z mnogimi državniki, vključno z Napoleonom III. Na Japonsko so s potovanja prinesli med drugim tudi knjigo, ki opisuje proizvodnjo vina.
Hitlerjeva Nemčija je imela poseben zakonik, imenovan Nuremberški zakoni. V njih je uzakonila rasno diskriminacijo, kjer je arijska “rasa” superiorna Judom, Slovanom, Romom in drugim. Zakonik je bil pravna podlaga holokavstu, v katerem je umrlo okrog 11 milijonov ljudi. Hitler je poletne olimpijske igre leta 1936 pripeljal v Berlin in močno je upal, da bodo njegovi arijski nadčloveški atleti zmagovali kot po tekočem traku. S tem bi svetu dokazal premoč germanskih genov. A Jesse Owens, 23-letni temnopolti tekač iz Alabame, je osvojil štiri zlate medalje in zrušil nacistični mit. Ob tem sta zanimivi dve stvari. Nuremberški zakonik je črnsko raso označil za manjvredno v posebnem aneksu, pregon pa se je namerno začel po olimpijskih igrah. Druga zanimivost je ta, da je bil Jesse Owens prvi temnopolti športnik, ki je dobil sponzorja. Adi Dassler, ustanovitelj Adidasa, ga je plačal, da je na olimpijskih igrah nosil čevlje tovarne bratov Dassler. Adi, sicer soimenjak firerja, je bil manj navdušen nad nacizmom (četudi je bil član stranke in vojak Wehrmachta), medtem ko je bil Rudolf Dassler bojda tudi član SS. Rudolf je kasneje ustanovil Pumo.
Ko je bilo 1917 jasno, da Nemčija ne more zmagati vojne z dvema frontama, je zunanji minister nemškega imperija, Arthur Zimmermann, skoval načrt, kako Rusijo spraviti iz vojne. Revolucionarju v izgnanstvu, Vladimirju Iljiču Uljanovu, je dovolil prost prehod nazaj domov skozi Nemčijo, in tako spremenil tok zgodovine. Uljanov je postal Lenin, zbobnal podporo, še istega leta s prestola spravil Nikolaja II, in ustanovil Sovjetsko zvezo. A že tri leta kasneje mu je začelo pešati zdravje. Ko je praznoval Abrahama, je slavila celotna Rusija, obiskala pa sta ga celo H.G. Wells in Bertrand Russell. Ko je leta 1920 umrla Inessa Armand, francoska anarhistka in Leninova ljubezen, se je začel njegov konec. Vsak glasnejši zvok ga je ubijal, ni mogel spati, stalno ga je bolela glava. 26 zdravnikov je poskušalo ugotoviti, kaj mu je, Lenin pa je zahteval evtanazijo. Leta 1922 je imel dva infarkta, naslednje leto pa še enega. Ko je bila narejena zgornja fotografija, je bil Lenin že nem, konec januarja 1924 pa je umrl. Uraden vzrok smrti je bila “neozdravljiva bolezen ožilja”.
Vsaka vojna je unikatna glede na to ali bolje deluje napad ali obramba. Zadnja večja evropska vojna pred prvo svetovno vojno je bila tista med Francijo in Prusijo. Tam je bil napad odločilen in Nemčija si je Pariz podredila še preden bi se vojna lahko zares začela. Viljem I je združil Nemčijo, njegov vnuk pa je začel Veliko vojno. A tokrat je bila tehnologija veliko bolj napredna, miselnost pa je ostala ista. Nemci so drveli proti Francozom, Francozi pa proti Nemcem. Na obeh straneh so strojnice kosile vojake in konje, in dolgo je trajalo, da so generali ugotovili, da preboji stare šole niso več mogoči. Tako se je začela stacionarna vojna, obstreljevanje iz jarka v jarek, ter taktika izčrpavanja. Vojaki so tako branili nekaj metrov ozemlja več mesecev v vlažnih in umazanih jarkih, kjer so jih pri živem telesu jedli žužki, jedli so mrzlo hrano, ves čas pa je nad njihovimi glavami lebdela možnost smrti zaradi strupenega plina ali topovskega izstrelka. In ravno artilerija je bila kraljica prve svetovne vojne. Na sliki lahko vidimo neprestano obstreljevanje, ki je lahko trajalo dneve in tedne brez prestanka.
Ko so leta 1945 Zavezniki in Sovjeti okupirali Nemčijo, so si Berlin razdelili na pol. A leta ’58 je sovjetski premier Nikita Hruščov Zahodu dal ultimat, naj se v pol leta umaknejo iz Berlina, da bi ta postal spet svobodno demilitarizirano mesto. Zahodni del bi tako prišel pod nadzor vzhodnega, kar pa Zaveznikom ni bilo všeč. O Berlinu so se pogovarjali še nekaj let, Hruščov je spet grozil z ultimati, Kennedy pa je odgovoril s krepitvijo vojske. Leta 1961 je hladna vojna postajala vedno bolj vroča. Ker so ljudje še vedno bežali z vzhoda na zahod, so se Sovjeti odločili za gradnjo zidu. 13. avgusta ’61 je bila meja zaprta. Na obe strani so se postavili vojaki, obe velesili pa sta se gledali še bolj grdo. Ker Sovjeti niso omogočili prostega prehoda zahodnjaških vojakov, so Američani ob mejo pripeljali tanke. Enako so storili tudi Sovjeti. Soočenje s fotografije je trajalo od petih popoldne 28. oktobra do enajstih zjutraj naslednjega dne. Kennedy se je odločil, da zadeve umiri in Sovjetski zvezi dovoli, da Berlin razdeli z zidom. Podrli so ga čez 29 let.
