Trenutno ni žanra, ki bi bil kompozicijsko drznejši od metala. Ne hyperpop niti sodobni jazz. Niti različne veje ambientalne elektronike, ki jih kritiki radi označujejo kot “izzivalne.” Ne, metal. Žanr, ki so ga vsaka tri leta označili za mrtvega vsaj od leta 1990, trenutno proizvaja muzike z nepričakovanimi kompozicijskimi ambicijami, čustvenim razponom in pristnim konceptualnim pogumom, da ostala glasbena krajina izpade kot… vrtec. Seveda to govorim kot zagrizen metalec.
In kot nekdo, ki obožuje tudi druge žanre, od klasične glasbe in jazza do bluesa in vseh pasem elektronske glasbe. A najraje se poistovetim in raziskujem metal (tu sem zbral za več kot 50 ur dotične glasbe, če vas zanima) in iskreno se pogosto vprašam, zakaj bi kdorkoli poslušal viže, ki so polne dretja in razbijanja. Zakaj, res? Ker je fantastičen žanr, ki premore več čustev in slojev kot karkoli drugega. Seveda to govorim kot zagrizen metalec.
Sledeči seznam ni ocenjevanje. Je argument. Deset bendov, kjer vsak počne nekaj svojega, unikatnega. In vsak odgovarja na vprašanje, česa je glasba še zmožna.
Gojira – žanr enega
Poskusite Gojiro opisati s pomočjo drugih bendov. Death metal, ki se je predolgo družil s post-metalom in je obenem v žlahti s progom? Tehnično pravilno, a absolutno neuporabno. Tako bi lahko opisal petdeset drugih, a noben ne zveni tako kot Gojira. Morda zato, ker sta brata Duplantier praktično izumila nov žanr. Žanr Gojire.
Glavna mašina je Mario, en najboljših, najnatančnejših, najbolj inovativnih, najzabavnejših bobnarjev ta hip. Študiral je na prestižni šoli Agostini, treniral jazz, afro-kubanske ritme in vse ostalo, kar ponuja bobnarski vokabular. Vse svoje znanje je pretopil v nekaj, kar ne zveni več kot bobnanje, ampak vremenski pojav. Njegovi poliritmični konstrukti se ne naznanijo kot bi jih naznanil math-rock bobnar, ampak te doletijo kot tektonski premik: neizbežen, geološki, skorajda strašljiv v svoji imenitnosti.
Joe, njegov frère, je medtem tiho postal en najpomembnejših kitaristov in vokalistov sodobnega metala. Njegov “pick scrape,” ki ga je menda odkril pomotoma med nastopom v Švici pred dvema desetletjema, je postal prepoznaven del metalskega besednjaka. Gojira obvlada vse tehnike na svetu, a ne akademsko. Nič ne zveni kot naučeno. Vse je tako… zasluženo in organsko.
Gojiro sem videl dvakrat in ko jih vidiš v živo, se ne zdi, da spremljaš koncert, ampak ritual. Nekaj starodavnega, primarnega. Nekaj, kar se dogaja pod glasbo. In glede na to, da so nastopali na odprtju pariških olimpijskih iger, težko rečemo, da je metal mrtev.
Lorna Shore – lepota v brutalnem
Večina oboževalcev je Lorno Shore odkrila med pandemijo, ko so postali viralni s svojim štikelcom To the Hellfire; ko je Will Ramos nadomestil prejšnjega pevca in vsem deathcore pevcem pokazal, da se brezveze trudijo.
Zelo hitro se bend zvede na pevca. Ne glede na to, kakšen fenomen je, lahko zgrešimo arhitekturo, ki se skriva pod vsem. Kompozicije presegajo klasične deathcore ambicije, medtem kot iskrena čustva in občutek za dramo zgradijo tenzijo in muzično razrešitev, ki je bliže filmski glasbi. Kot jim je rekla ljuba prijateljica, ki sicer ni metalka: “Sentiš.”
