Letošnje leto je bilo leto, ko so se ljudje čudili, zakaj bi gledali tri ure o atomski bombi in plastično punčko istega dne, medtem ko so vsi zamudili najboljšo Misijo Nemogoče doslej. H’woodska stavka je poskrbela, da smo pohopsali vse, kar so nam uspeli dati in na srečo smo dobili kar lepo bero filmov. Od Barbenheimerja do Spidermana, od finske maščevalne streljačine do vampirskega Pinocheta. Leto je bilo pestro. Team Keanu se je razveselil novega, spektakularnega John Wicka, največ denarja pa je iz nekega razloga pokasiral Mario. Poglejmo (verjetno nepopoln) seznam najboljših filmov 2023, prejšnja leta pa si lahko pogledate tu.
All of Us Strangers
Andrew Scott je fenomenalen. To je treba povedati najprej. Potem so tu še Paul Mescal, Claire Foy, Jamie Bell, in tako nepozaben film, ki ga je skoraj nisem pogledal, ker so mi vsi govorili, da je “preveč težak”. No, morda je. A je tudi eden najlepših filmov leta. Andrew Haigh je ustvaril intimno, čustveno razgaljeno zgodbo o osamljenosti, povezanosti in starih ranah, ki ji uspe biti obenem hudo osebna in presenetljivo univerzalna. Brez spoilerjev: ne pričakujte običajne queer drame. Pričakujte pa, da boste morda jokali. In da vam bo Andrew Scott za vedno ostal v glavi.
American Fiction
Čisto na repu leta me je navdušila inteligentna dramedija, v kateri ima glavno vlogo neponovljivi Jeffrey Wright. Zgodba se vrti okrog pisatelja, sitega popkulture, ki ljudi zvede na stereotipe in zlajnane karikature. Da bi dokazal svoj prav, pod lažnim imenom izda namerno ceneno in obupno “temnopolto” knjigo, polno prav tistih stereotipov, ki ga jezijo. Seveda je v stilu The Producers knjiga absolutni hit, kar zgodbo obrne na glavo, vse bodoče filme, ki se ukvarjajo z zgodbami temnopoltih Američanov, pa ošvrkne z dvignjeno obrvjo in jih izzove, naj vendarle poskusijo nekaj drugačnega.
Anatomy of a Fall
Anatomie d’une chute je nov dokaz, da so francozi mojstri skrivnostnih trilerjev, ki zrejo globoko v družinsko dramo in psihološko intrigo. Justine Triet je v glavno vlogo postavila Sandro Hüller in z njo raziskala zapletenost medčloveških odnosov ob raziskovanju umora v zakotnem mestu v francoskih Alpah. Izjemno inteligentna proceduralka izstopa s svojim pripovedništvom, čustveno globino in osrednjo enigmo.
Aristotle and Dante Discover the Secrets of the Universe
Pred leti, ko sem bil še na faksu, sem na dušek požrl knjigo z zgornjim naslovom. Težko se označim za bralca YA literature, a čudovita proza, edinstvena zgodba in enkratna glavna lika sta mi knjigo vgravirala v spomin. Po desetletju sem navdušeno izvedel, da obstaja film! Ne bom vam izdal zgodbe in kljub temu, da je v projekt vpleten Lin-Manuel Miranda, se filmu na srečo to ne pozna. Režiserka Aitch Alberto je v svoj prvenec postavila neznana imena, ki pa jim avro avtoritete posodi Eva Longoria, ki igra mamo enega od likov. Tako kot knjigi tudi filmu uspe pričarati ganljivo zgodbo, ki ni niti za hip osladna.
The Covenant
Guy Ritchie je naredil resen film. Vem, zveni čudno. A The Covenant je dobro narejen vojni triler, kjer Jake Gyllenhaal igra ameriškega vojaka v Afganistanu, ki dolguje življenje lokalnemu prevajalcu. Akcija je odlična (pričakovano), zgodba pa ima več srca, kot bi pričakovali od Ritchija. Res je, malo sem sumničav do filmov, ki hočejo, da čutimo sočutje do okupatorjev, a film se vsaj trudi pokazati kompleksnost situacije. Ni klasični Ritchie, ki ga vsi obožujemo, a je vseeno solidno izdelan film.
