Ko junija v kino še zadnjič (menda) pride čudoviti Jackass kaos, bodo kulturni komentatorji verjetno največ govorili o sivih laseh in počasnejših refleksih originalne zasedbe. Morda bodo film označili za labodji spev najbolj otročje dobe. Nekateri se bodo osredotočili na najbolj nore scene. A če v Jackass vidimo zgolj kaskaderske podvige in potegavščine, zgrešimo nekaj zelo pomembnega:
Jackass je najbolj radikalen performans 21. stoletja. Medtem, ko krmarimo skozi desetletje, ki ga zaznamuje performativna popolnost, filtri in hiperoptimizacija telesa, se je Jackass iz subkulturne relikvije prelevil v nekaj globljega: manifest fizičnega.
Teologija potratnosti
Ozrimo se na nepričakovan temelj te debate, na francoskega filozofa Georgesa Batailleua. V svoji teoriji splošne ekonomije je trdil, da osnovna človeška težava ni v tem, kako proizvajati, ampak v tem, kako porabiti nakopičen presežek naše energije. Večina družbe je obsedena z uporabnostjo, oziroma z vlaganjem te energije v mašinerijo, da bi dosegali karseda dobre rezultate.
Že leta 1949 je opazil, da je v vesolju vedno preveč energije in da vsak sistem, od bakterij do civilizacij, pride do točke, kjer odvečne energije ne more več vlagati v rast. Temu je Bataille rekel la part maudite, oziroma, prosto po Prešernu, preklet delež. Klasični ekonomisti se sprašujejo, kako proizvesti dovolj, filozof pa se sprašuje, kaj naredimo s stvarmi, ki jih ne moremo uporabiti. Odgovor je vedno bil in bo: porabimo jo. Veličastno, nasilno ali ritualno – od žrtvovanj in požrtij do vojne, ki uniči odvečen material (vključno z ljudmi); od luksuza in eroticizma do umetnosti. Bataille je takoj po drugi svetovni vojni sklenil, da je za družbo zelo pomembno, da najde način, kako ta prekleti delež porabiti, sicer bo tlak prej ali slej eksplodiral v vojni.
Oziroma: neproduktivna poraba energije je za življenje pomembnejša kot proizvajanje. Vso to porabljanje odvečne energije dokazuje, da smo svobodni. In v letu 2026, ko so naša telesa postala ultimativno prizorišče uporabnosti, je Jackass toliko glasnejši. Merimo vse parametre svojega vsakdana, hekamo spanec, štejemo korake, polnimo trojne prstane na pametnih urah, in na vse načine poskušamo optimizirati svoje meso. Naša fizična bit je biološko sredstvo, ki ga je treba vzdrževati zaradi dolgoživosti in produktivnosti.
Jackass je medtem ultimativna Bataillova žrtev: ko si Johnny Knoxville zaveže oči in prižge cigareto kot Zajček Dolgoušček, preden z vso silo vanj trči jezen bik, nevede izvaja ritual porabljanja prekletega deleža. Ko se Steve-O in Dave England s kiji lotita čebelnjakov in požanjeta srd čebel, tega ne delata zaradi športa ali vojne ali produktivnosti. Gre za čisto in veličastnost predstave, ki izzove stud ali smeh, preden gremo na naslednji podvig. Ni to upor produktivnosti in optimiziranosti teles? Za Jackass je nekoristna poraba odvečne energije edini način, da v svetu popolne optimizacije ostaneš človek.
Tretja pot za sodobnega moškega
Potem so tu ubogi sodobni moški. Zdi se, da smo moško izkušnjo zaklenili v dve enako zadušljivi možnosti. Na eni strani je stoični alfa, kip digitalne dobe, ki ne čuti ničesar, še manj pa procesira. Na drugi je terapevtski modernist, ki je v stiku s svojimi čustvi in svojo ranljivost uprizarja za vse, ki ga imajo čas poslušati, s terapevtskimi izrazi, ki bi jih hitro potrdile fokusne skupine, preden jih zapiše pod svojo Instagram objavo.
