Kot vsako leto so dnevi pred silvestrovanjem namenjeni obljubam, ki se jih ne bomo držali, tistemu čudnemu občutku, da je šlo leto še hitreje mimo kot prejšnje – in, seveda, seznamom. To počnemo že šesto leto, veste, kakšen je dril. Leto 2024 je bilo morda lep opomnik, zakaj obožujem TV serije. Ne zato, ker bi nam postregli z bolj bombastičnimi zgodbami – ker smo, resnici na ljubo, dobili ogromno vsebin, ki so bolj všeč algoritmom kot bitjem z utripom. Seveda nisem pogledal čisto vsake serije in zato tudi niso vse odlične na seznamu. Tu so tiste, ki so mene potegnile v svoj svet; z zgodbo, liki, igro ali pa … vajbom?
Shogun (FX)
Začnimo kar z najbolj očitno serijo. Shogun preprosto deluje, na čisto vseh nivojih. Ton, svet, liki, cinematično nasilje, politične intrige, vse. Shogun ni hiter, ampak kdo gleda dobro televizijo zaradi hitrih, instant zgodbic? Ne, Shogun dobro ve, kam gre (na srečo mu pomaga knjiga) in do cilja si vzame čas.
Hiroyuki Sanada je fantastičen (ne pozabimo, kako dober je bil v lanskem Wicku), pravo odkritje pa je gotovo bil Cosmo Jarvis. Iskreno me je serija tako obsedla, da sem si kupil omenjeno knjigo in kratko zgodovino Japonske. Dejstvo, da sem v istem času igral Ghost of Tsushima, verjetno tudi ni naključje, da je vse kliknilo.
Zanimivo je, kako ti serija zleze pod kožo. Najprej te mojstrsko zgrabi z osebnimi zgodbami in odnosi in surovim bojem za moč in oblast. Ko dojameš zgodovino in politično logiko dobe in dežele, postanejo zanimive tudi vse spletke – obenem pa spoznaš, da je politika presenetljivo univerzalna rabota. Prestižna doba teveja se še ni končala. Gotovo na seznamu najboljših serij desetletja, pa niti na sredini še nismo.
The Penguin (HBO)
V serijo prideš zaradi Batmana, ostaneš zaradi Colina Farrella. Tako preprosto je to. Ko me je Reevesov Batman tako pozitivno presenetil, sem vedel, da bo serija o Pingvinu odlična, četudi ni bilo Temnega viteza v njej. Ker je imela drugega junaka, tistega pod tono maske. Večino nanizanke pozabiš, da gledaš človeka, ki je bil v In Bruges ali v The Banshees of Inisherin, in ne samo zaradi maske. Obenem moram omeniti fantastično Cristin Milioti, ki igra Sofio Falcone. Upam, da ji agentje zrihtajo še in še vlog.
Serija bo gotovo všeč ljubiteljem netopirja, pa tudi tistim, ki cenijo stilsko dovršene kriminalne operete: brutalno, zabavno, umazano in nenavadno zabavno. Zdi se tudi, da Pingvin ni samo most med dvema filmoma, ampak nekaj, kar se je moralo zgoditi. Kot bi svet potreboval par ur Farrella v vlogi komično morilskega psihopata z zapletenim ozadjem in motivi. Pripravljen sem na drugo sezono ali pa vsaj na naslednjega Batmana.
Ripley (Netflix)
Ripley je bil gotovo ena najljubših serij to leto, saj še vedno razmišljam o njej. Črnobela umetnina, kjer lahko kadarkoli stisneš pavzo, natisneš prizor in ga uokviriš. Človek, ki je spisal uspešnice kot so Schindler’s List, Hannibal in The Irishman, je skoraj gotovo po duši fotograf. (Ime mu je Steven Zaillian, mimogrede.) Počasen, hipnotičen tempo le še poglobi izkušnjo, saj si med popolnimi kadri in igro glavne zvezde želiš, da bi bila serija še daljša.
