Kakšna je razlika med suniti in šiiti?

Islam je z dvema milijardama vernikov druga največja religija na svetu – to je slaba četrtina vsega človeštva. A kot večina velikih religij ni enotna. Razdeljena je na dve glavni sekti, sunite in šiite. Sunitov je največ (okoli 1,8 milijarde), šiitov pa nekje med 10 in 15 odstotki celotne muslimanske populacije.

Razkol med njima se pogosto prikazuje kot neizbežna teološka shizma, stara tisoč let, kot da gre za sovraštvo, vklesano v svete knjige in DNK zgodovine. Bolj natančen pogled razkrije precej manj romantično zgodbo: skozi stoletja so verske razlike postale simboli, ki jih voditelji izkoriščajo za utrjevanje moči, vzpostavljanje zavezništev in nadziranje državljanov. Teologija se redko kdaj bije sama zase. Za njo so skoraj vedno imperiji, interesi in ideologije, zavite v sveto retoriko.

A kakšna je razlika med suniti in šiiti?

Na kratko

Suniti so tradicionalna večinska ločina, ki prevladuje v večini muslimanskih držav. Ko je leta 632 umrl Mohamed, po njihovem mnenju ni določil naslednika. Zato so verniki v Medini izvolili Abu Bakra – očeta Mohamedove najljubše žene Ajše in enega njegovih najbližjih sodelavcev. Za sunite je legitimnost voditelja stvar skupnostnega dogovora: verski voditelji so imami, navadni ljudje s pravimi kvalifikacijami, Mesija pa šele prihaja.

Šiiti – ime dobesedno pomeni “Alijevi privrženci” – so prepričani, da je Mohamed naslednika določil osebno. In sicer Alija, svojega bratranca in zeta. Za šiite Abu Bakrova izvolitev ni bila demokratičen proces, ampak uzurpacija. Šiitski verski voditelji morajo izvirati iz Mohamedove družine in so videni kot nezmotljive inkarnacije božje volje na zemlji – najboljši interpreti Korana in posredniki med verniki in Bogom. Njihov Mesija je že bil na svetu, deluje skozi voditelje in se bo ob koncu časov vrnil.

Teološko gre torej za dva različna pogleda na legitimnost oblasti: kolektivni dogovor na eni strani, sveta krvna linija na drugi. Politično je ta razlika postala brezčasno orodje za vsakega vladarja, ki je potreboval “nas” in “njih.”

Hitra zgodovina: od Mohamedove smrti do Mongolov

Leta 570 se rodi Mohamed. Takrat Vizigoti bezljajo po Evropi, Perzijci pa hodijo v zelje Bizancu. Pri svojih štiridesetih Mohamed začne učiti in razodevati Koran, leta 630 s svojimi vojaki zasede Meko, dve leti kasneje pa umre. Na njegovo mesto izvolijo Abu Bakra. Manjšina hoče Alija.

Leta 656, po atentatu na tretjega kalifa, Ali vendarle pride na oblast – a takoj naleti na upor dela muslimanov, ki mu ne zaupajo. Vojna med verniki traja kratek čas, leta 661 pa Alija umorijo. Njegov sin Husein čez slabi dve desetletji napade vladajoči kalifat v Iraku, a njegova manjša vojska konča v krvavem masakru pri Karbali (680 n. št.). Ta bitka šiitom postane temeljna tragedija, ki jo obeležujejo še danes.

V naslednjih stoletjih se suniti in šiiti ne borijo neprestano, a razlike se počasi institucionalizirajo. Suniti razvijejo pravne šole in krepijo idejo, da skupnost vodi tisti, ki ima podporo vernikov, šiiti pa svojo teologijo gradijo okrog imamov kot duhovnih dedičev poslanstva. Skupnosti pogosto sobivajo, poslujejo skupaj in sklepajo mešane zakone, a ko pride do krize, so te razlike priročno na voljo kot orodje za polarizacijo.

Leta 1258 Mongoli porušijo Bagdad in z njim konec vzamejo tamkajšnjemu kalifatu. Osrednja sunitska oblast razpade. Islam se od tod razvija bolj regionalno in pluralno.

