Leta 2024 so bile kinoteke polne nadaljevanj, franšiz in filmov, ki so jih producenti naredili zato, ker so morali. Varno. Predvidljivo. Malo presenetljivega. A vseeno, če ste vedeli, kje iskati, je nekaj filmov prebilo meglo. To niso vsi filmi, ki bi morali biti na seznamu, so pa tisti, ki so mi ostali v glavi: zaradi igralcev, ki jim zaupam; zgodb, ki jih ne vidim dovolj pogosto; ali idej, ki so dovolj pogumne, da tvegajo. Če je televizija postala dom najbolj pogumnega pripovedništva (in je), so to filmi, ki še vedno branijo velike zaslone. (Prejšnja leta si lahko ogledate tukaj.)
Alien: Romulus
Fede Álvarez je že z Evil Dead (2013) in Don’t Breathe (2016) dokazal, da razume, kako zgraditi fizično, visceralno grozo in z Romulusom je ta talent prenesel v vesoljski horror. Film se vrača k osnovam prvega Aliena: klavstrofobija, praktični učinki, počasno grajenje napetosti, nato pa totalna panika.
Vizualno je film čista mojstrovina. Galo Olivares tukaj uporabi ozke hodnike, nizko svetlobo in ogromno senc – vse, kar je naredilo Scottov original tako učinkovit. A Álvarez ne le kopira; dodaja svoje značilne poteze: nenadne eksplozije nasilja, kamere, ki sledijo žrtvam v realnem času, praktične efekte, ki so dovolj otipljivi, da jih čutite skozi zaslon.
Izbira mladih, relativno neznanih obrazov (Cailee Spaeny, David Jonsson, Archie Renaux) je pametna poteza. A resnična zvezda je atmosfera. Álvarez razume, da je Alien v osnovi zgodba o navadnih ljudeh – to niso vojaki ali znanstveniki, to so delavci, ki se znajdejo v popolnoma narobe situaciji.
Nostalgija tukaj deluje, ker ni prazna. Film spoštuje franšizo, in iz nje ne dela parodije. Uporablja ikone pošasti, a jim da nov kontekst. In ja, če ste fan praktičnih efektov, bo to vaš film – CGI je tukaj minimalen, napetost pa maksimalna. Fede Álvarez je naredil Alien film, ki ga franšiza že leta potrebuje: nazaj h koreninam horrorja, stran od filozofije.
The Apprentice
Ali Abbasi (Holy Spider, Border) je avtor, ki razume, kako zgraditi nelagodje – in v The Apprentice le-to pride iz opazovanja preobrazbe. Film ni biografija, ampak študija, kako se Trump iz ambicioznega, malce negotovega nepremičninskega prodajalca spremeni v… no, veste kaj.
Sebastian Stan igra Trumpa na način, ki je srhljivo podoben izvirniku – ne kot parodija (kar bi bilo enostavno), ne kot imitacija (kar bi bilo dolgočasno), ampak kot nekdo, ki študira lik od znotraj. Spremljamo, kako se spreminjajo njegovi manerizmi; govor, ki postaja vse bolj dominanten; geste, ki se naučijo okupirati prostor. A film ni o Trumpu samem – je o Roy Cohnu (Jeremy Strong, absolutno briljanten), odvetniku-mentorju, ki Trumpanauči vseh pravil: napadaj, nikoli ne priznaj, vedno trdi, da si zmagal.
Kasper Tuxen (ki snema za Abbasija od Border) tukaj uporabi 16mm film za sedemdeseta, nato preide v ostrejšo digitalno sliko za osemdeseta – vizualna metafora za prehod iz analogne ambicije v digitalno megalomanijo.
Tu je paradoks: film se počuti “varno kontroverzen.” Kritičen je, a ne preveč. Ostra namigovanja, a brez neposrednega obsojanja. In vendar, po poročanju je bil dovolj neudoben, da ljudje ohranjajo razdaljo. Morda ga je zaradi te napetosti vredno videti. Stan in Strong pa sta nepozabna.