In ko smo pri igralcu: Andrew Scott je magnetičen, vznemirljiv, klasično Scott, a vendarle nekaj novega. Vse skupaj je tako fantastično narejeno, da komaj verjameš, da gre za Netflix produkcijo. Prava redkost v trenutnem izboru serij, kljub temu, da toliko vsebin še ni bilo. Priznam, da filma (tistega z božanskim Hoffmanom) nisem gledal pred tem – za ta greh sem se pokoril kasneje – in kljub temu, da je splošno mnenje še vedno na strani filma, se sam ne bi strinjal s tem. Obvezen ogled.
The Diplomat S2 (Netflix)
Bistri dialogi, nobel suknjiči, politični manevri in nekaj odtenkov samozadovoljne brihtnosti. Diplomat točno ve, kaj je. Tudi v drugi sezoni sta mi všeč hitrost in samozavest, in takoj priznam, da sta glavni razlog za spremljanje Keri Russel in Rufus Sewell. Je serija na čase malo preveč sama sebi všeč? Vsekakor. A to nekako pričakuješ od ameriške politične drame.
Všeč mi je tudi to, da se še vedno niso spustili na nivo West Wing, ki je tako rad oholo pridigal o ameriškem imperialističnem optimizmu, ki se danes zdi bolj kot fantazija kot nekaj, kar bi ZDA še kdaj lahko bile. A zdaj govorimo že o politiki. The Diplomat je šik, zabaven in dobro odigran, tudi, ko malo preveč maha z zastavicami.
The Boys S4 (Amazon)
Če sem čisto iskren, je četrta sezona na tem seznamu iz čistega spoštovanja do serije. Na žalost so ustvarjalci naleteli na resničen svet, ki je začuda bolj absurden kot satira. Kar se je zdelo ostro in nevarno v prvi sezoni je danes le še glasno (v najboljšem primeru) ali nerelevantno (v najslabšem). Seveda sem sezono pogledal do konca. Malo zato, ker sem “komplecionist,” če lahko zmrcvarim angleški izraz, in ker kljub vsemu špektakel še vedno igra na vse prave note. In ker sta Antony Starr (Homelander) in Karl Urban (The Butcher) absolutno vrhunska kot neustavljiva sila in nepremičen predmet, ki se imata prej ali slej pogubno srečati. Serija je morda izgubila malo ostrine (za kar niso nujno krivi samo sami ustvarjalci), a še vedno so odličen popkorn.
Sugar (Apple TV)
Okej, Apple me je s to serijo ujel na nepravičen način: vanjo je dal Farrella – ja, spet govorimo o njem. In ni me sram. Sugar postreže z obilico skrivnostnosti, neo-noir atmosfero in nepričakovano spremembo žanra. Gre za šov, kjer vsi vejo, da so kul, včasih morda celo preveč, a takšne samozavesti jim na koncu ne moreš zameriti. Stilsko dovršena televizija, ki svoje estetike ne izda niti za hip, in rada preseneti.
The Gentlemen (Netflix)
V Gospode sem šel z zelo jasnimi pričakovanji: vem, kaj lahko Guy Ritchie dostavi in želim točno to, s krompirčkom zraven. Sem sicer zvest oboževalec starega Ritchieja, a novi tudi v TV različici ne razočara. Ne boste dolgo jezni, da v njej ni Hugha Granta, ki je vse sezul v filmu, saj vas bosta očarala Kaya Scodelario in Theo James (gotovo ste ga opazili v The White Lotus), odličen dodatek je Vinnie Jones, meni pa je bil najbolj pri srcu kratek cameo Petra Serafinowicza, ki bi ga morali po zakonu vključiti v vsako serijo in film. Sem omenil, da je tu tudi Giancarlo Esposito? No, zdaj veste. Komaj čakam naslednjo sezono.
Slow Horses S4 (Apple TV)
Bil bi zmešan, če ne bi na seznam dal Slow Horses, kjer se Gary Oldman očitno potrudi, da je videti čim bolj zanikrn, zmačkan in zoprn. Verjeli ali ne, ekipa MI5 agentov je še vedno disfunkcionalna, a tokrat je špijunska igra bolj osebna. Všeč mi je, kako je serija v resnici anti-vohunski triler. To ni Le Carré. To ni James Bond. Je nekaj bolj unikatnega. Kot se za britansko serijo spodobi, tudi četrta sezona ohranja svoj temni humor in prirojeno nezaupanje v ustanove. Upam si celo reči, da je najboljša sezona doslej.