El Conde
El Conde je… čuden film. Zanimiv, po svoje čudovit, a čuden. Ta temačen satiričen delirij, ki temelji na resničnih grozljivkah izpod rok resničnega diktatorja, nas postavi v vzporedno vesolje, kjer je Augusto Pinochet, simbol južnoameriškega fašizma, vampir, ki se skriva v svojem uničenem dvorcu. Da bi ohranil svojo življenjsko moč, se hrani z zlom, po dvestopetdesetih letih pa se utrujen odloči, da bo nehal piti kri in bo raje navaden smrtnik. Recimo, da ne prenese več življenja v svetu, kjer ga vsi poznajo po grozotah, ki jih je zagrešil. Njegova družina seveda ni navdušena, saj jim gre za moč, Pinochet pa najde strast v nepričakovani zvezi. Grozodejstva fašističnega terorja lahko razgalimo in obsodimo z globokimi akademskimi knjigami – lahko pa to storimo z grozljivko.
Extraction 2
Chris Hemsworth znova razbija glave in vse okrog sebe v nadaljevanju, ki je morda “preveč Netflix” (veste, kaj mislim), a je kljub temu ena najbolj zabavnih akcijskih stvaritev zadnjih let. Ne, ni na nivoju Wicka ali Misije, ki sta že v panteonu, a je solidno narejen akcioner z nekaj res impresivnimi sekvencami. Včasih je dovolj, da te film zabava in da akcija deluje – Extraction 2 naredi oboje več kot spodobno.
Hit Man
Glen Powell je fantastičen v vsem, kar počne, in v tej zabavni, malce trapasti komediji ni nič drugače. Richard Linklater je ustvaril nekaj, kar se zdi kot stara šola akcijskih komedij – dober setup, zabaven plot, in glavnega igralca, ki mu verjameš. Nepričakovano dobro. Včasih je to dovolj.
How to Blow Up a Pipeline
Daniel Goldhaber, ki je doslej posnel le razdvajajoč horror flick Cam, nas postavi med mlade okoljske aktiviste, ki se odločijo, da bodo razstrelili naftovod. Zgodba, ki temelji na kontroverzni knjigi Andreasa Malma, ni le raziskovanje teme okoljske krize, temveč tudi triler, ki se zgleduje po filmih o bančnih ropih. Relativno neznana, a čudovita zasedba mladih igralk in igralcev gledalca potegne v izjemno pomembno zgodbo z odličnim pripovedništvom in se ne zmeni za to ali uporabljate plastične vrečke ali na družabnih medijih zlivate gnojnico na Greto. Niti ne gre za manifesto novodobnih okoljevarstvenikov, temveč za zelo objektiven prikaz jeze, ki vre v pozabljeni generaciji. Morda bo kdo pričakoval tutorial, kako dejansko razstreliti naftovod, a na srečo bo dobil bo več kot to: strast, empatijo in čisti bes.
John Wick 4
Ah, Keanu Reeves, najprijaznejša duša na svetu, ki te verjetno lahko z enim gibom paralizira. Po treh delih morilskega baleta bi si verjetno kdo rekel, da ima dovolj gun-fuja in neskončne reke brezimnih plačanih morilcev, ki jih na inovativne načine odstranjuje naslovni glavni lik – a bi se zmotili. Skoraj tri ure dolg film bi marsikoga zaradi dolžine prestrašil, ob odjavni špici pa presenetil, da ga je že konec. Chad Stahelski nas pelje skozi različne lokacije in mojstrsko poskrbi, da je vsaka veličastnejša od prejšnje. Veselje je gledati akcijski film brez hiperaktivnih shaky-cam rezov, ki jih je uvedel Bourne in še največji pacifisti se bodo režali ob operetnem ultra-nasilju. Ob Neu so zaigrali tudi Donnie Yen, Hiroyuki Sanada, Shamier Anderson, Laurence Fishburne in Bill Skarsgard.
The Killer
Vsako leto, ko nam film podari David Fincher, je dobro leto za cinefile. The Killer bo predvsem navdušil oboževalce omenjenega režiserja, medtem ko bo tiste bolj neučakane dolgočasil, tistim bolj sitnim pa se bo zdel domišljav. Zgodba sicer ni nič posebnega (plačanemu morilcu spodleti na nalogi, lovi ga klient, morilec počisti vse) in kljub koncu, ki ga mnogi označujejo za antiklimaktičen, je ves čas jasno, da ga je posnel mojster. Kdor je navdušen nad stiliziranimi neo-noir filmi – in kdor rad pogleda film z Michaelom Fassbenderjem – bo gotovo vesel.