Civil War
Alex Garland zna narediti filme, ki so zdijo, da so nekaj večjega, kot so v resnici. Civil War je tehnično impresiven (široki kadri, naturalistična svetloba, estetika vojnega foto-žurnalizma), akcijski prizori pa so brutalni in realistični. Kirsten Dunst, Wagner Moura, Cailee Spaeny – vsi igrajo s popolno predanostjo.
A film, ki se imenuje “državljanska vojna” in se ukvarja z razpadom Amerike, je sumljivo molčeč o tem, kaj ta vojna pomeni. Kdo se bori? Zakaj? Kaj sploh zagovarjajo? Film pove dovolj, da čutite kaos, a ne dovolj, da bi razumeli ideologijo. To bi bilo lahko pogumno – “vojna je kaotična, brez jasnih linij” – a se konec koncev zdi nekam strahopetno. S takšnim naslovom pričakujete, da bo film povedal nekaj konkretnega, a nato se spomnite, da je prišel iz Hollywooda.
Struktura je road trip skozi vojno območje, ki deluje kot serija vinjet: vsaka je sama po sebi močna (posebej sekvenca z Jesse Plemonsom, ki je absolutno srhljiva), a skupaj ne sestavljajo koherentne celote. Garland se skriva za objektivnosto, a je ta v kontekstu državljanske vojne politična izbira sama po sebi.
Kljub temu: film je tehnično odličen. Atmosfera je napeta, igranje je fenomenalno, akcija pa vrhunska. A imam občutek, da je Garland hotel narediti pomemben film brez tveganja, da bi bil res kontroverzen. In to čutite skozi cel film.
Conclave
Edward Berger (All Quiet on the Western Front) je ustvaril prestižni film, ki razume, da je vatikanska politika inherentno cinematična. Stéphane Fontaine (ki snema tudi za Paula Thomasa Andersona) tukaj uporabi široke kompozicije Vatikana – monumentalno arhitekturo, zlato, marmor – kot kontrast majhnim, intimnim intrigam moči.
Film strukturno deluje kot politični triler: kardinali se zberejo, da izvolijo novega papeža, a vsak ima svojo agendo. Ralph Fiennes igra kardinala, ki vodi proces in poskuša ohraniti integriteto – a Berger pametno pokaže, da je tudi nevtralnost politična pozicija. Stanley Tucci kot liberalec, Sergio Castellitto kot konservativec, John Lithgow kot pragmatik – vsak predstavlja drugačen vidik Cerkve.
Kar film naredi še bolj vrhunski, je ravnotežje med resnostjo in šundom. Ker je vatikanski triler, vemo, da bomo dobili dolge “walk-and-talk” prizore, šepetanje v spovednicah, dramatična razkritja med glasovanjem … Berger ne skriva, da v tem uživa, ko s kinematografijo, montažo in glasbo gradi napetost okrog demokratičnega procesa. Kar je noro, a deluje.
Konec nam postreže z zelo nepričakovanim obratom, ki rahlo flirta z melodramo – a hej, a nismo v Italiji? Film kljub temu ve, kdaj biti resen in kdaj dovoliti birokraciji, da postane drama. Lep film, dobro posnet, samozavesten in zelo gledljiv.
The Count of Monte Cristo
Alexandre de La Patellière in Matthieu Delaporte sta vzela knjigo, ki je definicija “unfilmable” (preveč likov, preveč preobratov, pre…dolga), in naredila tri-urni spektakel, ki preorosto deluje. Pierre Niney kot Edmond Dantès je zgleda posledica nekega genialnega casting prebliska. Dovolj je mlad, da verjamete v njegovo naivnost, ter dovolj intenziven, da verjamete v njegovo maščevalno slo.
Francozi znajo ustvariti vrhunsko “period” dramo: široki kadri Marseilla, klavstrofobična tema gradu, razkošnost Pariza … kot bi gledal stare mojstre. A kljub temu film ne pade v past, kjer bi postal vizualen muzej. Zgodba se premika hitro, montaža je mojstrska, struktura pa jasna, kljub kompleksnosti izvirnika.