The Sympathizer (HBO)
Pri tej seriji ni najbolj zanimivo to, da Robert Downey Jr. igra več različnih vlog ali to, da je avtor Park Chan-wook, ki ga večina verjetno pozna po filmu Oldboy. Najbolj zanimivo je, da je to eksperiment v, recimo temu neprijetnem pripovedništvu. Tudi to je vohunska drama, a provokativna na čisto drug način kot tista zgoraj. The Sympathizer noče, da se sprostite v svojih prijetnih domnevah; že od samega začetka, ko nam predstavi dvojnega agenta, hoče, da se ubadamo z nasprotji, neprijetnimi občutki in zamegljenimi zavezništvi. Liki so prav tako moralno oporečni kot so v resnici – in kot bi pričakoval od sodobne zgodbe, ki v tem svetu ne more biti več naivna, če ni ravno najočitnejša propaganda. Serija gledalcu nekako zaupa, da poleg tega, da spremlja zgodbo (in ne bulji v telefon), razmišlja tudi o razlogih, ki tičijo za umazanimi odločitvami, ki jih liki sprejemajo. Redek tič med serijami, zelo priporočam.
Silo S2 (Apple TV)
Dajte mi ZF distopični svet, če je v njem Rebecca Ferguson. In dajte mi zgodbo, ki počasi razkriva svoje skrivnosti in zakaj se liki odločajo tako kot se odločajo pod nemogočimi pogoji. Druga sezona lepo razširi mitologijo, vsak preobrat pa ima smisel. Ne le zaradi bolj zanimivega dramskega trikotnika, ampak zaradi globljih likov in sveta samega. Rebecca Ferguson ostaja magnet, ki te prilepi ob ekran, tudi ko se tempo upočasni, in če obožujete serije, ki zahtevajo potrpljenje (in ga tudi bogato nagradijo), potem po prvi sezoni kliknite Watch Next.
Dark Matter (Apple TV)
Temna tvar je ZF, ki se vrne v klasične teme žanra: izguba spomina, identiteta, visoki vložki na eksistencialnem nivoju in počasno, gotovo grajenje kompleksnega sveta, ki bolj nagradi radovednost kot potrpljenje. Gre za skrivnost, ki jo z veseljem razvozlaš na dolgi rok. Včasih je serija malo čudna, a na čudovit način, gotovo pa je to, da njeni liki nimajo miru: vedno morajo preživeti, ne glede na situacijo. Gre za eno tistih ZF serij, kjer je na prvem mestu fantastična ideja, človeška drama pa temu sledi. V najboljšem možnem smislu. Mimogrede: Joel Edgerton in Jennifer Connelly sta imenitna.
Three Body Problem (Netflix)
Ko so napovedali, da bodo ekranizirali tako ambiciozno in fantastično knjigo Three-Body Problem kitajskega pisatelja Liu Cixina, so bili vsi upravičeno skeptični, posebej zato, ker se je projekta lotil Netflix, znan po instantnih in plehkih izvedbah (razen, ko mu zares uspe). In čeprav je bilo mnogo dvomov upravičenih, posebej glede globine izvirne zgodbe, končni izdelek še zdaleč ni polomija. Ogromne ideje kot so obstoj, znanost in kozmične grožnje, serija pravzaprav obravnava z guštom, včasih celo na škodo globine likov. AMPAK, to ni zares kritika, če vam je všeč smer zgodbe, kjer središče zavzame koncept (dvignem roko). Verjamem, da bo marsikomu vzelo več časa, da se ogreje za to serijo, ampak obljubim, da je impresivna in dobro zastavljena. Na prvi pogled se morda zdi, da se v prvi sezoni bolj nastavlja figure in da nas v naslednjih čaka nekaj več. Če ste prebrali knjigo, pa itak že veste, kaj se zgodi. Vseeno vredno ogleda za vse geeke.