Ko se je na East Endu v drugi polovici 19. stoletja začel resnejši razvoj, je London potreboval še en most. Posebna komisija je izmed več kot 50 načrti izbrala zmagovalnega in leta 1887 so v Temzo spustili dva temelja iz več kot 70.000 ton betona. Most so gradili osem let, zanj pa plačali okrog 130 milijonov današnjih evrov. 432 delavcev je porabilo 31 milijonov opek, 2 milijona zakovic in 22 tisoč litrov barve. 30. junija 1894 sta most slavnostno odprla valežanski princ (bodoči kralj Edvard VII) in njegova žena. Pred izgradnjo mostu so Londončani reko lahko prečkali po podvodnem tunelu, dolgem 410 metrov. Skoraj milijon jih je prečkalo na leto. Za pešce so tunel zaprli leta 1898, zdaj pa ga uporabljajo za vodovod.
Ta fotografija je bila posneta 6. aprila 1992, ko je pripadnik bošnjaške posebne enote streljal na srbskega ostrostrelca, ki je tik pred tem streljal s strehe hotela na 30 tisoč demonstrantov, ki so zahtevali konec vojne. Prav na ta dan je predsednik BiH razglasil izredne razmere, potem ko so prejšnji dan srbski policisti napadli policijske postaje. Ko so se protestniki približali parlamentu, so ostrostrelci ubili dve ženski. Prav tako na ta dan je 12 evropskih držav oznanilo, da nameravajo Bosno in Hercegovino priznati kot svobodno državo. Kmalu za tem se je začela vojna. JLA je obkolila mesto, do konca aprila pa se je začelo popolno obleganje. To je trajalo skoraj štiri leta, umrlo pa je 5.434 civilistov.
Olimpijske igre izvirajo iz antične Grčije, ko so svobodni Grki leta 776 pred našim štetjem prvič lahko pokazali svoje telesne zmogljivosti in mišice. Zadnje olimpijske igre so se odvile leta 393 po našem štetju, nato pa jih je rimski cesar Teodozij ukinil, saj niso bile v skladu z vrednotami nove (krščanske) vere. Minilo je malce več kot 1500 let, preden so se v Atenah spet zgodile olimpijske igre. 10. aprila 1898 je potekal prvi sodobni olimpijski maraton. Večina maratoncev je prihajalo iz Grčije (in veliko njihovih sotekmovalcev je umrlo med treningi pred igrami), ob njih pa so tekmovali le štirje tujci: Edwin Flack iz Avstralije, Arthur Blake iz ZDA, Albin Lermusiaux iz Francije in Gyula Kellner z Madžarske. Sprva je vodil Francoz in polovico proge pretekel v slabi uri. Po kozarcu vina v mestu Pikermi je bil prepričan, da bo zmagal. Američan je obupal par kilometrov za omenjenim mestom, Madžara je prehitel grški Vasilakos, Francoza pa je zbil rojak na kolesu, zato je vodstvo prevzel Avstralec. Ta je že poslal svojega kolesarja na stadion, da oznani njegovo zmago. A tudi Avstralec se je zgrudil, vodstvo pa je nenadoma prevzel grški tekač Spiridon Louis. Tudi na drugem in tretjem mestu sta končala Grka, a so na koncu ugotovili, da je tisti tretji del poti prepotoval na kočiji. Zato je bron naposled dobil Madžar. Zmagovalec je postal državni junak in od rojakov dobil mnoga darila, vključno z nakitom in doživljenjskim brezplačnim striženjem. Nikoli več ni tekel, preostanek življenja pa je preživel kot kmet in policist.
Amerika 19. stoletja je bila Amerika alkoholizma, družinskega nasilja in salonskega aktivizma. Zato so pobožni protestanti lobirali za prepoved izdelave in prodaje alkohola, saj so menili, da bi s tem rešili dekadentno družbo. Ko je 18. amandma v ustavi leta 1920 po vseh zveznih državah prepovedal alkohol, so pobudniki to slavili kot zmago v korist morale in zdravja. V drugem desetletju 20. stoletja se je poraba alkohola v ZDA dejansko razpolovila, a popolna prepoved je pomagala pri razcvetu ilegalne pridelave in prodaje ter posredno pri okrepitvi organiziranega kriminala. Ko je ZDA udarila huda finančna kriza leta 1929, je prohibicija izgubljala podporo, konec leta 1933 pa so z novim amandmajem prohibicijo tudi preklicali. To, da so bila Živahna dvajseta potopljena v alkohol, je posledica tega, da samo uživanje alkohola ni bilo prepovedano. Al Capone in ostali gangsterji so žejne rojake pridno oskrbovali z ilegalnim alkoholom, a ko je bila ta opojna substanca spet zakonita, je bilo veselje nepopisno. Na fotografiji vidimo zvezdnike zlate dobe Hollywooda: Gloria Swanson, Jeanette MacDonald in Lila Lee. Moški na levi je Michael Farmer, soprog prve igralke. Več kot očitno so konec prohibicije proslavili z reko alkohola.
