Zdravstveno stanje državnikov je običajno skrito pred javnostjo in mnogi se s tem niti ne ukvarjamo. A v (trenutno) najmočnejši državi na svetu se o tem govori več. Ustavne krize se v ZDA niso dogajale zaradi umorjenih predsednikov, saj imajo dobro domišljen sistem nasledstva, drugače pa je, ko predsednik Amerike zboli.
Poleg tega lahko različne predsednike z različnimi zdravstvenimi težavami povežemo z njihovo politiko, zgodovino medicine in človeško naravo. Trenutno v Ovalni pisarni sedi 45. predsednik, ki so ga včeraj zaradi Covida odpeljali v bolnišnico, tu pa si bomo pogledali najpomembnejše in najzanimivejše.
George Washington (1732-1799), prvi ameriški predsednik, je pogosto predstavljen kot nepremagljiva sila narave, a zgodovinske knjige pravijo, da je bil pogosto bolan.. Umrl je pri 67. letih zaradi pljučnice, skozi življenje pa je trpel za številnimi boleznimi: malarija, koze, tuberkuloza, tur, naglušnost, neplodnost, depresija, in številne okužbe. Večina njegovih bolezni je bilo seveda pogostih v 18. stoletju, a kot rečeno je bil žilav in trmast. Obstaja anekdota, da je kljub grozljivi driski ostal na konju. Na sedlo si je preprosto privezal blazino in nadaljeval z ježo. Profesor zgodovine na univerzi Brown, Dr. Gordon Wood, je dejal, da bi zaplete z okužbami, ki so pokopale Washingtona, z današnjo medicino zlahka pozdravili.
Tretji predsednik, Thomas Jefferson (1743-1826), je trpel za hudimi glavoboli, večkrat je bil ranjen in poškodovan v bitkah, a po ocenah sodobnih zdravnikov je bil relativno čil vodja. Ko je umrl, je bil star 83 let, kar je za tiste čase nadpovprečno; pokopala pa ga je diareja. Tudi Jefferson je trpel za depresijo, predvsem zaradi bolečin v hrbtu (poškodovan v vojni), finančnih težav in drugih preizkušenj, ki so ga pestile. Kljub temu je bil znan po zdravi prehrani, saj je jedel svežo zelenjavo in morske sadeže, poskrbel pa je tudi, da se je dovolj gibal in spal. Torej povsem nasprotno od trenutnega predsednika. Nekateri viri trdijo, da je Jefferson imel Aspergerjev sindrom, zanimiv pa je datum njegove smrti. 2. julija 1826 je padel v komo, se naslednji dan zbudil in vprašal, če je že četrti julij, petdeset minut po polnoči na dan neodvisnosti pa je izdihnil. Še bolj zanimivo je, da je nekaj ur za njim umrl predhodnik John Adams, ki naj bi pred smrtjo dejal, da je vsaj Thomas Jefferson še živ.
Andrew Jackson (1767-1848), znan po tem, da je bil bolj poet kot vojskovodja, je bil sedmi predsednik ZDA. Tudi on je dolgo živel, saj je dosegel starost 81 let, ko ga je vzela kap. Tudi on je bil med najbolj aktivnimi predsedniki in znan je bil po tem, da je poleti rad zapustil Ovalno pisarno in gol zaplaval v reki Potomac. Težko bi rekli, kako se je prehranjeval, saj je jedel bolj malo. Predvsem je pojedel sadje in kakšen kreker.
Abraham Lincoln (1809-1865), eden najbolj priljubljenih predsednikov, je skozi zgodovino imel že skoraj vse. Imel je malarijo, škrlatinko, koze, sifilis in pretres možganov. Menda je škilil, utrpel je ozebline, mučila ga je tudi depresija. Poškodoval se je s sekiro, med ropom so ga udarili v glavo, večkrat ga je napadla in poškodovala soproga. Pri 56. je bil zanj usoden strel iz revolverja, ko ga je ustrelil John Wilkes Booth, a zdravniki danes menijo, da bi ga prej ali slej pokončal rak. Kljub vsem težavam so ga opisovali kot čilega, močan pa naj bi bil kot bik – kar mu je prišlo prav, saj je bil rokoborec, izgubil pa naj bi le eno izmed tristotih borb. Stroka tudi razmišlja, da je Lincoln imel Marfanov sindrom, zaradi katerega je bil tako visok.
