Kako so govorili Američani, ko so postali neodvisni?
Britansko, ne? S tistim elegantnim, rahlo zadrtim govorom, ki smo ga vajeni z BBC-ja in kostumskih dram. Saj so prišli iz Velike Britanije, se po genocidu lepo ustalili, se zaradi davkov uprli, nato pa naglas nekje izgubili.
Le da to ni povsem res. Pravzaprav je čisto obratno.
Preden skočimo v preteklost, krajši obvoz v svet lingvistike. Angleščino delimo na rotično in nerotično različico. Prva izgovarja glas “r” tam, kjer je napisan (car, butter, hard). Nerotična angleščina pa ta “r” malo pojé. Predstavljajte si tipičnega Londončana, kako izgovori zgornje besede: cah, buttah, hahd. Tipični ameriški dialekt je rotičen, tipični britanski ni.
Ključno vprašanje v našem primeru je torej: katera verzija je starejša?
Rotična, pravzaprav.
Kaj to pomeni? Leta 1776 sta bila tako ameriški kot britanski naglas večinoma rotična – torej bolj podobna Charlesu Bronsonu kot kralju Charlesu. Ko se je zgodila ta velika razlika med angleščinama, se je dogajala na Otoku, ne Onkraj luže. Nekje v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju se je v Južni Angliji med višjim slojem začela širiti nerotična izgovorjava. Bila je neke sorte modni hit aristokracije, nobel pačenje in statusni simbol, ki je sčasoma postala standard – ker so se pač po novem tako afnali tisti, ki odločajo. Amerika, ki se je do tega časa že dodobra ločila od matere Anglije, je trend mirno ignorirala in ostala rotična.
Z drugimi besedami: naglas so zamenjali Britanci, ne Američani. Kavbojska angleščina je tista prava, starejša verzija.
Ko je leta 1770 neki angleški obiskovalec prišel v Maryland, je bil sila presenečen, a ne iz pričakovanih razlogov:
Kolonisti so prišli iz vseh koncev Velike Britanije in Irske, pa tudi iz skoraj vsake druge evropske države, zato ni nenavadno pričakovati, da bo tu angleščina spakedranščina. A resnica je povsem nasprotna. Jezik neposrednih potomcev je popolnoma uniformen in nespremenjen; niti si niso izposodili dialektov iz svojih domovin.
Možakar je pričakoval jezikoven kaos, dobil pa presenetljivo čisto angleščino. Razlog za to enotnost je pravzaprav logičen, ko ti ga nekdo razloži: ko se na enem mestu zbere množica ljudi z različnimi jeziki in dialekti, si morajo najti skupni imenovalec, in to dokaj hitro. Ostrejše oblike dialektov odpadejo, prevlada pa tisto, kar razume največ ljudi. Osnova je bil govor iz južne Anglije, od koder je prišla večina prvič kolonistov, a zavoljo praktičnosti je postal bolj splošen in nevtralen. Bolj uporaben, tako rekoč.
Lingvistični razkol med dvema angleščinama bi se morda sčasoma zacelil sam od sebe, a prišel je nekdo, ki je aktivno poskrbel, da do tega ne bi prišlo. Iz političnih razlogov.
Noah Webster (tisti, po katerem se imenuje priljubljeni ameriški slovar) je bil čistokrvni jenki, ki je leta 1778 diplomiral na Yaleu. Otroke je poučeval iz britanskih učbenikov, kar ga je močno motilo. Ne le iz pedagoških razlogov, ampak zaradi domoljubnega vzgiba. Ne pozabimo, da se je Amerika ravnokar odcepila od Jurija III. Zakaj bi se mladi Američani učili jezika po pravilih tirana, ki so ga ravnokar pregnali?
Kot dober reformator je spisal nov učbenik. Njegov Blue-Back Speller iz leta 1783 je postal en največjih blockbusterjev ameriških knjig (več kot 100 milijonov izvodov do začetka 20. stoletja). Z njim je Webster počasi uvajal poenostavljeno črkovanje. Tako je colour postal color. Theatre je za domoljubne Američane theater. Defence je defense. V nekaterih primerih je rahlo pretiraval in na srečo ga niso poslušali, saj je namesto tongue predlagal tung, namesto women pa wimmen.
Jezik, kot ponavadi, ni le orodje, s katerim komuniciramo, ampak politični projekt. Nacionalno identiteto zgradiš z ustanovami, zastavo, ustavo in besednjakom. Webster je zato vzpostavil nacionalni jezik, ki se je v mnogih stvareh močno razlikoval od izvirnega – za največjo razliko pa so, zabavno, poskrbeli kar sami Britanci.
Torej, leta 1776 so Američani zveneli bolj kot današnji Američani. Naglas, s katerim svoje podanike nagovarja angleški kralj, je zares mlajši od ameriškega.
Če ste zdržali do tu, si poglejte še Željka Ivanka, ki govori po ameriško nekje okrog leta 1776.