Killers of the Flower Moon
Da bo Killers of the Flower Moon fenomenalen, smo vedeli že pred leti, ko nas je Martin Scorsese obvestil, da bo posnel nov epski film (dolg tri ure in pol) o ameriških domorodcih, pohlepu, nafti in FBI. Vedeli smo, da bo film odličen, ko so napovedali igralsko zasedbo: Leonardo DiCaprio, Robert De Niro, Jesse Plemons, John Lithgow, Brendan Fraser in fantastična Lily Gladstone. Vsem je bilo jasno, da nas čaka mojstrovina, ko je na splet prišel napovednik. In po ogledu filma smo, kljub vsemu vedenju, presenečeni, kako dober je film. Zgodba o ameriškem izvirnem grehu in stoletja dolgem zatiranju, ki še vedno traja, ne more biti lahkotna zgodba. A krvava zgodovina, polna nepredstavljivih krivic, potrebuje izjemen filmski spektakel, da razgali brutalnost in sistematično razčlovečenje, za katerega naj bi vsi vedeli, a večini ni mar.
M3gan
Grozljivke me običajno ne ganejo, ker običajno niso grozne – le predvidljive in polne BU! momentov. A včasih jim, prekleto, tudi uspe. M3gan, redka horror-komedija, ki me je navdušila, je brezsramno in čudovito trapasta, uspe pa ji postreči z uravnoteženim koktejlom dvignjenih kocin in glasnega smeha. Ima tudi dober timing, saj pripoveduje o srhljivo človeški lutki, ki jo poganja umetna inteligenca. M3gan lahko posluša, gleda, se uči, in služi kot prijateljica, učiteljica in zaščitnica. Čeprav je konec dokaj predvidljiv, film ponudi zabavne trenutke in morda upanje, da nekdo pa zna narediti dobro grozljivko.
Mission: Impossible – Dead Reckoning
Vsako leto, ko nas Tom Cruise blagoslovi z novo Misijo Nemogoče, brez sramu pišem ode tako sumljivemu scientologu kot sami franšizi, ki je neuničljiva. Njen predzadnji del bi brez oklevanja lahko bil najboljši akcijski film letošnjega leta, a ker je Keanu zaključil svojo izjemno bum-tresk franšizo, si morata filma deliti prvo mesto. Tako kot v zadnjih nekaj Misijah je tudi tokrat na kocki celoten svet, le da glavni vir zla ni posameznik, ampak umetna inteligenca, ki je ušla izpod nadzora. Seveda so vsi gledalci najbolj čakali akrobatski skok z gore, a film se lahko pohvali z vsaj petimi čudovitimi akcijskimi sekvencami. Moj najljubši je bil Fiat 500 po rimskih ulicah, seveda. Ob Tomu je navdušila Hayley Atwell, vrnili pa so se tudi Rebecca Ferguson, Vanessa Kirby, Simon Pegg in najboljši prijatelj Ving Rhames.
Oppenheimer
Domnevam, da so vsi malo siti besede Oppenheimer – tudi tisti, ki niso šli gledat filma. A jasno je, da se mora največji spektakel leta pojaviti na tem seznamu; ne zato, ker bi bil kljub njegovim pomanjkljivostim navdušen nad Nolanom, niti ne zato, ker je v glavni vlogi Peaky Blinders Cillian Murphy. Triurni fenomen pripoveduje bolj ali manj znano zgodbo o projektu Manhattan in izumitelju atomske bombe – kompleksna zgodba o kompleksnem liku, in čeprav ste ob “po toči zvoniti je prepozno” jadikovanju in slabi vesti zavijali z očmi, se lahko strinjamo, da je Nolan eden redkih avtorjev, ki lahko takšno zgodbo pove na takšen način. Da o igralski zasedbi ne govorim: Florence Pugh, Robert Downey Jr., Emily Blunt, Matt Damon, Gary Oldman, Josh Hartnett, Rami Malek, Jason Clarke, Casey Affleck, Kenneth Branagh, in tako naprej.