Križarske vojne

Zgodovina pogosto pozabi na čas križarskih vojn, ko je govora o islamu. Ko so frankovske vojske leta 1099 vkorakale v Jeruzalem in ga v zloglasnem pokolu osvojile, muslimanski svet ni odgovoril enotno. Ne zato, ker ne bi bil dovolj močan, temveč zato, ker se je predvsem ukvarjal sam s seboj. Šiitski Fatimidski kalifat (ki naj bi izviral od Mohamedove hčere Fatime), ki je vladal Egiptu in velikemu delu Levanta, je bil neprestano v boju s sunitskim Abasidskim kalifatom v Bagdadu. Spor je bil tako hud, da so Fatimidi resno razmišljali, da bi vstopili v zavezništvo s križarji proti sunitskim Selčukom, saj se jim je nekako zdelo, da je evropski vitez s križem na železnem oklepu manj nevaren kot napačen musliman.

V to mineštro vstopi Saladin, vojskovodja kurdskega rodu, rojen v Tikritu, in postane največji junak islamskega odpora. Leta 1187 je Jeruzalem vrnil v muslimanske roke, kar mu je prislužilo skorajda mitološki status. A preden mu je to uspelo, je storil še nekaj drugega, manj opevanega: povsem in sistematično je razmontiral Fatimidski kalifat v Egiptu, odstranil šiitsko oblast in vzpostavil sunitsko vladavino pod svojo dinastijo Ajubidov. Torej se je lahko združilo moči proti evropskim napadalcem, a kljub vsemu je bilo treba poskrbeti za svojo ločino.

16. stoletje: Ko postane teologija državna politika

Ključen trenutek nastopi v začetku 16. stoletja, ko perzijski šah Ismail I. šiitski islam postavi za uradno religijo svoje dinastije Safavidov. Poteza ni zgolj verska, temveč izrazito politična. S tem se jasno postavi v nasprotje z Osmanskim imperijem, ki je bil sunitski in je ogrožal perzijsko suverenost.

Šiiti prvič dobijo lastno državno strukturo, liturgijo in uradni klerikalni razred. Medtem ko se na bojiščih pretaka kri in propaganda, navadni verniki na obeh straneh pogosto sobivajo, trgujejo in molijo drug ob drugem. A ko imperiji razpadejo ali ko pridejo tuje sile, se razlike hitro in koristno zaostrijo.

Vzorec je tu že povsem jasen: teologija kot krinka za geopolitiko.

20. stoletje: Nafta, revolucije in hladna vera

V začetku 20. stoletja sta bili sekti za trenutek združeni proti skupnemu sovražniku. Pravilno ste uganili – Britancem.

Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Osmanskega imperija so Britanci namreč zasedli Irak. Niti sunitom niti šiitom to ni bilo všeč, zato so se leta 1920 skupaj uprli. “Niti suniti, niti šiiti – le Iračani,” je bil slogan trenutka. David Lloyd George in Winston Churchill sta za hip uspela združiti sekti, ki sta se sicer sovražili. A ni trajalo dolgo.

Leta 1922 Kemal Ataturk razpusti Osmansko cesarstvo, leta 1924 pa še turški sunitski kalifat. V Perziji Reza Khan prevzame oblast in se okrona za šaha, državo pa kmalu preimenuje v Iran. Med drugo svetovno vojno Britanci in Sovjeti “preventivno” zasedejo Iran (nafta, seveda), Reza pobegne v izgnanstvo, nasledi pa ga sin Mohamed Reza Pahlavi.

In tu pridemo do ene najpomembnejših (in najmanj poznanih) točk preobrata celotne zgodbe.

Mosaddegh in prvotni greh zahodne politike v Iranu

Leta 1951 postane premier Mohamed Mosaddegh, izjemno priljubljen politik, ki hoče Iran popeljati v resnično neodvisnost. Njegova ključna poteza: nacionalizacija iranske naftne industrije, ki je bila takrat v rokah Britancev. Ker si je drznil posegati po lastnih virih, sta ga CIA in MI6 leta 1953 odstavili v državnem udaru (operacija AJAX/Boot) in na oblast vrnili Pahlavija.