Ramos je seveda še vedno pojav, ki ga je treba izpostaviti. Univerza v Utahu je dobesedno porinila kamero v njegovo grlo, da bi razumela, kaj ta človek počne s svojim glasom na anatomičnem nivoju. In kot kaže jih je pregled zmedel, saj z glasilkami počne stvari, ki naj ne bi bile mogoče. Svoj navdih črpa iz mongolskega grlenega petja, a v istem komadu lahko zamenja vsaj tri metode. Ko mimoidoči takšen metal označijo za “grozno dretje,” očitno ne razumejo, kaj takšno grozno dretje zahteva.
Raziskovanje začnite z viralnim To the Hellfire (ki se konča z znamenitim oponašanjem prašiča, v najboljšem možnem smislu), nato preverite trilogijo Pain Remains, predvsem pa se ustavite na spodnjem Glenwood. Sentiš.
Igorrr – prečudovita norost
Članek pišem teden po koncertu v Kino Šiška in verjetno so razlog, da sem se sploh lotil pisanja. Ko hočem nekomu na slikovit način opisati Igorrr, običajno rečem: “francoski muzičarji, ki mešajo baročno kompozicijo, death metal, opero, balkanske ritme in piščanca Patricka. Klavir igrajo z bagrom. V studio privlečejo instrumente, za katere večina ni slišala. Pevski zbor v cerkvi pripravijo do tehnik, ki so mejno brezbožne. In nekako stvar magično, čudežno deluje.
Gautier Serre, wunderkind in frontman, se je razvijal v svetu elektronske glasbe, kjer kompozicija deluje po drugačni logiki. Ko je le odkril, kje mu je dom, je EDM razmišljanje prinesel v metal: kako se skladbo razvija skozi plasti, kako vzdržuješ napetost, kako pri vsem tem pomaga barok in zakaj ne bi poklicali še fenomenalne operne pevke in vokalista, ki zveni kot bi sklenil pogodbo, ki je ne moreš preklicati?
Seveda je tu humor in namerna nenavadnost. Ko jih boste slišali prvič, se boste smejali in prhali. Prvič se vse skupaj ne zdi, da je lahko resno ali resnično. A Igorrr je prekleto resen glede svoje glasbe. Po mojem so med najbolj vrhunskimi, tehnično dodelanimi muzičarji v katerem koli žanru ta hip. Zanimivost: Serre ima sinestezijo, kjer zvoke sliši kot barve, in menda sklada kot slikar. Zelo jasno.
Če jih imate priložnost videti v živo, vam jih iz srca priporočam. Takoj boste razumeli, da vse skupaj ni normalno, ampak vseeno nekaj, kar boste odtlej redno potrebovali.
MØL – nordijska luč v temi
Blackgaze, žanr, ki običajno meša divjost black metala in sanjavost shoegazea, pogosto lepoto uporablja kot ločilo. Neke sorte premor sredi nasilja. MØL, fantastični danski kvintet, ki je z letošnjo ploščo že kandidat za album leta, se je odločil, da lepi riffi ne bodo med vožnjo na zadnjih sedežih, ampak nosilne stene muzike.
Kaj mislim s tem? MØL s svojo glasbo, predvsem novejšo, noče ločiti med agresijo in harmonijo. Če njihove vokale piše sam šatan, potem riffe sklada nekaj božjega. Ne kot izmenjevanje, ne kot dialog, ampak kot nekaj, kar obstaja istočasno, v istem prostoru; kot definicija harmonije. Medtem ko vokal proizvaja klasični black metal kaos disonance in nemira, hočejo kitare situacijo pomiriti z durovskim optimizmom. Čuden in čudovit občutek.
