Ko razmišljamo o dronih, si verjetno predstavljamo dve skrajnosti: mali brneči kvadkopter, ki snema vaše počitnice z višine, ali pa ogromni morilski stroj, ki razstreljuje poroke na drugi strani sveta. Med obema je presenetljivo malo skupnega — razen tega, da se je zgodba obeh začela z enim samim možakarjem in eno samo igračo v ribniku.
Prvi, ki je idejo vojaškega brezpilotnika predstavil javnosti, je uradno Lee De Forest, ki je leta 1940 pisal o “robotskih bombnikih,” a v resnici se za idejo skriva bolj znano ime.
Leta 1898, ko so se izumitelji sveta zbrali v Madison Square Garden na razstavi elektrike, je Na Hrvaškem rojeni wunderkind Nikola Tesla radovednim obiskovalcem predstavil majhno ladjico, ki je plula po ribnikih sredi prizorišča.
Gostom je rekel, naj ji ukažejo smer — in plovilo je ubogalo vsak vzklik. Začudeni obiskovalci so bili prepričani, da je ladjica nekako odzivna na njihove ukaze. V resnici je bil za krmilom Tesla sam, ki je zadevo upravljal na daljavo z radijskimi valovi.
To je bil patent 613809, proto-dron in uradni pradedek vseh letečih strojev, ki danes brnijo nad bojišči.
Tesla sicer ni bil tujec neverjetnim idejam: izumil je indukcijski motor, rotacijsko magnetno polje, tuljavo, ki nosi njegovo ime. Toda ta izum je bil drugačen — ne v tem, kaj je naredil, temveč v tem, kaj si je Tesla ob tem zamišljal.
Istega leta je patent poskusil prodati ameriški mornarici. Mornarica ga je zavrnila. Do prve svetovne vojne, ko bi za takšno tehnologijo prodali lastne matere, je manjkalo še šestnajst let.
Tesla je napravo opisal takole:
Plovilo, ki ne bi potrebovalo žic, kablov ali drugih oblik električne ali mehanske povezave z objektom, razen naravnih prevodnikov v zraku. Enake in veliko bolj praktične rezultate lahko dobimo s proizvajanjem valov, impulzov ali sevanj, ki se jih prenaša skozi zemljo, vodo ali atmosfero s pomočjo ustreznega aparata na premičnem telesu, s čimer ustvarimo želena dejanja, dokler telo ostane v dometu teh valov, impulzov ali sevanj.
Z drugimi besedami: radijski valovi. Ni ravno poetično, a izumitelji niso znani po lepopisu.
Kar pa je bilo poetično — in nekoliko naivno — je bilo Teslovo prepričanje o tem, čemu bi takšna tehnologija sploh služila. Menil je, da bodo te naprave tako uničujoče, da bodo narode prisilile v mir:
Izum, ki sem ga opisal, bo uporaben na več načinov. Uporabljena bodo lahko plovila ali vozila vseh vrst. Uporabni bodo za prevoz ljudi, pisem, paketov, oskrbe ali kakršnih koli predmetov. Uporabni bodo za vzpostavljanje stikov z ali za raziskovanje odročnih krajev. […] a največja vrednost mojega izuma se skriva v vplivu, ki ga bo imel na vojskovanje in oboroževanje. Ker bo gotovo neskončno uničujoč, bo prinesel mir med narode in ga za zmeraj tudi ohranjal.
Tesla je bil vizionar. Glede tehnologije je imel prav. Glede človeške narave pa je bil — kako to lepo reči — katastrofalno optimističen.
Možakar, ki je med prvo svetovno vojno vzel Teslovo idejo in jo zares posvojil za vojaške namene, ni bil kakšen genij v fraku, ampak Charles Kettering, inženir iz Ohia. Ameriška vojska mu je leta 1917 dala nalogo: sestavi letečo bombo, ki jo lahko proti sovražniku pošljemo z razdalje 60 kilometrov, ob tem pa nam ni treba ogrožati klenih ameriških fantov.
Rezultat je bil Ketteringov hrošč, tri metre in pol dolg dvokrilec, zgrajen iz lesa, papirja in kartona. Poganjal ga je štirivaljni Fordov motor s 40 konjskimi močmi, stal pa je okrog 400 dolarjev. To je približno 8,5 tisoč evrov, kar je drobiž v primerjavi s 35 milijoni, kolikor stane MQ-9 Reaper.
Ketteringov hrošč je deloval nekako takole: pred vzletom so tehniki izračunali, koliko obratov motorja je potrebnih, da stroj doseže cilj, ob čemer so morali upoštevati moč vetra, smer in razdaljo. Ko je motor dosegel izračunano število obratov, se je samodejno ugasnil, krila pa so odpadla. Brezpilotno letalo je v tem hipu postala bomba z osmimi kilogrami razstreliva.
Če vas je to spomnilo na Hitlerjevo raketo V-1, ki je terorizirala London, imate prav. Še en ameriški izum, ki je koristil nacistični Nemčiji.
Dron so prvič preizkusili 2. oktobra 1918, pet tednov pred koncem vojne. Ker se je vzpel preveč strmo, mu je zmanjkalo moči in je zato strmoglavil. V naslednjih poskusih je bila uspešnost slabša kot met kovanca, zato je bila vojska v dvomih. Frčanje stroja, ki je bil praktično tako uničevalen kot avtobomba, nad svojimi vojaki, je bilo pri 20-odstotni uspešnosti neprijetna misel.
Tesla je imel prav. Te naprave so postale izjemno uničujoče. In pravilo je razmišljal, da bodo spremenile vojskovanje. A ne tako kot si je mislil on. Od ladijce na newyorškem ribniku do Predatorja nad Kandaharjem je minilo le sto let. V tem času se je spremenilo vse, od materialov, dosega, natančnosti – in razmerjem med stroški in učinkom.
Se pa lahko iz tega naučimo, da so ljudje ob izumljanju novih tehnologij pogosto (vsaj uradno) naivni. Ker je povsem jasno, da se bo za vsako našlo mesto na fronti.