Rutheford B. Hayes (1822-1893) je eden tistih bolj neznanih ameriških predsednikov. Bil je republikanec, ko so ti predstavljali vrednote sodobnih demokratov, najbolj znan pa je bil po tem, da je zagovarjal odpravo sužnjelastništva, ter vrnitev zaupanja v položaj predsednika ZDA. Na tem seznamu se je znašel zato, ker velja za najbolj čilega prebivalca Bele hiše. Živel je do sedemdesetega leta, kar med ameriškimi predsedniki ni rekord, pokopal pa ga je infarkt – prva in zadnja bolezen, ki ga je pestila. Hayes je predvsem imel najbolj zdrav način življenja, saj je jedel zmerno, ter redno telovadil. V Beli hiši je prepovedal tobak, alkohol in preklinjanje. Eden od gostov na svečani večerji je menda dejal, da je pri predsedniku voda tekla kot šampanjec.
Grover Cleveland (1837-1908) je še eden od manj znanih predsednikov na tem seznamu, predvsem znan po tem, da je bil konservativen demokrat, ki je naredil vse za bogatejše. Na seznamu se je znašel predvsem zato, ker je znan po tem, da je bil najmanj zdrav predsednik. Bil je hud alkoholik in kadilec, prekomerno uživanje hrane pa mu je prineslo naziv drugega najdebelejšega predsednika ZDA, kjer je s 117 kilogrami pristal za Williamom Taftom (150 kg). Sovražil je telesno vadbo in zelo malo je spal. Med drugim je imel vnete ledvice, golšo, tifus in raka. Slednjega so mu operirali na jahti nekje v Atlantiku, javnosti pa so povedali, da je šel na počitnice. Pri 71-ih ga je pokončala kap.
Theodore Roosevelt (1858-1919) je bil eden najbolj robustnih in kavbojskih predsednikov ZDA in ko so ustrelili njegovega predhodnika (W. McKinley), je postal tudi najmlajši predsednik. A srboriti možakar je bil tako slaboviden, da brez očal ni mogel prepoznati svojih otrok, v boksarski tekmi v Beli hiši pa je oslepel na eno oko. Ko je že odšel iz Ovalne pisarne, ga je leta 1912 ustrelil neki krčmar, in če mu ne bi nekdo umaknil roke, in če Roosevelt pod plaščem ne bi imel šop papirjev, na katerem je imel napisan epski govor, ter kovinskega etuija za očala, bi strel verjetno bil usoden. Leto pred smrtjo je staknil okužbo grla in zaradi nje oglušel na levo uho, januarja 1919 pa je umrl v spanju zaradi embolije. Poleg tega je bolehal zaradi astme in artritisa, bil pa naj bi tudi hiperaktiven. Popil naj bi neverjetne količine mleka.
William Howard Taft (1857-1930), 27. predsednik, je bil že omenjen kot najdebelejši vodja Združenih držav. Poleg tega, da je bil predebel, je pridno kadil, oboje pa je prispevalo k širokemu spektru bolezni. Poleg srčnih bolezni, ki so bile naposled vzrok njegove smrti, je imel tudi apnejo, zaradi katere je slabo spal. Trpel je tudi za poškodbo glave, tifusom, drisko, zastrupitvijo, glavobolom, golšo, previsokim krvnim tlakom, artritisom, zamašenimi arterijami, vnetjem mehurja in težavami s prostato. Zanimivost: predsednik Taft je bil tako debel, da ga med obiskom narodnega parka Yosemite konj ni mogel nositi.
