Minilo je še eno leto polno filmov, in medtem, ko so v kinematografe največ parov oči privabili Marvelovi filmi, Minioni, nova uprizoritev Temnega viteza, ter Tom Cruise, bomo na tem seznamu našteli predvsem tiste, ki so zares vredni vašega časa. (Seveda je tudi Top Gun med njimi, kar mirno.) Če vas zanimajo seznami preteklih let, jih najdete tu.
All Quiet On the Western Front
Erich Maria Remarque je deset let po koncu prve svetovne vojne izdal fenomenalen roman in svetu predstavil nepozabne like kot so Albert Kropp, Haie Westhus, Frierdich Muller, Stanislaus Katczinsky in Tjaden. Čez dve leti je Lewis Milestone posnel film in dobil oskarja, skoraj stoletje po knjigi pa nam je Netflix prinesel novo upodobitev. Na režiserski stolček je sedel Edward Berger (Deutchland 83, Patrick Merlose), pred kamero pa so stopili Daniel Brühl, Albrecht Schuch, Sebastian Hülk in Devid Striesow. Netflixova verzija je izjemna osvežitev klasike — in pravočasna, da nam znova pove, kako nesmiselna je vojna. (Če kdo še vedno potrebuje dodatno prezentacijo.) Gre za pacifistični film, ki izredno estetsko dovršeno prikaže masaker — ne na propagandistično fetišističen način, ampak premišljeno in brez junakov.
Athena
Tisti bolj zahtevni, filozofski filmoljubci, bodo morda pogrešali poglobljeno analizo problemov, ki se jih Athena loti — sistemski rasizem, generacijska revščina, policijsko nasilje — a film se ne pretvarja, da hoče kaj od tega rešiti. Athena je bombastična, tehnično popolna, ustvarjalna, neustavljiva, cinematično dovršena akcijska tragedija, ki se je ne bi sramoval niti Sofoklej. Mojstrovina nam prikaže dan v življenju bratov in njihove skupnosti v pariškem geto predmestju, potem, ko jim policija (menda) usmrti mladoletnega brata. Vsak od njih se tragedije loti po svoje, a vse vodi v ognjen in krvav upor, ki je vrhunsko posnet brez vidnih rezov.
Banshees of Inisherin
Takoj, ko sem pred leti pogledal In Bruges, sem se zaljubil v energijo, ki sta jo pred kamero imela Colin Farrell in Brendan Gleeson. Ko sem kasneje videl mojstrovino Seven Psychopaths, sem si z zamudo zapomnil še ime Martin McDonagh (tudi avtor prvega filma). Ko se je trojica znova združila za Banshees of Inisherin, sem nemudoma vedel, da nas čaka remekdelo. McDonagh je mojstrsko prepletel humor in patos v čudovito posneti, izvrstno odigrani, in vrhunsko napisani črni komediji, ki jo lahko naredi le Irec. Kar je sprva videti kot podeželska zdraha dveh preveč različnih prijateljev, skozi odrezane prste, nasilne policiste, zlobne vešče, in nasploh usekano prebivalstvo majcenega irskega otoka, na katerem je ena (1) normalna oseba, postane močna prispodoba za večno bratomorno vojno. Obvezen ogled brez izgovorov.
The Batman
Robert Pattinson kot Batman? Kdaj bomo dosegli kritično maso Batmanov? Se vam je popolnoma zmešalo? Ja, nikoli, in ne. Tako kot smo se zaradi obupne vampirščine pred leti zmotili glede Kirsten Stewart, smo (=sem) dolgo podcenjevali dar Roberta Pattinsona. Nove, še bolj (!) temačne izvedbe temnega viteza maščevanja se je lotil Matt Reeves, ki ga predvsem poznamo iz Planeta opic, od tam pa mu je sledil tudi fantastični Andy Serkis, ki je upodobil Alfreda. Ob njem igrajo še Jeffery Wright (Gordon), Colin Farrel (neprepoznaven kot Pingvin), Paul Dano (Enigma), in Zoe Kravitz (Catwoman). Če hočete novo šišmiš zgodbo, je to obvezen ogled; če bi radi mešanico Seven in superjunakov, takisto; če pa bi preprosto le dober, čudovito posnet akcijski film, izvolijo. Tako je presegel pričakovanja, da hočem vsaj eno nadaljevanje.
Bullet Train
Bullet Train zveni odlično na papirju, a v resnici nima pravice biti tako dober popcorn film. Kritiki ga pridno pljuvajo in menda imajo dobre razloge za to, a če uživate ob utrgani akciji, kjer krhkost človeških teles in osnovni fizikalni zakoni ne obstajajo — in če samo hočete novo dozo Brad Pitta (ter nekaj čudovitih presenečenj), si naredite kokice, pokličite najljubšega kino partnerja, in uživajte. Obljubim, da boste — in ne, ni vam treba poznati zgodbe. Ni važna.
