Multimedija,  Slike,  Zgodovina

Otok Hart: množično grobišče, 15 km od Manhattna

New York je verjetno najbolj raznoliko mesto na planetu in za radovedne ljubitelje mesta vreča presenečenj brez dna. Med drugim se v mestu skriva pokopališče, ki je polno množičnih grobov, obisk otoka, na katerem se nahaja, pa je praktično nemogoč.

Otok Hart, ki leži dobrih 14 kilometrov zahodno od Manhattna, meri le malce več kot 0,4 kvadratnega kilometra, a v njegovi prsti je bilo od leta 1869 pokopanih več kot 800 tisoč trupel. Med drugim tam počiva Bobby Driscoll, mladenič, ki je leta 1953 posodil glas Petru Panu in prvi otrok, ki je umrl zaradi Aidsa.

Na otoku obratuje zadnje pokopališče za tiste brez družin ali tiste, ki si pogreba niso mogli privoščiti. Semkaj pripeljejo ljudi, za katere “mora poskrbeti mesto”, in če se v neoznačenem množičnem grobu pojavi vaš svojec, ga lahko obiščete le, če imate o tem neizpodbiten dokaz. Še danes prihaja do zapletov v bolnišnicah, ko na otok pošljejo mrtvorojene otroke brez vednosti njihovih staršev in jih pokopljejo v neoznačene grobove.

A otok ni bil vedno zgolj prostor za nezaželene mrliče, temveč tudi za žive, ki jih družba ni hotela. Del otoka je bil med državljansko vojno namenjen ujetnikom konfederacije, po vojni pa ga je mesto New York kupilo od države in ga namenilo za pokopališče. Kasneje so na otoku zgradili zapor za fante, žensko umobolnico, karanteno med epidemijo rumene mrzlice, dom upokojencev, bolnišnico za jetičarje in poboljševalnico.

Fotograf Jacob Riis je otok izbral za svojo prvo fotografijo in ga leta 1891 opisal v knjigi How The Other Half Lives (Kako živi druga polovica), ki je na voljo tudi v elektronski obliki.

Pokop na otoku Hart, okrog leta 1890, fotografija Jacoba Riisa.

Med drugo svetovno vojno je mornarica otok uporabljala kot kaznilnico za vojake, leta 1966 je tam znova zaživela poboljševalnica, nato pa so odprli še rehabilitacijski center za narkomane. Čez deset let so center zaprli, ministrstvo pa je do leta 1982 tam zadrževalo manjšo skupino zapornikov.

Od devetdesetih let dalje je na otoku le še pokopališče. Jetnike iz zapora Rikers Island, oddaljenega dobrih 11 km, vsak konec tedna pripeljejo na Hart za opravljaje pokopov, izkopavaje grobov in splošno vzdrževanje. Na leto pokopljejo povprečno dva tisoč ljudi, tretjina tega so dojenčki in mrtvorojeni otroci. Kljub temu, da je otok označen kot javno pokopališče, oblasti ne dovolijo obiskov. Razen, če imate mrliški list.

Množični pokop mrtvorojenih otrok in fetusov, cca. 1990.

Leta 2008 so otok določili za kraj množičnih pokopov v primeru hude pandemije, saj naj bi bilo prostora še za 20 tisoč trupel. Ko je bilo jasno, da bo pandemija koronavirusa v New Yorku še posebej huda, so otok Hart spremenili v začasno množično grobišče. Če so na otoku pokopali okrog 25 ljudi na teden, so jih po izbruhu pandemije 25 na dan. Po spletu je zaokrožila informacija, da vse žrtve COVID-19 pristanejo na otoku Hart, v resnici pa gre še vedno za ljudi, ki jih sorodniki ne prevzamejo v dveh tednih (sicer je ta doba nekje med 30 in 60 dnevi).

Živjo, sem Sašo. Sem pisun in prevajalec, radovednež in knjigoljubec. Po duši sem astronavt, po telesu bolj lenivec. Znam preklinjati v latinščini, na 100 metrov pa tečem okrog pol ure. Sinapse krmim s filozofijo, žile pa s čisto pravo kavo. Nisem zdravnik.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.