Ta je z brutal tajno policijo SAVAK Iran moderniziral po zahodnem vzorcu, pri čemer je islamsko tradicijo potisnila na stran. Prepad med bogatimi in revnimi se je poglabljal, represija pa naraščala. Ko je konec sedemdesetih vse skupaj eksplodiralo, ni bilo naključje – bil je logičen rezultat desetletij zahodnega vmešavanja. Islamska revolucija leta 1979, ki je na oblast pripeljala ajatolo Homeinija, ni padla z neba. Zrasla je iz konkretnih historičnih ran.

Brez razumevanja leta 1953 ne moremo razumeti leta 1979. In brez razumevanja leta 1979 ne moremo razumeti ničesar, kar se dogaja danes.

Irak: Sunitska manjšina nad šiitsko večino

Medtem ko je v Iranu šiitska večina izvedla šiitsko revolucijo, v sosednjem Iraku vidimo obratno sliko: vladavina sunitske manjšine nad šiitsko večino. Irak je bila britanska konstrukcija, ki je do državnega udara leta 1958 delovala kot monarhija. Leta 1968 je oblast prevzela sunitska stranka Baath z ideologijo pan-arabske enotnosti in sekularizma – ob sistematičnem zatiranju šiitov.

Sadam Husein, ki je vajeti prevzel prav leta 1979, ko je Homeini zavladal Iranu, se je ustrašil, da bo šiitska revolucija navdahnila zatirano večino v njegovem Iraku. Naslednje leto je napadel Iran. Ironično: podpirala ga je Amerika, ki je še pred letom podpirala stran, ki jo je Sadam napadal.

Vojna je trajala osem let in terjala vsaj pol milijona življenj. Iran se je postavil za branitelja šiitov povsod, Sadamov Irak pa za branik pred “šiitskim imperializmom.” Religija kot megafon za državne ambicije – tokrat na obeh straneh hkrati.

Vahabizem: Savdski izvozni artikel, ki je spremenil sunitski islam

Ob vsem tem je treba omeniti še eno, pogosto prezrto zgodbo: Savdska Arabija je v tem obdobju sistematično financirala širitev vahabizma, izredno puritanske in rigidne različice sunitskega islama, ki je nastala v 18. stoletju z Ibn Abd al-Vahabom. Z naftnimi petrodolarji po letu 1973 so Savdijci po vsem svetu gradili mošeje, madrase in verske šole, ki so ta ozek, nestrpen pogled na islam izvažale v Indonezijo, Pakistan, Bosno in Afriko.

Vahabizemni bil “pristni” islam – bil je specifičen savdski politično-verski projekt, ki je radikaliziral sunitski diskurz globalno in zagotovil ideološko podlago za kasnejša ekstremistična gibanja. Brez razumevanja tega izvoza ne moremo razumeti, zakaj se je sunitski ekstremizem v 80. in 90. letih razširil tako hitro in daleč.

Bin Laden in Al Kaida: Ko se sovražniki zamenjajo

Leta 1979 je Sovjetska zveza zasedla Afganistan. Z ameriško pomočjo se je sprožil val islamskega odpora z mudžahedini. Med tujimi prostovoljci je bil tudi Osama bin Laden, bogat Savdijec, ki je ustanovil Al Kaido za koordinacijo borcev.

Ko so Sovjeti odšli, je bin Laden našel novega sovražnika v starem prijatelju: ZDA. Ameriška vojska v Savdski Arabiji (kjer so sveta mesta islama) je zanj pomenila skrunitev. Savdska monarhija je bila kolaborant. In ko so ZDA (prvič) napadle Irak, je bilo zanj jasno: Zahod je sovražnik številka ena.

A pozor: Al Kaida so bili hardcore sunitski ekstremisti, ki so šiite videli kot heretike. Bin Laden je sovražil iransko verzijo islama. Po ameriški invaziji Iraka leta 2003 so cevi usmerili na šiitske civiliste in s tem sekti razdvojili bolj kot kdajkoli prej. Paradoks: ameriška “osvoboditeljska” vojna je sprožila val medverskega nasilja, ki ga pred njo praktično ni bilo.

Palestinski paradoks: Sunitska tišina

Vrnimo se za hip na zgornjo infografiko. Palestina je skoraj popolnoma sunitska. Jordanija je sunitska. Egipt je sunitski. Katar, ZAE, Savdska Arabija, Oman, vsi sunitski. Logika verske solidarnosti bi torej napovedala, da bodo te države Palestini stale ob strani.