Pravzaprav je film ravno zato genialen: ker zaupa romanu. Dumas je že spisal popolno zgodbo maščevanja z izdajstvom, pobegom, sovraštvom, moralno negotovostjo, film pa tega ne poenostavlja. Preobrazba v grofa se zgodi postopoma in vidimo, kako ga zapor, izobrazba in bogastvo spremenijo v čisto novega človeka. Zato maščevanje ni edino bistvo zgodbe, ampak tudi vprašanje: kaj postane iz tebe, ko deset let načrtuješ uničenje drugih?
Podporna zasedba je fenomenalna – Bastien Bouillon, Anaïs Demoustier, Anamaria Vartolomei – vsak lik ima težo in dramaturški lok. Res je, film traja tri ure, ampak niti za sekundo ne boste hoteli pogledati na telefon. To so pač Francozi.
Dune: Part Two
Denis Villeneuve je z drugim delom Dune naredil nekaj, kar se je zdelo nemogoče: nadaljevanje, ki je boljše od prvega dela. Kinematografija gre več korakov dlje, Arrakis pa postane samostojen lik. Vse je videti zares kot z drugega planeta, a vseeno otipljivo, resnično.
Predvsem navduši stopnjevanje. Villeneuve ve stvar ali dve o tempu zgodbe, ko nas pelje od vzpona na oblast, preko zapletov do totalne vojne. Pogosto se vam ne sanja, kako je kaj posnel, tako dobro je vse videti. In da ne omenjamo igre. Timothée Chalamet Paula ne igra kot junaka, temveč kot nekoga, ki postaja svoj najhujši strah. Zendaya je naš moralni kompas, medtem ko je Rebecca Ferguson briljantna spletkarka. Film nikoli ne pozabi, da je v svojem sržu zares politična drama z analiziranjem moči, religije, izkoriščanja virov, mesijanstva. A vse to mojstrsko splete v spektakel.
Tudi ta film je dolg skoraj tri ure, a kdo bi gledal na čas, ko ima pred seboj blockbuster?
Furiosa: A Mad Max Saga
George Miller je star osemdeset let in še vedno ustvarja najbolj visoko-oktansko akcijo. Furiosa je prequel Fury Road, a to ni pogrevanje, temveč zgodba o izvoru, ki razume, da takšne štorije potrebujejo drugačno strukturo.
Če je bil prvi film dvourni pregon z avti (in kitarami, ki bruhajo ogenj), je Furiosa ep, ki ga Miller pripoveduje v poglavjih. Vsako poglavje ima svoj ton in vizualni stil, DP Simon Duggan, ki je nadomestil Johna Sealeja, pa ohranja Mad Max DNK: razbeljeno puščavo, praktične učinke, vozila pa so svojstveni liki.
Anna Taylor-Joy ne oponaša Charlize Theron, ampak zgradi svojo verzijo. Mlajša, bolj ranljiva, a že trdno odločena. Miller tu ne poenostavlja zgodbe. Furiosa ni instant badass, ampak jo postopoma zgradi skozi travmo, preživetje in jezo. Chris Hemsworth je v vlogi Dementusa pravo odkritje. Ne generičen zlobec, ampak nekdo, ki bi na vsak način rad bil vojni poglavar, v svoji ambiciji pa je že malo patetičen.
Furiosa si vzame čas, morda je tudi v tem drugačna od prvega dela. Zadiha, razvije zgodbo in like, puščo pa prikaže kot živ ekosistem, ne le kot bojišče. Mislim, da tej franšizi še ni zmanjkalo goriva.
Heretic
Scott Beck in Bryan Woods (ki sta spisala tudi A Quite Place, kar razloži marsikaj) sta ustvarila film, ki ga težko damo v predalček. Na papirju je to grozljivka (dve mormonski misijonarki obiščeta hišo in se znajdeta v psihološkem labirintu), a struktura je bolj podobna divjemu tretjemu dejanju: trije ljudje v sobi, ki se pogovarjajo, ko vse postaja nerodno in nevarno.
Film je impresiven na neočiten način. Chung-hoon Chung (ki je snemal za Park Chan-wooka) hišo uporabi kot labirint, kjer je vsaka soba drugačna, vsaka vrata vodijo pa v še hujšo klavstrofobijo. Kamera je počasna, a neprestano v gibanju; kot bi skupaj z liki raziskovala prostor. Kdor je bil pozoren na osvetlitev, je opazil, kako se toplina dnevne počasi spreminja v mračno teatralnost.