Jackass je že 26 let nazaj odkril tretjo pot in tudi v letu Gospodovem 2026 ta ostaja še najbolj iskrena oblika intimnosti: ranljivost, ki v celoti zaobide Ego. Ni treba, da govoriš o svojih čustvih, ko dovoliš, da te najboljši prijatelj udari z ogromno penasto roko na vzmeti, ko mu ti ničhudegasluteč neseš jutranjo kavo.
Digitalna pokrajina je za sodobne moške, predvsem tiste, ki se jim prefrontalni korteks še ni popolnoma razvil, minsko polje Alfa gurujev in nategunske “Manosphere” retorike, ki zahteva nenehno prevlado nad drugimi moškimi in predvsem ženskami, ki jih je treba osvojiti z arzenalom trikov, vsako ranljivost pa dojemajo kot izgubo moči in popoln poraz. Grindset vplivneži pridigajo o možatosti jeklenega oklepa, ki ga moraš zgraditi okrog sebe, sicer te svet (in ženske) prežvečijo in izpljunejo. Jackass je protistrup, ki ponuja moškost vesele predaje. Če si tarča šale, ne izgubiš statusa moškega. Medtem, ko gledamo, kako se fantje radikalizirajo na podlagi zamere do sveta in občutka, da jim je svet nekaj dolžan, Jackass ponuja rešitev v obliki burleske. Jackass se ne ukvarja z osvajanjem moči, ampak se posmehuje sami ideji, da je nadvlada pomembna, saj te za vogalom čaka ogromen katapult in potencialno tri polomljena rebra.
Če Andrew Tate pravi, da moraš dominnirati, da si pravi moški, in da nikoli ne smeš pokazati šibkosti, kaj šele, da se ti kdo smeje, sicer si si uničil “brand,” Jackass svojo filozofijo temelji na podrejanju šali. Alfa ni tisti, ki zmaga v pretepu, ampak tisti, ki najbolj graciozno sprejme udarce in se smeje svoji smoli. Ko Jordan Peterson mladim govori, da si morajo vzeti stvari, ki jim pripadajo, Jackass deluje na radikalni ponižnosti. Nočejo nadvladati svetu in si podrediti vse beta slabiče, ampak hočejo preživeti polet z doma narejeno raketo.
Radikalizacija mularije pogosto izvira iz občutka izoliranosti, ki ga “Manosphere” polni s grindanjem in stoicizmom, seveda za 19,99 dolarjev na mesec. Si osamljen in jezen? Tile uspešni moški, ki se slikajo zgoraj brez s cigarami v ustih in najetimi modeli, ti bodo pokazali, kako svet prijeti za jajca in Zmagati. Jackass s fizikalnostjo brez zlobe pokaže, kako fašeš v jajca in se temu režiš. To je pravi stoicizem. Bolečina ni nekaj, kar deliš naokrog, da dokažeš svojo večvrednost; bolečina je nekaj, kar pretrpiš skupaj in s tem dokažeš povezanost. Težko si incel, če si del plemena, ki te ceni ne glede na tvoj status ali koristnost. Dokler si upaš sesti v nakupovalni voziček in se z vso hitrostjo pognati po klancu v kontejner.
Če dandanes slavimo moške z visoko vrednostjo (poguglajte “High Value Man) in estetiko ultra-tekmovalnosti, Jackass slavi norčka z visoko vrednostjo. Kdorkoli je našel skupino prijateljev in prijateljic, v kateri je lahko “lame” in “cringe” brez posmeha in izgube “statusa,” pozna globok občutek varnosti in pripadnosti. Ko se prijatelj redno dela norca iz tebe brez zlobe, je to znak ljubezni in spoštovanja – in namesto občutka užaljenosti in napadenosti doživljaš moškost, ki se ne počuti ogrožena. Takšnim moškim ni treba dominirati žensk ali se drugim moškim dokazovati, da so bolj Alfa, ker je njihova vrednost in samopodoba vezana na trpežnost in smisel za humor. In ker se absolutno ne jemljejo resno.