MØL niso na tem seznamu, ker bi izumili blackgaze. Za to so poskrbeli Alcest, Deafheaven pa je stvar izostril. Ne, MØL so tu predvsem zato, ker so odkrili nov način, kako ravnati s tenzijo med nasprotujočima se impulzoma obeh žanrov. Ne tako, da bi katerega koli razrešila ali pa se postavila na določeno stran. Nasprotje je bistvo vsega. Ko poslušaš MØL, težko najdeš mejo med temo in svetlobo. Ker je ni.
Zeal & Ardor – najpogumnejši koncept
Zgodba o izvoru zveni kot šala: Manuel Gagneux je uporabnike 4chana vprašal, katerih dveh žanrov ne bi pod nobenim pogojem smeli mešati. Nekdo je – z dobro mero nastrojenosti, po kateri je platforma znana – predlagal, da bi bil največji greh kombinirati črnsko duhovno glasbo z black metalom. Še dobro, da je Gagneux to vzel kot izziv.
Njegovo vprašanje je resnično filozofsko: kaj če bi se zasužnjeni črnci ameriškega Juga obrnili proti black metalu in ne h Kristusu? Kako bi zvenela njihova glasba? (Blues se je že spogledoval z zlodejem, mimogrede.) O kakšni teologiji bi govorili? Album Devil is Fine bi lahko bil le opomba v zgodovini glasbe, pa je zares postal zlodjevo seme.
Do eponimičnega albuma v 2022 je Gagneux svoj koncept razvil v nekaj, kar je daleč preseglo prvotno idejo. Črnski gospel in black metal ostajata v temeljih, a v zgornjih nadstropjih najdemo elektroniko, post-punk, industrial in trenutke presenetljive čutnosti. Švicar je dejansko izumil nov žanr!
Če je Gojira nov zvok ustvarila s tehnikami, je Gagneux to ustvaril z domišljijo. Na videz preprosto vprašanje na forumu je preraslo v prikaz, kaj vse metal lahko je.
Imperial Triumphant – arhitektura disonance
Imperial Triumhpant ne le prihajajo iz New Yorka. Zvenijo kot New York. Videti so kot New York. Če bi vso filozofijo tega velikega mesta destilirali v glasbo, bi dobili Imperial Triumphant. Predstavljajte si, če si lahko, Manhattan ob dveh zjutraj. Pozlačen art deco, ki se odseva v lužah. Nekaj veličastnega in globoko premaknjenega, ki se dogaja v kotičku očesa.
IT so našli nišo na križišču med avantgardnim jazzom in ekstremnim metalom. Če kdo ni vedel, da to križišče obstaja – in če ni to eno najbolj pretencioznih stavkov. Morda, ampak bolje težko opišeš te zamaskirane čudake, ki so obenem genialno čudoviti ali pa najbolj zoprna glasba – odvisno od tega, kakšno je vaše mnenje o metalu in jazzu.
Jazz tu ni le okrasek, ampak vgraviran v DNK. Je njihov jezik harmonije, ritmična igrivost, predvsem pa sadistična zavezanost temu, da zelo pogosto ne razrešijo tenzije. Jazz muzičar dobro ve, da je najbolj zanimiv trenutek v skladbi tisti tik pred razrešitvijo – in ravno v tem drobnem momentu so Imperial Triumphant zgradili svojo estetiko. Konstantno v hipu tik pred ekstazo. Dodajte art deco maske, teatralnost in občutek, da lahko vsako sekundo na Manhattnu skompresiraš v zvok – in dobite te modele.
Synestia – Ko barok sreča digitalno klavnico
Če se zdi, da je Lorna Shore postavila meje, kje se konča simfonija in začne brutalnost, so Synestia (v navezi z Disembodied Tyrant) to mejo preprosto polili z bencinom in zažgali. Projekt, ki ga vodita vokalist James Hewitt in multiinstrumentalist Sam Prather, je metal popeljal v sfero, kjer se visoka umetnost 18. stoletja ne le sreča s sodobnim deathcorom, temveč se z njim brutalno spopade.