Je pa največja moč filma v scenariju, v dialogih. Reed (Hugh Grant) ni nor, ampak briljanten. Gledamo profesorja, ki je odkril nekaj, za kar misli, da bo ljudi osvobodilo, čeprav gre le za njegovo obsesijo. Njegovi argumenti o religiji so dejansko inteligentni, zato je film še malo bolj nelagoden, ker se znamo celo strinjati z njim. Sophie Thatcher in Chloe East sta vrhunski v svojih vlogah, ko se situacije lotita z različnima strategijama (ena je zelo verna, druga skeptična), a spoznata, da nobena strategija ni zmagovalna.
Film vas zgrabi in zaklene v pogovor, iz katerega se ne morete izvleči. Ni strašnih presenečenj, ni CGI pošasti, le ideje, ki so vedno bolj srhljive. Hugh Grant ni bil še tako dober in resnično sem vesel, da je nehal igrati tiste zmedene idiote iz devetdesetih. (Glej tudi: The Gentlemen, A Very English Scandal, The Undoing.)
The Ministry of Ungentlemanly Warfare
Guy Ritchie je posnel še en Guy Ritchie film. Kar je vedno dobro, saj dobimo stilizirano nasilje, brihtne dialoge, ter igralsko zasedbo, ki se očitno zabava. Ministry ni klasični Ritchie, a nič za to. Film naj bi temeljil na resničnih dogodkih: Churchill ustanovi tajno ekipo specialcev, ki nacistom sabotira ladje. Henry Cavill, Alan Ritchson, Alex Pettyfer, Hero Fiennes Tiffin, Eiza González – zasedba je kul lepih ljudi, ki delajo kul stvari. Ritchie, pač.
Priznam, da ga hitro pozabiš. To ni Snatch. Je pa dovolj zvest svojemu stilu, da deluje kot film, ki ga pogledaš po dolgem dnevu. Ni treba, da je vse umetnina. Čeprav Cavill z mitraljezom na svoj način je.
Monkey Man
Dev Patel, ki režira samega sebe, je hotel ustvariti svojo verzijo Johna Wicka. Resda je slednji le eden, a Patel prinese več intimnosti in bolj surovo maščevalnost. Vidi se, da je natreniran, saj je akcija vrhunska, od Wicka pa ga loči tudi zelo očiten politični kontekst. Tu nimamo opravka s stiliziranim kriminalnim podzemljem s pravili in Armanijem, temveč z Indijo, korupcijo, nacionalnizmom in verskimi skrajneži. Patelov lik ni profesionalni morilec, ampak človek, ki je izgubil vse, ohranil pa le peklensko jezo.
Zanimivo je gledati film, ki ne prikazuje Hollywood različice Indije, ampak dejanske ulice z dejanskimi ljudmi, obenem pa ne postane politični manifest; ostane akcijski film s političnim podtonom, kar je v resnici ravnovesje, ki ga ni preprosto obdržati.
Tretje dejanje je popoln kaos, ki je vrhunska mešanica ultra-nasilja in verskega rituala. Film je brutalen, surov in občasno ne preveč jasno strukturiran, a vedno imaš občutek, da gledaš takšen film kot si ga je zamislil avtor: oseben, jezen in upravičen.
The Order
Justin Kurzel (Snowtown, Macbeth, Assassin’s Creed) ve, kako ustvariti film z opresivno atmosfero. The Order je šolski primer takšnega filma: temelji na resničnih dogodkih, vrti se okrog neonacistične skupine v osemdesetih, Kurzel pa se ga loti kot študije likov, preoblečenega v krimič.