Anti-ironija in resnična bolečina
Danes je vse ironično in ničemur več ne verjamemo. V atomski dobi umetne inteligence smo se naučili biti sumničavi do vsake podobe. Deepfake je skoraj identičen resničnosti, pristnost pa je le performativna in valuta, s katero vplivneži dvigajo angažiranost. V dvorani ogledal je vsako dejanje prepleteno s tremi plastmi ironije in bohvari, da ti je za kaj mar.
Jackass so cepivo proti ironiji in cinizmu. Za zlomljenimi rebri ni meta-komentarja. V piku tisočih čebel ni ironije. To je brutalna, telesna, krvava iskrenost, bolečina pa resnična. Prijateljstvo je resnično. Neumnost je resnična. Ni skritega pomena. V dobi performativne intimnosti je vez, ki jo imajo Jackassovci, videti pristna prav zato, ker nam jo posredujejo s kaosom, ki ni kuriran s filtri. Recimo temu Iskrenost modrice. Za pristen vzklik groze ali krč smeha ne moreš uporabiti popolnega prompta.
Telo pred brandom
Telo je v letu 2026 platforma. Je produkt na OnlyFans, oglasni pano fitnes vplivneža ali pa niz biometričnih podatkovnih točk, za katere smo nevede dovolili, da se prodajajo zavarovalnicam. Jackass svoja telesa obravnava kot čisti strošek, še preden so postali brand.
Tudi zdaj, ko so se postarali, zavračajo hollywoodsko tehnologijo pomlajevanja ali optimizirano dozo ozempica. Medtem, ko so njihovi vrstniki videti kot živ AI filter, se Knoxville in klapa ponašajo z brazgotinami, šepanjem in sivimi lasmi. Če smo osladni, lahko rečemo, da nam ponujajo Upor mesa. Opomnik, da smo biološki stroji, ki se lomijo, krvavijo in sčasoma odpovejo. V kulturi, ki je obsedena s podaljševanjem življenjske dobe in “bio-hekanjem,” nas opominjajo, da se “dobro preživeto” življenje ne meri s številkami in ocenami spanca, ampak v številu trenutkov, ko smo se počutili najbolj žive. Običajno tik pred padcem.
Evangelij nadzorovanega padca
To ne pomeni, da je rešitev slehernika v nenapovedanem skoku skozi izložbo ali izzivanju goveda z rogovjem. V sterilnem 4K panoptikonu sodobnega vsakdanjika se vsi soočamo z istim zlobcem: totalno optimizacijo, ki naš čas definira kot surovino, naša telesa pa kot stroje, ki se ne smejo nikoli pokvariti ali postarati. Uporništvo, ki ga učijo apostoli Jackassa, ni v kaskaderskih podvigih, ampak v tem, da si vrnemo avtonomijo, ki jo je vzel algoritem.