Njihova reinterpretacija Vivaldijeve Zime ni le cenena metal priredba klasične skladbe (teh je morje), ampak sonična dekonstrukcija. Gre za fascinanten preplet baročne motorike in sodobnih produkcijskih tehnik, kjer sredi Vivaldijevega viharja slišimo Hewittov vokal kot klic iz brezna. Medtem ko poslušaš vsem znano skladbo, imaš občutek, da poslušaš konec sveta, ki ga dirigira poštirkanec z lasuljo iz Versaillesa.
Syntesia niso le dodali kitar in bobnov priljubljeni skladbi beneškega barokerja, ampak so vzeli dinamični kontrast iz njegovega obdobja in ga spremenili v termonuklearno orožje. Ko poslušate njihovo verzijo Zime (ali katerikoli njihov štikelc), gre za fizično izkušnjo. Eleganca violine se v milisekundi sprevrže v poliritmični kaos, ki ga ves čas vkup drži skoraj matematična natančnost. Syntesia dokazuje, da je metal verjetno edini žanr, ki je dovolj velik in maksimalističen, da lahko v isti sapi združi genialnost Vivaldija in energijo zeitgeista, ne da bi izpadel smešno. Tiste sorte “sentiš,” ko te hkrati poboža in povozi s šleperjem.
Disembodied Tyrant – Kaj se je ravnokar zgodilo?!
Če govorimo o Synestii in njihovem sodelovanju z deathcore bandom iz Misurija, potem MORAMO govoriti o Disembodied Tyrant. Ker ko prvič slišite Malphasian (Malfas je neke sorte vrhovni poveljnik pekla ali nekaj podobnega), ne boste vedeli, kje se vas glava drži. To je sonični inženiring iz neke druge dimenzije. Blake Mullens je v žanr prinesel raven natančnosti, ki meji na znanstveno fantastiko. Medtem ko se mnogi bendi trudijo zveneti organsko, Disembodied Tyrant raztrga majico in razkaže svojo… kibernetsko naravo? Fantje so postavili nov standard, kaj pomeni biti brutalen. Združili so black metal, death core in, ne vem, dubstep? Malphasian je kot Bohemian Rhapsody deathcore žanra.
Njihova glasba ni več fascinantna le za metalce, ampak za muzikologe. Če bi se pretvarjal, da sem slednje, bi rekel, da ustvarjajo mikroritmično gostoto – njihovi riffi so tako hitri in ritmično kompleksni, da človeško uho… kaj človeško, niti uho sove uharice bi se spraševalo, kaj je ravnokar slišalo. Kitare in bobni so sinhronizirani do najdrobnejše časomerske enote in občutek imaš, da te glasbe ne ustvarjajo ljudje iz mesa in kosti, temveč neka mehanska bitja, ki z nerealno lahkoto preklapljajo med baročnimi arpeggi in metalcore industrialnimi breakdowni.
Vivaldijeva Zima zgoraj je nekaj. Njihove lastne skladbe so nekaj drugega. Imaš barok, v katerega daš najbolj brutalno disonanco in glitch estetiko, katere namen je očitno preobremeniti naša vezja. Tehnika zanje ni le hitroprstvo, ampak popoln nadzor nad dinamiko in frekvencami. Hudiča, popoln nadzor nad prostorom in časom. Tako kot mnogi na tem seznamu, je ta band nekaj, kar moraš slišati, da verjameš.
Aara – tiho odkritje
Bende običajno priporočamo po določenih komadih. A obstaja glasba, ki jo priporočaš podobno kot roman: začni na začetku in daj jim čas.
Švicarski atmosferski black metalci so za glasbo to, kar je The Wire za televizijo. Absolutno se jim posvetite in se potopite v svet, ki ga ustvarjajo. Noro je, da so od svojega nastanka še vsako leto izdali album in ostali kvalitetna roba! Atmosferični black metal ima svoj sloves: gozdna mitologija, lo-fi estetika in nasploh želja po obskurnosti. Aara so izumili nekaj novega: nišo, kjer je atmosferični black zvok izbrušen, teatraličen, cinematičen, čudovit. Morda prvič slišite zanje. Gotovo ne zadnjič.