Jude Law igra efbiajca, ki preiskuje serijo ropov in umorov in na prvi pogled se zdi, da so zgrešili casting. Saj veste, Jude je sofisticiran in očarljiv – če slučajno niste gledali The Young Pope ali pa Dom Hemingway ali pa … Tukaj igra utrujenega in obsesivnega agenta, ki lovi vodjo neonacistične skupine, ki ga igra Nicholas Hoult. TA je šele nepričakovan lik. Če niste gledali prvega Mad Maxa, Beast, The Great ali The Menu…
Adam Arkapaw, ki je snemal prvo sezono True Detective, tukaj znova stavi na naravno svetlobo, zamolkle barve in okolje severnozahodnih ZDA, ki je samo po sebi lik. Tempo je počasen, napetost pa konstantna. Res je film včasih preveč previden, saj je ukvarjanje z ekstremizmom in ideologijo premišljen, ko bi lahko bil ostrejši. Kot bi Kurzel vedel, da hodi po minskem polju, a je izbral najvarnejšo pot. (Glej tudi: Civil War)
Kljub temu je film zanimiv, dobro zaigran in čudovito posnet.
Rebel Ridge
Če ti Jeremy Saulnier dela film, potem lahko pričakuješ nekaj, kar te bo dušilo. Green Room in Blue Ruin, na primer. Tu uporabi isto orodje, a intimno nasilje zamenja s sistemskim. Film je v resnici napisan kot vestern (osamljen tip pride v mesto, ki zelo očitno gnije navznoter, mi pa samo čakamo, da gre vse v franže), a Saulnier razume, da današnje nasilje ne more biti izraženo v duelih pod opoldanskim soncem, ampak v birokratskem terorizmu.
Aaron Pierre (fantastično odkritje) je Terry Richmond, bivši marinec, ki mu lokalni policaji ukradejo denar (poguglajte “civil asset forfeiture”) in s tem uniči možnost, da reši bratranca. Prvo polovico bi lahko napisal tudi Kafka. In režija nam postreže s počasnim tempom, dolgimi scenami, razlaganjem, čakanjem in poskusi civiliziranega obnašanja med malimi barbari.
Nato nastopi Don Johnson, pokvarjen šerif, ki ni klasični zlobec, ampak birokrat, ki je prepričan, da ima prav. In ko film končno eksplodira, je vsak trenutek zaslužen. Zanimivo je, da ostane triler o človeku, ki hoče ostati človek. Morda je zato malo bolj inteligenten kot bi pričakoval.
Small Things Like These
Tim Mielants je, ko je posnel Peaky Blinders, zgleda pomislil, da bi še naprej rad delal s Cillianom Murphyjem, zato je vzel novelo, ki jo je napisala Claire Keegan in Murphyja postavil v svet premoga v majhnem irskem mestu, kjer odkrije temno skrivnost. Murphy je seveda fantastičen: vsaka pavza, vsak pogled ima težo. Vse je tako klavstrofobično, čeprav se ogromno prizorov dogaja zunaj.
Glavni lik vidi nekaj, česar ne bi smel, zato se mora odločiti, kako bo ukrepal. Zgodbi se ne mudi, saj vmes postreže s sanjavimi prizori iz preteklosti, in razume, da junaštvo ni vedno glasno. Ne pričakujte hollywoodskega konca. Kar je odlično.
The Substance
Coralie Fargeat je že z Revenge dokazala, da lahko žanr uporabi kot politično orožje, a The Substance gre v zgornji štuk. Film sčasoma postane brutalen body horror, ki ni za vsakega, a ohranja satiro in emocije. Film je resnično vizualno poslastica grotesknega (koža, gube, pore, tekočine) in gravž v 4K. Ne zaradi provociranja, zaradi jasanega sporočila. Film se uporablja s staranjem v industriji, kjer so ženske blago s kratkim rokom trajanja, telesna transformacija pa je uporabljena kot dobesedna metafora (če kaj takšnega obstaja).
Demi Moore je odlična v vlogi “ostarele” fitnes ikone, ki mora sprejeti, da jo je industrija zamenjala z mlajšo verzijo v podobi prav tako fenomenalne Margaret Qualley. Ko dobi sumljivo skrivnostno substanco, s katero lahko ustvari “boljšo” verzijo sebe, priložnost seveda izkoristi. Cena, ki jo plača je… nagravžna.
Proti koncu se vam bo zdelo, da gledate Cronenberga, a ob koncu že razmišljate, kdaj si boste film zavrteli še enkrat.
