12/12/2017 | 03:19
You are here:  / Film / Kultura / Vojna / Zeitgeist / Hollywood, ki ga plačuje Pentagon

Hollywood, ki ga plačuje Pentagon

Los Angeles in Washington veljata za centra moči v Združenih državah Amerike: v prvem velemestu se tako rekoč ustvarjajo sanje, v drugem pa se piše resničnost. (Nekateri Washingtonu celo rečejo “Hollywood za grde ljudi”.) Hollywood ima zanimivo preteklost, a redko se govori o prijateljskem odnosu med filmsko industrijo in vojaško-orožarskim kompleksom. Pentagon ima posebno pisarno za sodelovanje s Hollywoodom že od leta 1948. (CIA jo ima šele od leta 1996.)

Tom Cruise hoče, da se pridružite ameriški mornarici

Verjetno ste že slišali, da je bil Top Gun (1986) odlična propaganda za Ameriško mornarico in učinkovito orodje za rekrutiranje. Sredi osemdesetih so Američani namreč kazali naveličanost nad vojnami in rožljanjem z orožjem. A mačo-šovinistični akcioner Jerry Bruckheimerja je v kinih zaslužil skoraj 350 milijonov dolarjev, kar pomeni, da so Američani vedno lačni vojnih zgodb. In ne samo to; po izidu Top Guna se je število mladih Američanov, ki so se odločili za vojaško uniformo, močno povečalo, ankete pa so pokazale, da ameriška vojska znova uživa zaupanje državljanov.

Top Gun ni edini film, ki je ameriški vojski pomagal izboljšati podobo ali širiti določeno propagando. V dobrih 100 letih, odkar obstaja Hollywood (torej med 1911 in 2017), je podporo ameriškega obrambnega ministrstva dobilo več ko 800 filmov (med drugim Transformers, Iron Man, in Terminator). Televizija je še bolj priljubljen medij za propagando: več kot 1.100 TV serij je dobilo podporo Pentagona (900 od teh samo v zadnjih dvanajstih letih). Med drugim so to serije 24, Homeland, NCIS, Army Wives, in tako dalje. Celo igralka Jennifer Garner, ki je v seriji Alias igrala agentko Cie, je za Agencijo posnela poseben video, ki bodri prave agente.

Kot rečeno je CIA posebno pisarno za sodelovanje s Hollywoodom ustanovila leta 1996, a je zato zamujen čas hitro nadoknadila. Najbolj so se potrudili pri filmih The Recruit (kjer je Al Pacino agent Cie, ki trenira novega agenta), ter film o atentatu na Osamo bin Ladna, Zero Dark Thirty. Še bolj zanimivo je, da je CIA sodelovala pri filmu Meet the Parents, kjer so ustvarjalce filma “prosili”, naj Robert de Niro (bivši agent) ne omenja mučenja in podobnih stvari.

Pentagon na velikih platnih

Prav filmu The Recruit je CIA še posebej posegla v produkcijo. Posebni odposlanec za sodelovanje s Hollywoodom, Chase Brandon, je sodeloval pri dejanskem pisanju scenarija. V filmu vidimo poseben trening, skozi katerega gre mladi rekrut, s čimer dobi gledalec občutek, da mu film kaže nekaj novega, iz zakulisja tajnega sveta. Med drugim nam film postreže z dialogi, ki gledalcu predstavijo nove grožnje v svetu po hladni vojni, ter nam razloži, da CIA ne bi mogla preprečiti napada na WTC in Pentagon. Na vsak način nam hočejo povedati, da je Agencija dobrohotna in racionalna entiteta, ki varuje Ameriko v tem nevarnem kaotičnem svetu. Chase Brandon seveda v filmu ni omenjen kot so-pisec, temveč le kot “tehnična podpora”.

Pogosto se zgodi, da se Agencija ali Pentagon vmešata v sam scenarij. Ko so snemali film Hulk (2003), je ministrstvo za obrambo zahtevalo od scenaristov, da spremenijo del scenarija, kjer je vojska povezana z laboratorijem, kjer so ustvarili “pošast”, ter vztrajala, da se Operacija Ranch Hand, v kateri naj bi Hulka ujeli, preimenuje v Operacija Angry Man. Ranch Hand je namreč bila prava operacija v Vietnamu, ki je vključevala kemično orožje.

Ko so snemali Contact, je Pentagon zahteval, da se spremeni vse vloge z uniformami in se jih podeli civilistom. V izvirnem scenariju je bil prizor, kjer vojsko skrbi, da bodo Nezemljani uničili Zemljo s “strojem apokalipse”. Jodie Foster na to odvrne, da je to “zgolj paranoja iz hladne vojne”. To vojski ni bilo všeč, zato so morali prizor črtati.