Confess, Fletch
Jon Hamm je končno dobil glavno vlogo v komediji in kako mu pristaja! Njegov lik, Irwin M. Fletcher, je očarljiv bivši raziskovalni novinar, katerega specialiteta je lov na lopove v svetu umetnosti. Težave mu niso neznane, a na začetku filma se znajde sredi umora kot osumljenec. Ob odličnih soigralcih (Roy Wood Jr. Ayden Mayeri, Lorenza Izzo, Kyle MacLachlan) dokaže, da je nedolžen in odkrije krivca. Film, ki bi lahko bil odlična serija, kar kliče po tem, da postane franšiza. Sam sem vedno vesel, ko na ekran pride Hamm, še bolj pa mi je všeč, da je našel vlogo v komediji, ki mu je pisana na kožo, saj je kljub temu, da ga vsi poznamo kot šarmantnega oglaševalca v drami, v resnici izjemno zabaven igralec.
Emily the Criminal
Leto 2022 je bilo leto, ko so množice (z zamudo) vzljubile Aubrey Plaza. Kdor jo pogreša po drugi sezoni serije White Lotus, jo lahko v napetem trilerju z ostrim družbenim komentarjem gleda v vlogi zadolžene ženske, ki se poskuša iz revščine rešiti z manjšimi zločini, dokler ne zabrede pregloboko. Ker je Plaza tako dobra, boste zanjo navijali večino filma, in gotovo je ob izvrstnem tempu in mojstrskem scenariju prav ona glavni razlog za ogled.
Everything Everywhere All At Once
V letu 2022 smo oboževali filme z vzporednimi vesolji, in ker so Spider-Man: Across the Spider-Verse 2 preložili na 2023, je EEAAO najboljši od vseh. Še ena uspešnica, kjer je najpomembnejši element glavna igralka (Michelle Yeoh), ki je vredna svojega imena, saj napade vse čute. Odlična igra, izvrstni posebni učinki, in večplastna štorija — Everything Everywhere All At Once ni še ena znanstvena fantastika z odlično idejo, a podpovprečno izvedbo. Tu štima vse. Film lahko opišem kot “odbit” in “tornado ustvarjalnosti,” a je veliko več: je zabavna in srčna zgodba o družini, življenjskih ciljih, morebitnih obžalovanjih, možnosti, da so vaši ljubljeni v drugih vesoljih super-zlikovci, in morebitnost, da živite v vzporednem svetu, kjer ste največja zguba.
Glass Onion
Iskren bom, da mi je prvi del kriminalne franšize všečnejši, a s Stekleno čebulo se vrača detektiv Benoit Blanc in z njim čudoviti Daniel Craig, ki v veselje vseh še bolj pretirava z južnjaškim ameriškim naglasom kot Spacey v Hiši iz kart. I-zjem-na zasedba, dobro zavita zgodba, in kot se za dvajseta spodobi, ostra kritika enega odstotka — a če ne drugega, me je Glass Onion spomnil, da dobri umetnosti ni treba gledati srepo in samopomembno izpod obrvi. Lahko je sočna, zabavna, in polna znanih obrazov. Kdo torej hoče ubiti fiktivno mešanico Muska in Bezosa?!
Jackass Forever
Vem, vem; čistuni bodo dejali, da na seznamu odličnih filmov zadeva s samouničujočimi idioti nima kaj delati. Kaj če govorimo o kultnih idiotih, ki s samodestrukcijo že desetletja na najbolj nagnusen (postmodernističen?) način secirajo sodobno družbo? Bodimo iskreni in priznajmo, da so kretenske vragolije ostarelih (in novih) kaskaderjev zabavne na najsurovejši način. Gotovo se da še kaj reči o globljem pomenu, a kdo ne bi rad videl, kaj se zgodi, ko v sobo s človekom, namazanim z medom, spustiš medveda?! Oh, in Knoxville ponovi prizor z bikom, ki ga je navdahnil Zajček Dolgoušček.
The Northman
Torej, imamo Vikinge, zgodbo o maščevanju, dihjemajoč stil, edinstven umetniški pristop (Robert Eggers, The Lighthouse), ter odlično zasedbo (Alexander Skarsgard, Nicole Kidman, Etan Hawke, William Dafoe, Anna Taylor-Joy, Björk). The Northman ni za občutljive, saj šprica kri in kosti se lomijo, a ta nordijska brutalnost je čudovita in epska na najboljši hollywoodski način. Oh, in ni za tiste, ki so vajeni Marvela.
The Stranger
Če sem iskren, si pogledam vsak film, v katerem igra Sean Harris, v The Stranger pa je Thomas Wright (HHhH) dal še Joela Edgertona, in ustvaril nenavaden, vrhunski krimič, ki skače med zvrstmi in vsako nadgradi. Temačen, da; a vreden ogleda.