An Abstract Illusion – razmišljaj onkraj meja
Večina bendov razmišlja v skladbah, tile Švedi razmišljajo v epskih zgodbah. Progresivni death metal po duši, a postavili so si redko vprašanje: kaj, če bi šli dlje? Kaj, če bi slikali nepričakovano fantastične podobe in koncepte? Skladbe, ki trajajo dlje kot čakalna vrsta pri zdravniku? Kaj če bi na dvanajsto minuto petnajst minut dolgega komada podtaknili nekaj najlepšega, kar je metalska duša slišala doslej? (Glej. Skeletons of Light) Kar tako, nepričakovano!
Ko se njihov štiklc pojavi na seznamu predvajanja, je nekako imun na gumb “preskoči.” Robert Stenvall je ustvaril kompozicijo, ki lebdi nekje med atmosferičnim death metalom, progresivom, black metalom in melo-deathom. A v resnici so vse oznake zaman. Važna je ambicija. Važna je natančnost, s katero jo dosežejo. In riffi. Oh, riffi.
Be’lakor – Nova doba death metala
Obstaja mit, ki pravi, da je melo-death doživel vrhunec v devetdesetih, nekje v Gothenburgu z In Flames, At the Gates in Dark Tranquility. Da so dotični bendi, tako kot Mupetki, povedali vse, kar so imeli povedati. Da je vse od takrat le opomba v dolgi zgodovini. No, morda smo pozabili pogledati na južno obalo Avstralije.
V žanru, ki hitrost pogosto zamenja za substanco, gostoto pa za globino, so Be’lakor odkrili čudovito skrivnost: kaj če si vzamemo čas? Kaj če smo filozofsko bliže post-rocku kot tradicionalnemu skandinavskemu melo-deathu? Kaj, če bi melodijo razvijali več minut in ne le v nekaj sekundah? Kaj, če včasih trenutek tišine pove več kot neprestano razbijanje?
Najbolj preseneča odsotnost čistih vokalov, če sem iskren. Ti so lepa bližnjica do čutnosti in nežnejših momentov, ki so nujni za pod-žanr. Ne, Be’lakor vse povejo z grobim vokalom. Glasba opravi vse ostalo. In ta glasba? Skoraj klasična po kompoziciji. Kitarist, bobnar in vsi ostali so več kot očitno šolani glasbeniki, saj je vsaka sekunda popolna. Fantje iz Melbourna so vzeli avtohtono žival iz švedskih gozdov in jo uspešno privadili na kengurujsko pripeko. Alkemija. Resnična alkemija.
Electric Callboy – veselje kot uporništvo
Doslej sem predvsem govoril o poliritmični kompleksnosti, raziskovanju anatomije s kamerami, sinesteziji in arhitekturi disonance. Zaključil bi z nečim nepričakovanim. Nečim, kar je v resnici bistvo metala: zabavo.
Electric Callboy bi lahko opisal kot šlagercore – švabsko mešanico metalcora, eurodancea in šlagerjev. Fantje so se odločili, da bodo agresivno neresni – kar morda pri mnogih skrije dejstvo, da so vrhunski muzičarji! Pod vso absurdnostjo se skriva mojstrstvo, oziroma skoraj črna magija, ki te zasvoji.
Če gledamo lanski komad Elevator Operator, Electric Callboy niso inovativni zaradi harmonij ali konceptov. Gre za surova čustva. Za zabavo. Za glasbo, ki je sonični kokain, zmešan z ritmičnim fentanilom. Oni hočejo, da se zabavate. Iskreno, neironično, radikalno. Težko jih razložim ljudem, ki ne poslušajo metala. Težko jih opravičim puristom, ki poslušajo metal. Včasih moraš stvari slišati.