Pa ji ne.

Po izraelskem napadu na Gazo oktobra 2023 so Združeni arabski emirati obljubili 20 milijonov dolarjev humanitarne pomoči in hkrati nadaljevali z investicijami v Izraelu, vključno z načrtovanim železniškim projektom. Egipt drži mejo z Gazo večinoma zaprto. Savdska Arabija je pred oktobrom 2023 vodila pogovore o normalizaciji odnosov z Izraelom. Jordanija je Izraelu leta 2024 celo pomagala odbiti iranski napad.

Zakaj? Ker religija pri državnih odločitvah ni tisto, kar se zdi. Vse omenjene države so vpete v strateška partnerstva z Zahodom in ZDA. Egipt od Washingtona letno prejme več kot milijardo dolarjev vojaške pomoči (od leta 1979 skupaj vsaj 51 milijard). ZAE, Bahrajn in Izrael so leta 2020 formalizirali odnose z Abrahamskim sporazumom. Kakršenkoli odprt pritisk na Izrael bi ogrozil vojaške, tehnološke in gospodarske vezi, ki so za te režime eksistencialnega pomena.

Poleg tega oblasti teh držav nočejo vznemiriti domače javnosti. Protesti v Egiptu in Bahrajnu leta 2011 so pokazali, kako hitro se palestinsko vprašanje poveže z notranjim nezadovoljstvom. Ko se ljudje v Amanu, Kairu in Rijadu zberejo v množičnih demonstracijah za Palestino, jih domača policija pridno utiša.

V to praznino vstopi Iran, šiitska teokracija, ki Hamas podpira ne zaradi vere (Hamas je sunitska organizacija, ideološko bliže Muslimanski bratovščini kot Homeinijevemu islamu), ampak zato, ker predstavljajo upor proti skupnima sovražnikoma: ZDA in Izraelu. Podobno velja za jemenske Hutije – njihova solidarnost s Palestinci je mešanica strateške poravnave z Iranom in pristnega občutka skupne stiske: blokad, bombnih napadov, revščine.

Iranska podpora Hezbolahu, Hutijem in milicam v Siriji in Iraku ni verska dobrodelnost. Je geopolitična strategija obkroževanja nasprotnikov in vzdrževanja pritiska. Seveda to ne pomeni, da vera ne igra nikakršne vloge pri posamezniku. Mnogi borci svoje dejanje doživljajo kot sveto dolžnost. A na ravni državniških odločitev so ti občutki orodje, ne gonilo.

Ideologija kot krinka

Razkol med suniti in šiiti se skozi zgodovino nenehno pojavlja kot razlaga za konflikte, ki imajo v resnici povsem zemeljske vzroke. Nasilje med skupnostma najpogosteje izbruhne takrat, ko se državni sistem sesuje – kot v Iraku po letu 2003 ali med arabsko pomladjo. Milice izkoristijo vakuum in se borijo za ozemlje, nafto in denar. Skupnosti, ki jih vojna zajame, se identificirajo po sekti in morda v njenem imenu tudi umirajo – a resnična vojna ima povsem drug račun.

Iran in Savdska Arabija se borita za regionalno hegemonijo, dostop do surovin in gospodarski vpliv. Savdijci manipulirajo sunitsko identiteto za notranjo legitimnost in nadzor. Iran svojo “os odpora” prodaja kot ideološki projekt, čeprav gre v osnovi za klasično geopolitično igro.

Vzorec ni nov. Habsburška monarhija je katolicizem izkoriščala za utrjevanje zvestobe in zatiranje drugače verujočih. ZDA svoje vojne in intervencije zavijajo v govorico svobode, demokracije in “našega načina življenja.” Vsak imperij potrebuje svojo mitologijo. Islam – razdeljen, bogat, z globoko zakoreninjenimi identitetami – je za to mitologijo ponujal plodna tla.

Morda res verujemo različno. A tisti, ki vlečejo niti, to raznolikost izkoriščajo po presenetljivo podobnem učbeniku in z enako učinkovitostjo, ne glede na vero, ki jo izgovarjajo.