Tár
Tár mogoče ni najlažji kino, a Cate Blanchett si zasluži vašo pozornost. Film govori o izjemni dirigentki nemškega orkestra, ki jo spoznamo na vrhuncu kariere. Kmalu se ji začne podirati svet na dokaj sodoben način, gledalci pa smo priča razčlenitvi moči in njenega vpliva na družbo. Dve uri pogovarjanja o klasični glasbi, umetnosti, mecenstvu, in politiki spola morda ne zveni kot zanimiv večer pred tevejem; a intenzivna, nepopustljiva, in provokativna študija likov, postavljenih v napete trenutke, vas bo zgrabila in držala še kakšen dan po ogledu.
Top Gun: Maverick
Seveda je novi Top Gun na seznamu najboljših filmov leta! Tom Cruise je po dobrih treh desetletjih in dveh letih pandemične zamude na platna znova pripeljal najboljšega pilota na oni strani Atlantika in nove mlade učence, ki morajo rešiti svet pred neimenovanim sovragom. Pete Mitchell bi moral sicer biti že admiral, a ker njegov jezik še vedno piše čeke, ki jih rit ne more vnovčiti, je tik pred penzijo testni pilot. Seveda vsi vemo, da je Top Gun ameriška propaganda, a kdo pravi, da se ob njej ne moremo zabavati? Tako dovršeno posnet film s takšno zasedbo, pravimi akrobacijami, in nezgrešljivo ljubeznijo do filmske umetnosti, pač mora videti vsak, ki mu je bil izvirnik všeč (Maverick je boljši), vsak, ki ima rad akcijo, in vsak, ki ima rad dobro narejene filme. Nov dokaz, da je Tom Cruise poslednji pravi akcijski zvezdnik.
Triangle of Sadness
Kdor je seznanjen z Rubenom Östlundom, se zaveda, v kaj se spušča s to mojstrovino, in čeprav filmu mogoče manjka ostrina prejšnjih, je še vedno krasno smešna in odpuljena satira — teh je sicer vedno več, saj so bogataši v Hollywoodu zavohali, da ljudje ne marajo bogatašev, a Östlund jo izpelje na svoj čudovit ekstra način. Vsaka nerodna situacija je navita na enajst, počasnejši začetek pa se s crescendom sprevrže v kaos — in ko se vam zdi, da smo na točki, ko je bizarnost na vrhuncu, se zgodi nekaj še bolj norega. Ah, še en razlog: Woody Harrelson.
The Unbelievable Weight of Massive Talent
Nicolas Cage je nekaj posebnega, njegov stil igre že meme, a moramo mu priznati, da je edinstven. Film se tega zaveda in v meta-zgodbi izkoristi vso nuklearno moč, ki jo ima večkrat nagrajeni igralec. Ta igra neuspešnega in bankrotiranega fiktivnega Nicolasa, ki se zaplete z nevarnim oboževalcem (fenomenalni Pedro Pascal), najame ga CIA, njegova naloga pa je postati — Nick Cage. Po vseh pravilih bi ta film moral biti polomija, a je vse prej kot to: topel, smešen, brihten, in poln akcije. Morda popoln Nicolas Cage film.
The Whale
Kako lepo je biti priča vrnitvi Brendana Fraiserja, ki ga je Hollywood skoraj zmlel in pozabil. Darren Aronofsky ga je postavil v zgodbo o odmaknjenem profesorju angleščine, ki se hoče znova povezati z odtujeno hčerjo (Sadie Sink, Stranger Things). Kritiki sitnarijo, da je dolgočasen, preveč čustven, in je videti kot gledališka igra, a tako iskrenega in pristnega filma že dolgo nisem gledal. In še enkrat: Fraiser je izjemen.
White Noise
Leta 1985 je Don DeLillo izdal svoj osmi roman, White Noise, ki ga je končno pognal med zvezdnike. Središče zgodbe je Jack Gladney, profesor, ki je prvak na področju zgodovine Adolfa Hitlerja. Satira sodobnega življenja, akademikov, medijev, potrošništva in drugih kotičkov ameriške kulture, se osredotoči na Jackovo obsedenost s smrtjo. Strah pred njo naj bi pregnal tako, da nekoga ubije. Don DeLillove zgodbe so znane po tem, da jih je skoraj nemogoče pretopiti v film, a Noah Baumach uspešno odkrije srž, in ustvari smešno, grozljivo, absurdno, apokaliptično, in nenavadno vsakdanjo zgodbo o ameriški družini in današnjem času. Igrajo Adam Driver, Greta Gerwig, Don Cheadle, Jodie Turner-Smith, in Raffey Cassidy.