The Promised Land
Čakal sem na ta film zaradi Madsa Mikkelsena, presenetil pa me je, kako fenomenalen je zares. Danska zgodovinska drama o uporniku, ki poskuša kultivirati negostoljubno zemljo v 18. stoletju, je čudovito posneta, odlično igrana in iskreno, bilo je prijetno slišati nekaj, kar ni angleščina, v kinu. Mads je, kot vedno, briljanten, celoten film pa ima neko težo in lepoto, ki te ne spusti. Če imate radi zgodovinske drame, ki niso hollywoodske, je to vaš film.
Sisu
“Sisu” je edinstven finski koncept, ki označuje neuničljivo predanost in razumsko vedenje sredi popolnega kaosa. Najbolj sisu Finec vseh časov (vsaj izmišljen) je gotovo Aatami Korpi (Jorma Tommila), osamljen rudosledec, ki v zadnjih dneh druge svetovne vojne naleti na jezne poražence, ki za seboj puščajo le uničenje. Ko mu nacisti ukradejo zlato, ki ga je bil ravnokar odkril, se izkaže, da Aatami ni običajen rudar, temveč finska različica Johna Wicka, ki gledalcem prinese tisto, kar smo od vedno imeli radi v video igrah in filmih: grafično odstranjevanje nacistov. Ni važno, s čim se hitlerjanci spravijo nanj, vse je zaman, saj se vsa jeza in želja po maščevanju (in, seveda, sisu) v enem samem bivšem komandosu prelevi v krvavo pogubo sredi finske pušče.
Spider-Man: Across the Spider-Verse
(Verjetno) najboljši animiran film vseh časov je letos dobil nadaljevanje in nekako prekosil samega sebe. Miles Morales (Shameik Moore) tokrat združi moči z Gwen Stacy (Hailee Steinfeld) in novo ekipo pajek-navdahnjenih superjunakov, saj se mora spopasti z zlobcem, ki ga svet še ni videl. Znova je film absolutna vizualna poslastica, paralelni svetovi so izjemni, novi liki zabavni, zgodba pa je polna akcije in nepozabnih trenutkov.
Teenage Mutant Ninja Turtles: Mutant Mayhem
Res je, sem v drugi polovici štiridesetih, a ko sem izvedel, da sta se Seth Rogen in Evan Goldberg (znana po draguljih kot so Preacher, Black Monday, The Boys, ter Pam & Tommy) lotila filma o nindža želvah, sem malodane zavriskal. Kot predšolski kratkohlačnik sem namreč vsak dan požiral epizode klasične risane serije in se pretvarjal, da sem Leonardo (kakopak) in od devetdesetih ni bilo filma ali serije, ki bi najstniškim plazilcem, izurjenim v borilnih veščinah in uničevanju pic, naredila uslugo. Do letošnjega leta, ko sta omenjena gospoda ustvarila povsem izvirno, bizarno, čudovito animirano mojstrovino, ki po umetniški predrznosti in inovativnosti malo spomni na Spider-mana. Film je poln energije, odličnega humorja, najstnike pa dejansko igrajo najstniki.
The Holdovers
Paul Giamatti je razlog, zakaj gledam filme. In Alexander Payne se je vrnil k temu, kar zna najbolje. The Holdovers je topla, duhovita, čudovito napisana zgodba o hladnem profesorju, ki mora ostati na med božičnimi počitnicami ostati na kampusu s študentom, ki ga ne mara. Morda že videna zgodba (zoprn stari se poveže z mlajšim), a izvedba je vrhunska. Humor deluje, srce je na pravem mestu, film je pameten in iskren. Včasih formula deluje, ker je dobro narejena. In to je dobro narejeno.
They Cloned Tyrone
Vem, Netflix filmi so statistično gledano vedno razočaranje, a vsake toliko jim le uspe: They Cloned Tyrone je provokativna in inteligentna znanstvenofantastična komedija, v kateri nastopata izjemna John Boyega in Jamie Foxx, ki razkrijeta hudobno vladno zaroto. Zveni kot nekaj iz pogrošnega romana, a scenarij in pripovedništvo sta sofisticirana, igra fenomenalna, mešanica akcije, ZFja in humorja pa je kot bi jo zmešali v laboratoriju. Upam, da ta film v prihodnosti klonirajo. (Ne prevečkrat.)
