Leto 1933 je bilo burno, s tem se verjetno strinja vsak, ki ga zanima zgodovina. Hitler je postal kancler, požgal Reichstag, se okronal za diktatorja, obljubil ponovno oborožitev in osvajanje Lebensrauma, dokončal Dachau, ustanovil Gestapo in zažgal kup knjig. Mussolini Italijo vodi že desetletje, Franco pa je v Španiji brusil svoje nože.
Po demokratičnem svetu se niso toliko spraševali, če je fašizem uporabna ideologija nasploh, ampak bolj, če je fašizem uporabna ideologija zanje. In v ZDA so se to spraševali zelo specifični ljudje: bankirji Wall Streeta.
V Združenih državah je istega leta kot 32. predsednik zaprisegel Franklin Delano Roosevelt (drugi iz dinastije) in podedoval gospodarstvo v prostem padu. Od leta 1930 je šlo v franže več kot 9000 bank in vsak četrti Američan je bil brezposeln. Skoraj vsako večje mesto je na svojih obronkih imelo šotorišča z reveži, Roosevelt pa se je pridušal, da je čas za radikalne spremembe. In te je dostavil z rekordno hitrostjo. V prvih stotih dneh vladanja je preuredil bančni sistem, ustvaril programe za nujno pomoč, lansiral New Deal in “zagrešil” nekaj, zaradi česar je kompletna ameriška elita posegla po tabletah za visok tlak: opustil je zlati standard.
Zlati standard? Če zadnjih sto let niste sledili finančni politiki, je to sistem, ki svojo valuto veže na fiksno količino zlata. Bankirjem je bilo to blazno všeč, saj je vladi omejevalo zapravljanje, medtem ko je ščitilo resnično vrednost njihovih posojilnih portfeljev. Ker je deflacija dušila gospodarsko okrevanje, je FDR sistem preprosto ukinil. Zanj je to bilo pametno gospodarjenje, za bogate, ki so svoje bogastvo merili s papirjem, ki temelji na dragi kamnini, pa je to bilo preblizu revoluciji.
Nato jih je Roosevelt še obdavčil. Kdorkoli je zaslužil več kot pol milijona dolarjev, je bil dodatno obdavčen. Medijski mogotec William Randolph Hearts (ob smrti vreden 30 današnjih milijard) je bil tako razjarjen, da je šel na NBC radio in novo politiko oklical za izsiljevanje in diskriminacijo. Njegovi časopisi (28 dnevnikov), s katerimi je dnevno dosegel na desetine milijonov Američanov, so sinhrono napadli predsednika.
Elita, ki ji nova smer politike ni bila všeč, je potrebovala organizacijo, s katero bi ladjo Amerika usmerila nazaj v svojo smer. Zato so jo naredili. American Liberty League, ustanovljena leta 1934, je v ustanovnem statutu zapisala, da bodo branili ustavo in svetost zasebne lastnine. Če bi hoteli narisati piramido takratnih plutokratov, bi morali zgolj prebrati seznam članov: John W. Davis (odvetnik J.P. Morgana in nekdanji demokratski predsedniški kandidat), Al Smith (nekdanji newyorški guverner, čigar demokratsko nominacijo je prevzel prav Roosevelt), Irénée du Pont (bivši predsednik uprave kemičnega imperija DuPont), John J. Raskob (ki je lobiral za DuPont in General Motors), Grayson Murphy (Goodyear, Betlehem Steel in kup bank J.P. Morgana), ter Robert Sterling Clark, en najbogatejših trgovalcev z obveznicami na Wall Streetu (dedič šivalnih strojev Singer).
Svobodnjaška liga je bila uradno lobistična organizacija. Pod površjem so njeni člani načrtovali nekaj manj ustavnega.
Najbolj odlikovan vojak, za katerega še niste slišali
Smedley Darlington Butler je bil po vseh standardih najboljši vojak, kar so jih videli ameriški Marinci. Rodil se je leta 1881 kvekerski družini v Pensilvaniji, in se potem, ko se je vojski zlagal, da je dovolj star, boril na Kubi, na Filipinih, na Kitajskem, v Nikaragvi, na Haitiju, v Mehiki in v Franciji. Leta 1931 se je upokojil kot generalmajor z dvema kongresnima medaljama časti. Marinci še vedno opevajo njegovo ime poleg dveh drugih herojev.