Ko niso hoteli le spreminjanja, so dali tudi denar. CIA je leta 1950 kupila pravice do Orwellove zgodbe Živalska farma, štiri leta kasneje pa financirala animiran film. Zgodba je bila alegorija stalinistične diktature terorja v Sovjetski zvezi in CIA je bila več kot vesela, da se takšen pogled na svet širi po zahodni civilizaciji. Istega leta (1950) je CIA kupila tudi filmske pravice za roman 1984, ki so ga posneli leta 1956. Kljub Orwellovim željam pred smrtjo, film skrene s poti, ki jo je zarisala knjiga. V njej Winston namreč ugotovi, da ima rad Velikega brata, potem, ko ga totalitarna država premaga, njegov upor pa je neuspešen. V filmu tega niso dovolili, zato glavni lik zakriči “dol z Velikim bratom”, nato pa ga pokosijo streli.

Razlika med polomijo in zmago je dober propagandni film

Leta 1993 se je v Somaliji ponesrečil helikopter, v spopadu, ki je sledil, pa je umrlo 18 ameriških vojakov in neznano število Somalcev. To je bila sramota za Pentagon, a ko so čez 10 let snemali film Black Hawk Down, je vojska imela priložnost, da zgodovino napiše malce drugače. Ridleyu Scottu so posodili tehnične svetovalce, 100 pravih vojakov in osem helikopterjev (vsak izmed njih stane slabih 6 milijonov dolarjev). In kaj so hoteli v zameno? Film ni smel pokazati grozljivih podrobnosti spodletele akcije; bolj se je moral osredotočiti na pogum tovarišev v stiski. Poleg tega je Pentagon zahteval, da se ime vojaka Johna Stebbinsa spremeni v Johna Grimesa, saj je bil pravi Stebbins takrat na sodišču, ker naj bi posilil 12-letno dekle.

Tudi The Sum of All Fears je dobil nekaj popravkov s strani Pentagona. In ko rečem “nekaj”, mislim “toliko, da je čudno, da je končni izdelek kolikor toliko razumljiv”. Film temelji na romanu Toma Clancyja iz leta 1991, v njem pa skrajni vzhodnonemški separatisti skupaj s palestinsko teroristično celico načrtujejo razstrelitev nogometnega stadiona. Še preden so se ustvarjalci resno lotili dela na scenariju, so producenti dobili klice iz centra za ameriško-muslimanske odnose. Ni jim bilo všeč, da so teroristi muslimani, zato so avtorji terorizem naprtili neonacistom. Potem, ko je Pentagon obljubil svoje bombnike, bojna letala, helikopterje, letalonosilko in posadko 5.000 vojakov, so morali scenaristi spreminjati besedilo. Ne CIA ne vojska nista bili navdušeni nad prizorom, kjer sovražniki potopijo letalonosilko, saj bi to spodkopalo podobo neuničljivosti ameriške mornarice. Zato so v filmu razstrelili le nekaj letal.

Zero Dark Thirty se ni branil pomoči Pentagona

Ko so leta 2011 usmrtili Osamo bin Ladna, se je scenarist Mark Boal takoj lotil pisanja filma Zero Dark Thirty. In zelo kmalu se je zbližal s protiteroristično enoto Agencije. Takšni prijatelji so postali, da ga je CIA celo povabila na prireditev, kjer so posebni enoti podelili nagrado za usmrtitev. Scenarij je zato moral delati v prid Agencije. Tako imenovane “izboljšane metode izpraševanja”, ki jim laiki rečemo mučenje, so v filmu imele pomembno vlogo pri pridobivanju informacij, kje se skriva Bin Laden. V resnici so informacije dobili na drugačne načine, mučenje pa dokazano ne privede do kredibilnih podatkov. Poleg tega je CIA hotela, da Boal iz scenarija umakne prizor, kjer ujetniku grozijo s psom. Agencija naj namreč ne bi uporabljala psov pri mučenju. Le simulilrano utapljanje in drugo nasilje.

Filmi, neprimerni za Pentagon

Še bolj zanimivi so filmi, ki jih je Pentagon zavrnil. Eden najbolj znanih je kultni Platoon, ki mu je Pentagon zaradi kritičnega obravnavanja vietnamske vojne povsem odtegnil vse dobrote in podporo. Scenarij je napisal Oliver Stone, ki je bil tudi sam v Vietnamu, in se je na vse kriplje boril, da Pentagon ne bi vplival na zgodbo. Pentagon je scenarij seveda pregledal, a med drugim zapisal, da mu ni všeč, da film prikazuje umor in posilstvo vietnamskih vaščanov; umor ameriškega vojaka s strani drugega ameriškega vojaka; vsesplošna zloraba drog; rasizem; prikaz vojakov kot nepismenih prestopnikov. Pentagon je izrazil pripravljenost na sodelovanje, če se scenarij močno spremeni. Stone je ponudbo prijazno zavrnil.

