Če je bilo leto 2024 dober opomnik, zakaj gledamo stvari, je letošnje leto reklo: “Drž’ moj pir.” Težko rečemo, da je bila televizija leta 2025 tiha. Ne, bila je glasna, samozavestna in pogosto je našla humor tam, kjer ga ne bi smela. Medtem, ko so v resničnem svetu bogataši še naprej bogateli, institucije pa še hitreje gnile od znotraj, so TV serije z veseljem to pokazale z vseh kotov v 4K kvaliteti. Če so to naredili subverzivno ali le kot ventil, kdo ve. Poglejmo, kaj nas je navdušilo to leto. (Pred tem poglejte vse prejšnje sezname, da niste slučajno česa zamudili.)
Pluribus (Apple TV)
Bil bi šema, če ne bi začel z novo Gilliganovo umetnino. Zdi se, da je Vince G. nekje v preteklosti dejansko podpisal pogodbo z Mefistom, saj kar ne ustreli mimo. Tokrat je uslišal mojo željo, ki sem jo (ne da bi on vedel) zrazil med Better Call Saul: naj Rhea Seehorn dobi svojo serijo. In kakšno je dobila! Pluribus je izjemno ambiciozna serija, z unikatnim konceptom, vrhunsko strukturo in niti kančka strahu pred tem, da bi serija bila obenem blockbuster in preklemano brihtna. Edinstvena serija, edinstveno pogumna in tako pogumna kot je lahko delo takšnega avtorja. V prevodu: poglejte to.
The White Lotus S3 (HBO)
Tretja sezona, tretja lokacija, v resnici nič šokantno novega (z eno majceno izjemo). Tretja sezona Belega lotusa niti ne poskuša biti boljša od prejšnjih, ji pa uspe našpičiti tisto, kar zna najbolje: vzeti bogatijo, občutek upravičenosti in negotovosti, ter jih z vso silo zagnati v neizbežno katastrofo, od katere ne morete odvrniti pogleda. Seveda vas vmes pričakajo preobrati, ki se včasih spogledujejo s poceni triki odvračanja pozornosti, a ko ti uspe spisati tako dobre like in jih v meso spraviti s takšnimi igralci, si lahko privoščiš kakšen poceni trik. Ko se ti zdi, da bosta Walton Goggins in Jason Issacs ljubosumno ukradla vsak prizor, v katerem se pojavita, vam serija postreže s Carrie Coon, nato pa še s nepozabnim, akoravno kratkim “cameom” Sama Rockwella. Nekako se vam zdi, da ste tu že bili, obenem pa je vse tako dobro. V resnici ni važno, če za koga sploh navijate. Važno je, da ste del tega.
Dept. Q (Netflix)
Na papirju je to House, ki rešuje umore. V resnici je to neverjetno zasvojljiv britanski krimič, o katerem boste še dolgo razmišljali, tudi če čez en teden pozabite, kaj točno so detektivi raziskovali. Zakaj? Ker jedkega-ampak-genialnega preiskovalca igra Matthew Goode, ki fenomenalno igra zoprnjaka, a vseeno mu uspe biti prikupen (ker je pač Matthew Goode). Tako je s karizmo. Lepo odkritje je bil Alexej Manvelov, ki je igral skrivnostnega bivšega agenta nečesa iz Sirije, zelo lepo pa je bilo spet videte Kelly Macdonald, ki je odlična v vsem. Roko na srce, to ekipo bi spremljal, ko raziskuje, kdo je zlil mleko iz službenega hladilnika.
American Primeval (Netflix)
Ta serija je verjetno letela pod vašim radarjem, a je nenavadno dobra. Predvsem bo všeč tistim, ki se še vedno vračajo k igri Red Dead Redemption, cenili pa jo bodo tudi tisti, ki jim špilajo zgodbe z blatom, nasiljem in moralno dvoumnostjo. Taylor Kitsch je tiho odličen, Betty Gilpin bi lahko serijo nosila kar sama, medtem ko prizore pridno kradeta Kim Coates in Shea Whigham. Meni neznan Derek Hinkey je noro dober v vlogi Rdečega peresa. Zanimivo je videti začetke mormonov, brutalno nasilje pa se nikoli ne zdi, da je tam zato, da nas draži kot v HBO serijah. Glede na resnično zgodovino je serija morda celo premila v nasilju. Zgodba se, zanimivo, istočasno odvija počasi in vratolomno (kdor je gledal, bo razumel), predvsem pa brez sramu pokaže, kako surova in umazana je geneza najmočnejšega sodobnega imperija. To ni John Wayne.