A do leta 1933 je razvil tendence, ki so bile hudo proti establišmentu. Po upokojitvi je vsakemu, ki ga je hotel poslušati, povedal stvari, ki so dvigale kocine bivšim šefom. Med drugim:
33 let in 4 mesece sem bil aktiven vojak. Večino časa sem bil hrust za poslovneže, Wall Street in bankirje. Na kratko: bil sem izsiljevalec in gangster kapitalizma. Mehika je zaradi mene varna za ameriške naftarje. Haiti in Kuba sta prijetni za naše bančnike, ki tam pobirajo obresti. Polovico srednje-ameriških republik sem pomagal posiliti in okrasti v imenu Wall Streeta.
Leta 1935 je miselnost in svoje izkušnje zapisal v knjigi War is Racket (vojna je izsiljevalski posel), ki je še vedno en najbolj iskrenih zapisov izpod peresa višjega ameriškega oficirja. A še preden je Butler napisal to knjigo, je pred njegovim domom v Newtown Squareu parkirala limuzina in iz nje sta stopila dva moška.
To sta bila William Doyle (bivši vojak) in Gerald MacGuire (trgovalec z obveznicami in del klike iz Svobodnjaške lige). Butlerja sta hotela spraviti na veliko konvencijo Lige v Chichagu, kjer naj bi imel govor. V govoru naj bi zagovarjal zlati standard in širil njihovo ideologijo. Na licu mesta sta mu ponudila sto tisočakov, kar je skoraj dva milijona v današnjih dolarjih. Za organizacijo, ki naj bi bila povsem veteranska, je takšen denar bil kar zajeten, je pomislil Butler. Zato je ponudbo zavrnil. In možakarja sta se vračala.
V naslednjih mesecih sta bila vedno bolj jasna, kaj pričakujeta. MacGuire mu je povedal, da je v Evropi preučeval fašistične vlade in kako so bili veterani pravzaprav njihova hrbtenica. Mussolini je imel črnosrajčnike, Hitler svoj SA, Francija je imela Croix de Feu. Kaj ne bi modela prilagodili Ameriki, je vprašal MacGuire. ZDA so potrebovale nekaj podobnega. “Si predstavljate?” je vprašal Butlerja. “Pol milijona veteranov, lepo organiziranih in oboroženih, ki vkorakajo v Washington?” Roosevelt bi bil primoran imenovati Sekretarja splošnih zadev, novo pozicijo, ki bi zares vodila državo, medtem ko bi bila Bela hiša le obraz ameriške vlade. Butler je bil tako pameten, da je najel novinarja: Paul Comly French je zato neodvisno izprašal zarotnika, MacGuire pa mu je povedal:
Potrebujemo fašistično vlado, da državo rešimo pred komunisti. Le vojaki so dovolj domoljubni in Smedley Butler je popoln vodja. Čez noč bi zbobnal milijon mož!
Menda bi Wall Street v projekt vložil 300 milijonov dolarjev, kar bi danes naneslo okrog sedem milijard. MacGuire je na račun skrivnih podpornikov Lige obiskal Italijo, Nemčijo in Francijo, da bi preučil korist fašistične vlade. Butler je njemu in vsej eliti odgovoril zelo preprosto:
Če najdete pol milijona vojakov, ki bodo zagovarjali karkoli, kar smrdi po fašizmu, bom našel pol milijona dodatnih vojakov, ki vam bodo izprašili rit, mi pa bomo doma imeli čisto pravo vojno.
Nato je šel v Kongres.
Zaslišanja, prikrivanja in mediji
20. novembra 1934 je Smedley Butler pričal pod prisego. Vpoklical ga je komite, ki sta ga vodila McCormack in Dickstein, ustanovljen pa je bil za obravnavanje proti-ameriških dejavnosti. V pol ure jim je razkril vse: sestanki, finance, načrt, in vsa imena. Francozi so vse potrdili.
The New York Times, časopis, ki so ga ustanovili in vodili ljudje, ki bi bili najbolj srečni, če bi zgodbo lahko pometli pod zadnjo preprogo, so zapisali, da je Butler velik prevarant. In niso bili edini. Tudi drugi časopisi so bodisi napisali najmanj, kar je možno, o zgodbi, ali pa so se norčevali iz Butlerja. Možje, ki jih je Butler imenoval pred Kongresom, so vse zanikali. MacGuire je pričal, da je o mobilizaciji veteranov govoril zgolj nasplošno. Nikogar niso obtožili.
Je pa komite do februarja 1935 spisal poročilo, ki je dokaj zanimivo:
Ni dvoma, da se je o načrtu govorilo in da bi se načrt dejansko izvedel, ko bi finančni podporniki menili, da je čas za takšen prevrat.