Pojdite na sprehod brez cilja in brez beleženja korakov. Pojejte nekaj okusnega iz čistega užitka in ne zato, ker bi si to “zaslužili.” In brez merjenja kalorij, seveda. V soboto spite do enajstih, ker je pač lepo spati. Sedite nekam in … preprosto bodite. Ne meditirajte, ker meditacija ima cilj in tehnike in aplikacije. Glejte v zrak, v ljudi, v reko. Naj vam bo tako dolgčas, da se dolgčas pretopi v nekaj drugega. Družite se brez želje po koristi. Pogovarjajte se o stvareh, ki ne peljejo nikamor in nikomur ne koristijo. Ustvarjajte. Ustvarjajte zase in brez potrebe po tem, da to dokončate. Tudi če niste dobri v tem. Naučite se nečesa novega, kar vam ne bo absolutno nikjer koristilo – nekaj, kar je preprosto zanimivo ali zabavno. Nekaj, kar bi na življenjepisu bilo neuporabno. Pojte na ves glas, čeprav slabo. Vzemite čisto predolgo knjigo in jo berite počasi. Ne zadajte si cilja, koliko morate prebrati. Uživajte v besedah kot bi bile čokoladna torta (smem priporočati Capoteja, mimogrede?). Poglejte serijo, ki ste jo videli že petkrat. Posadite nekaj, kar ni niti užitno niti nima neke simbolične vrednosti. Preuredite dnevno sobo glede na trenutno počutje, ne po feng shui načelih. Lezite na tla. Brez pretegovanja in vodenega dihanja. Glejte v strop, kar tako. Poslušajte cel album, od začetka do konca. Pojdite v železnino zato, ker vam tam diši. Pojdite v galerijo in glejte v sliko, dokler vam ne postane neudobno. Spustite se v zajčjo luknjo na Wikipedii in sproti pozabite, kaj ste se naučili. Naučite se nekaj “nekoristnega.” Morda pesem ali pa seznam rimskih cesarjev. Itak menda razmišljate o Rimskem imperiju vsaj 2,4 minute na dan. Klinc, razmišljajte o Rimskem imperiju pet minut na dan, da pokvarite povprečje. Razvijte zelo militantno mnenje o stvari, ki ne vpliva na čisto nič. Morda to, katero obdobje najljubšega benda je bilo najbolj podcenjeno. Ali pa katera vrsta oblakov je najboljša. Obiščite starejšega sorodnika in poslušajte eno in isto zgodbo že štiridesetič. Prevedite pesem iz jezika, ki ga ne znate najboljše. Naj bo nedelja nestrukturirana. Ne kot “dan zase,” ampak dan, ki nima urnika. Pridite na zmenek pol ure prezgodaj in v času, ko čakate, ne glejte v telefon. Ko vam v družbi postane dolgčas, uživajte v prijetni tišini. Ali neprijetni. Tudi te so zabavne.
Ali pa čisto nekaj drugega. Tvegam, da bom zvenel kot vrsta kretenov, ki pišejo knjige za samopomoč, ampak morda je prvo dejanje uporništva v tem, da naredite nekaj nekoristnega. Johnny Knoxville se zavije v preprogo, da ga lahko Wee Man potisne po stopnicah. Vi pa za hobi delajte nekaj, kar nima “donosnosti naložbe.” Naj bo vaša bataillovska žrtev celo popoldne, ko se trudite napisati šalo, ki jo bodo cenili le trije. Ali pa še to ne.
Punk ste lahko tudi tako, da performativno povezanost (občasni DMji) zamenjate za popolno prisotnost. Pijača brez telefonov, v živo, en persona, in carne e ossa. Tudi če niste ciljka Moškosfere, ki vam hoče prodati tečaj o osvajanju nasprotnega spola ali looksmaxxingu, ki skoraj vedno vodi v Mein Kampf. Bodite fizično s svojo klapo, druženje pa naj ne bo le še ena vsebina. Zvestoba ni “shout out” na družbenih medijih, ampak toplo zavedanje, da te tvoje pleme krije, tudi ko nefotogenično in “cringe” padeš. Seveda se bo delalo norca iz tebe, a na dober način. Z ljubeznijo.
Obenem moramo nehati “reševati” človeško izkušnjo. Jackass nas uči, da je v sivih laseh in brazgotinah čar. Nič narobe, če uporabljate korejske kremice za obraz, ampak v dobi milijonarjev, ki hočejo živeti večno ali z abstolutno optimizacijo ali z dvojnikom v Matrici, je pravi protest glasna pristnost z nasmeškom. Ko se nehaš bati zloma, vsi tisti, ki ti hočejo prodati lepilo, nimajo več moči. Sporočilo Jackass ni v tem, da si morate najti svojega bika, ki vas bo zmaličil, ker ne znate pravilno pasti kot “Don’t try this at home” profesionalci. Sporočilo je v tem, da ste čudovito nepopolni, neoptimizirani in več kot le skupek biometričnih podatkov.
In v tej točki zvenim obupno gurujsko, nagnusno nakladaško in čisto ne-Jackass. Zato po domače: ostanite neumni in pristni in neoptimizirani.