The Chair Company (HBO)
Ko vstopiš v svet, ki ga ustvarita Tim Robinson in Zach Kanin, točno veš, v kaj se spuščaš – ni nisi razočaran. Po svojem slogu zelo spomni na I Think You Should Leave, ampak to ni napaka. Na srečo. Ker točno ta znana, ultra-specifična absurdnost povzdigne to nenavadno zgodbo o zaroti. Sestanki postanejo etične pasti, pisarniška politika se prelevi v preganjavico in sem se zdi, da jim neprestano lažejo. In verjetno se ne motijo. Robinson je osvojil prej neobstoječo nišo komedije, ki temelji na mešanici samozavesti in panike, format, ki ga postavi izven kratkih skečev, pa mu dovoli, da svoj humor iz eksplozivnih norosti upočasni. Igralci ob njem razumejo nalogo in tako kot v najboljših komedijah absurda svoje vloge igrajo smrtno resno. In včasih se med gledanjem serije vprašaš, če ni vse res.
The Righteous Gemstones S4 (HBO)
Dejstvo je, da The Righteous Gemstones v teh časih niso več le satira, ampak fantastično dodelana družinska drama o moči, egu in podedovani gnilobi, ki se skriva v ostri komediji. Skrivno orožje ostaja John Goodman, ki mu spet uspe biti istočasno topel in srhljiv, predvsem pa utrujen. Okrog njega vsi igrajo s polno paro in izvajajo najboljši trik: da ti je mar za ljudi, ki si tega nikakor ne zaslužijo. Četrta sezona ostaja ostra in obscena, a brez iskrenosti pod vsem kaosom ta serija ne bi bila to, kar je. Morda zato, ker je prekleto blizu resničnosti.
Slow Horses S5 (Apple TV)
Že lani sem rekel, da gre za verjetno najboljšo sezono; letos moram to ponoviti. Še vedno zmagujejo Gary Oldman, britanski cinizem in “Nekaj je gnilega na tem otoku.” Peta sezona ne odkriva tople vode, jo pa konkretno segreje. Jackson Lamb ostaja en boljših likov na TV ta hip, serija pa se še vedno uspešno izogiba spolirani propagandi ameriških špijonad, saj Slow Horses nikoli ne enači vohunskih rabot z junaštvom. Na vrhu niso vsi sposobni, sistem pa včasih preživi po nekem slučaju. (Razen če ni to svoje vrste propaganda?)
The Gilded Age S3 (HBO)
Tako kot z vsako sezono, moram tudi letos najprej izpostaviti kostume, New York in Carrie Coon. Julian Fellowes pač ve, kako uprizoriti prepad med tistimi, ki ogromno služijo, ter tistimi, ki služijo prvim. Seveda sem malo skeptičen glede njegovih nazorov, a drama in intriga sta nedvoumno dobri za TV. Recimo, da gre za uglajeno divjaštvo in medtem, ko pogosto pade v romantiko okrog razreda, ki naj bi ga kritizirala, serija pogosto skrivaj pove veliko pomembnih stvari.
Your Friends & Neighbors (Apple TV)
Ko smo pri premožnejših, skočimo sto let naprej, skoraj na isto lokacijo. Jon Hamm je znova prepričljiv in noro gledljiv kot nekdo, ki uteleša privilegij, šarm in zavajanje samega sebe. Serija se loti bogatih z dobrimi nameni in si upa včasih povedati stvari, ki si jih nobena serija iz Hollywooda doslej še ni. Morda kot ventil, morda kot duh časa, vsekakor pa malo sumljivo (mecen serije je najbogatejša firma na svetu). Na koncu boste vseeno navijali za Hammov lik. Obljubim.
Down Cemetery (Netflix)
Ta serija me je presenetila, čeprav me ne bi smela. V glavni vlogi sta izjemni Ruth Wilson in Emma Thompson, zgodba pa je prijetno drugačen pogled na isto mašinerijo, s katero se ukvarja že The Slow Horses. A tu se na čase zdi, da si še bolj upajo pokazati surovo in neusmiljeno moč, ki jo ima Globoka država, kjer interese Imperija čuvajo tako obupno nesposobni kot učinkovito morilski posamezniki v kravatah in črnih pulijih. Omenil sem, da sta dragulja serije Wilson in Thompson, moram pa tudi povedati, da je Darren Boyd fantastično uprizoril poosebljenje hladnega državnega stroja. Priporočam zelo, čeprav morda ne veste, da se skriva na vaših netfliksih.
Black Rabbit (Netflix)
Druga tu-dum serija, ki vam je morda pobegnila, je Črni zajec, kjer navdušuje nenavadni dvojec: Jude Law in Jason Bateman. Na papirju par ne bi smel delovati, na zaslonu pa sta električna. Njuna bratska napetost nosi serijo, skrivnosti postavi na trdna tla, in zgodbo polije z nečim zelo osebnim in vnetljivim. Potem je tu Forrest Weber, meni neznan igralec, ki je ukradel vsak prizor. Odličen neo-noir, fantastični igralci in tiho zasvojljiva zgodba.