Zanimivo, da se je ta stavek pojavil prav na naslovnici New York Timesa, dan po objavi poročila.
MacGuire je umrl marca 1935 zaradi pljučnice, star le 37 let, in v grob vzel vse, kar še ne vemo o zaroti. Roosevelt je zahteval, da se njegovo pričanje cenzurira, saj ni hotel, da bi se ljudje preveč nastrojili proti razredu bančnikov, ko je najbolj potreboval njihovo sodelovanje pri uresničevanju Novega dogovora. Zgodba je zamrla, zarotnikom pa se, kot ponavadi, ni zgodilo nič. Ameriška svobodnjaška liga je še naprej delovala in financirala propagando proti Rooseveltu, dokler ni leta 1940 razpadla.
In kaj potem?
Zgodovinarji se že devet desetletij pogovarjajo, če je ta zarota bila pravi poskus državnega udara ali pa je bila le fantazija v obliki muhe, ki so jo bogataši napihnili na velikost slona. A finančna podpora je bila resnična. Obiski Evrope in preučevanje naših fašistov je bilo resnično. MacGuire je pričal o tem in vse, kar je Butler povedal Kongresu, je bilo dokazano. Še komité mu je verjel. Drugo vprašanje je, če so fantje z Wall Streeta bili sposobni zbobnati pol milijona veteranov in jih naščuvati na Washington. Verjetno ne. Prav zato so potrebovali Butlerja.
Zgodba je predvsem zanimiva zaradi sociologije. Možje, ki so bili vpleteni v zaroto, niso bili zmešanci na robu družbe. Bili so v samem srcu ameriškega finančnega in političnega življenja. V žepu so imeli pravnike, senatorje in novinarje, ter neposreden dostop do Bele hiše. Videli so fašizem v akciji in se vprašali, če bi morda to novo politično čudo rešilo težave v Ameriki. Svoboščina, ki so jo ti ljudje hoteli zaščititi s pomočjo fašizma, je bila svoboda biti zelo bogat brez vmešavanja države. O vsem ostalim se da pogajati.
Butlerju je to bilo kristalno jasno. Več kot tri desetletja je skrbel, da je bil svet po meri teh ljudi. Bil je njihovo kladivo na Haitiju, v Hondurasu, na Kitajskem in v Dominikanski republiki. Ko so potrkali na njegova vrata in ga vprašali, če bi morda svoje znanje uporabil kar doma, so vedeli, da je edini, ki bi to lahko izvedel.
Kako so o tem poročali slovenski mediji?
Ob vsaki takšni zgodbi se rad vprašam, kako so na to gledali naši mediji – oziroma v tem primeru mediji naših izseljencev.
Enakopravnost, časopis Slovencev v Clevelandu je 27. novembra 1934 poročal o fašističnem fondu, ki ga je bil odkril kongresni odsek.
Agent bankirjev iz Wall St. je imel $75.000, katerih ne more pojasniti. Mudil se je tudi v Evropi, kjer je proučeval delovanje fašizma.
V članku zapišejo, da so bankirski krogi smešili Butlerjeve trditve in da je kapitalistična zarota za uvedbo fašizma v Ameriki gola izmišljotina. Zapisali so tudi, da je MacGuire res prejel denar od Sterling Clarka in da je Kongres verjel Butlerju.
Naslednjega dne je časopis zapisal več o dogajanju in članek naslovil “Roosevelt je z nami, pravi fašistični agent.” Macguire naj bi dejal, da bi fašistična armada podprla predsednika, ko bi vlada bila v nevarnosti.
Tudi Prosveta je poročala o dogajanju in se spraševala, če se je “Butler spreobrnil v Pavla.” V zadnjih par letih naj bi že drugič “prevrnil skledo.” Najprej naj bi razkrinkal priprave proti vstaji pod Hooverjem, zdaj pa še ameriško plutokracijo, ki si je prizadevala organizirati fašistični puč.
Prosveta je o Butlerju poročala tudi naslednje leto, ko je glasno govoril proti vojni. “Le tisti, ki umirajo v vojni, bi jo smeli napovedati,” je rekel maja 1935. Na prvi dan leta 1936 so poročali, da bo čez nekaj dni kongres znova govoril proti vojni in da bo Butler spet jasno nasprotoval vojnim dobičkarjem, “ki bi radi Ameriko zapletli v vojno.” Menda ga je kapitalistični tisk imel na črni listi, ker je “prevečkrat resnico povedal,” doda časopis naših izseljencev.