Platoon je bil brutalen in zato nepriljubljen pri vojski

Pentagon je zavrnil filme, v katerih nastopa Rambo. Prvi film jim je šel v nos, ker je bil preveč krvav in brutalen. Kot smo že izvedeli, ameriška vojska noče, da gledalci vedo, da je vojna grda in krvava. Drugi del Pentagonu ni bil všeč, ker govori o vojakih, pogrešanih v akciji, saj vojska zanika, da takšni vojaki obstajajo. Še huje: v filmu Pentagon Ramba pošlje v vojno vedoč, da mu ne bo uspelo, in ko mu dejansko uspe, ga hočejo ubiti. Zanimivo je, da je takratni predsednik Reagan (in bivši igralec) oboževal film.

Pentagon je med drugim zavrnil tudi The Deerhunter (še en film o vietnamski vojni), Commando (Schwarzeneggerjev akcijski film, ki namiguje, da je posebna vojaška enota izurjena izključno za pobijanje in plenjenje), War Games (ker ni mogoče, da bi heker vlomil v strateški obrambni sistem ameriške vojske) in Heartbreak Ridge (ker je bil Clint Eastwood preveč prostaški in nasploh nevšečen vojaškim očem). Verjetno ni treba posebej poudarjati, da Pentagon ne podpira filmov, ki so proti vojni. Tako so brez vojaške podpore ostali tudi filmi Apocalypse Now, Coming Home, Birdy in Go Tell the SpartansThe Independence Day je kljub temu, da vojske ni prikazal v negativni luči, dobil košarico od Pentagona in sicer zato, ker se film zelo dolgo odvija tudi na Območju 51, ki pa uradno ne obstaja.

Zanimivo je tudi, da je vojska zavrnila sodelovanje pri snemanju izvirnega The Day the Earth Stood Still leta 1951, saj se jim je film zdel preveč miroljuben. Tanke in orožje je filmarjem naposled posodila Narodna garda.

To ni cenzura, ampak vzajemno izkoriščanje

Najpogosteje pa CIA in Pentagon svoj vpliv na filme širita s sposojanjem opreme ali strokovnjakov. Ko je Jon Favreau snemal prvega Iron Mana, mu je vojska dovolila snemati v pravi letalski bazi Edwards, s pravimi letali in opremo. (Zanimivo, Pentagon je zavrnil sodelovanje za film Avengers, saj ni bilo jasno, kakšna je vloga organizacije S.H.I.E.L.D. in kakšno avtoriteto ima nad ameriško vojsko.) Michael Bay je še posebej hiter pri glorifikaciji ameriške vojske, saj mu Pentagon posodi vse, kar mu srce poželi: bojna letala, helikopterje, letalonosilke, tanke (ki so streljali prave izstrelke) … Denar, ki bi ga Bay porabil za izposojo (in gorivo), so dali davkoplačevalci za dobro staro propagando in kazanje mišic. (Filme gledajo tudi ameriški sovražniki.)

Letalonosilka Nimitz v filmu Transformers

In ravno drage visoko-tehnološke igračke so glavna karta, ki jo ima Pentagon pri vplivanju na filmsko produkcijo. Če je v filmu lik, dejanje ali pogovor, ki Pentagonu ni všeč, potem morajo ustvarjalci to spremeniti, sicer vojska pobaše svoje drage igrače in gre domov. Če hoče Hollywood popolno sodelovanje ministrstva za obrambo, morajo podpisati posebne pogodbe, kar obvezno pomeni vmešavanje v scenarij.

In kaj je glavna želja Pentagona in Cie? Preprečevanje omadeževanja njihove podobe. Za vse težave morajo biti krivi izobčeni agentje ali “redki slabi primerki”. Hollywood ne sme nikoli s prstom kazati na sistemske napake, ki bi privedle do škandalov, še manj pa namigovati, da sta ameriška vojska ali CIA zagrešili kakšen zločin. Pentagon od Hollywooda hoče, da slavi vojno in vojsko, ter tako poskrbi za vedno nove rekrute, ki bodo v želji po slavi šli na naslednjo fronto. Jasno je namreč, da vojna ni veličastna in glamurozna – vojna je krvava, umazana in brutalna. Zato Pentagon potrebuje učinkovito propagando, kjer so vojaki junaki – in vedno preživijo. Če ima film še oznako PG-13, kar pomeni, da je primeren za otroke, veličastna vojna na velikem platnu nima niti krvi, letečih udov in možganov, ki mezijo iz lobanj.

Seveda je treba ponoviti, da tu ne gre za vsemogočno cenzuro vojaške kaste. Tu gre za medsebojno izkoriščanje, kjer Pentagon dobi čudovito polikano propagando, Hollywood pa zastonj igračke, s katerimi lahko pričara eksplozije in akcijo.

LEAVE A REPLY

Your email address will not be published. Required fields are marked ( required )