Woodrow Wilson (1856-1924), ki je Ameriki vladal med prvo svetovno vojno, je bil eden tistih predsednikov, katerega bolezen je močno vplivala na njegove zmožnosti opravljanja službe. Zaradi slabe zobne higiene je tik pred predsednikovanjem zbolel za aterosklerozo, ta pa je kasneje vodila v več srčnih kapi, vključno s tisto leta 1919, ki ga je povsem onesposobila ravno v času, ko je v ZDA vrelo. Pet let kasneje ga je pokopala še poslednja kap. Wilson je kljub bolezni srca in ožilja jedel mastno južnjaško hrano, razen golfa pa se ni pretirano gibal. Današnji zdravniki menijo, da bi moral po srčni kapi 1919 odstopiti, a mu je z igro in pretvezami uspelo prepričati kongresnike, da je dovolj zdrav.
Franklin Roosevelt (1882-1945), ki je ZDA vladal med drugo svetovno vojno, je prav tako imel mnogo težav z zdravjem. Pri 39 letih je zbolel za otroško paralizo, zaradi katere je izgubil obe nogi, po bolezni pa je veliko prispeval k razvoju zdravila, ki so ga odkrili leta 1950. Proti koncu svojega življenja je zbolel za kožnim rakom, a v zadnjem letu ga je najbolj pestila anoreksija. Pet mesecev pred koncem druge svetovne vojne je Roosevelt nepričakovano (vsaj v očeh javnosti) umrl zaradi možganske kapi, slabo zdravstveno stanje pa je bilo vidno tudi na srečanju v Jalti, ko je sedel med Churchillom in Stalinom. Roosevelt je bil drugi predsednik, ki je med predsedovanjem umrl naravne smrti. Poleg omenjenih bolezni je imel tudi previsok krvni tlak, hemoroide, anemijo, ciste, angino, melanom in možgansko krvavitev.
John F. Kennedy (1917-1963) je bil večino svojega življenja veliko bolan. Več kot 36-krat je bil v bolnišnici, poslednje zakramente pa je prejel trikrat. Ko je bil star tri leta, je zbolel za škrlatinko in skoraj umrl. Poleg spolno prenosljive bolezni je trpel tudi za Addisonovo boleznijo, ki prizadene endokrino žlezo, povzroča pa nizek krvni tlak. Prvih šest mesecev predsedovanja je moral Kennedy jemati koktajl zdravil, med drugim amfetamine. Če bi pripadnik mornarice jemal le eno izmed njegovih zdravil, ne bi smel usmerjati bojnih letal, JFK pa je bil kot predsednik vrhovni poveljnik mornarice. Med drugim je najmlajši predsednik ZDA imel celiakijo, malarijo, bronhitis, oslovski kašelj, zlatenico, rdečke, vnetje črevesja, vnetje slepiča in uretitis. Trpel je tudi zaradi bolečin v hrbtu, zato je nosil opornico. Nekateri menijo, da ga je ta, ko ga je zadela prva krogla v Dallasu, držala dovolj dolgo pokonci, da ga je pokončala druga krogla.
Ronald Reagan (1911-2004) je živel zelo dolgo, kljub temu, da sta ga pestili dve resni bolezni: rak na črevesju in Alzheimerjeva bolezen. Njegovi zdravniki so večkrat ponovili, da je predsednik v dobrem stanju in da ima ogromno moči, a marca 1981 so ga ustrelili in mu hudo poškodovali pljuča. Okreval je po sedmih mesecih in verjel, da je izbran za svoj poklic. Tri leta kasneje so mu v črevesju odkrili tumor in ga po treh urah operacije odstranili. Za skoraj osem ur je vajeti prevzel podpredsednik (in bodoči predsednik) George Bush st. Leta 1987 so mu odstranili tumor iz nosa, leta 1995 pa še z vratu. Najbolj pa je na njegovo predsedovanje vplivala Alzheimerjeva bolezen. Gerald Ford, ki je Ameriko vodil med letoma ’74 in ’77, je dejal, da se mu Reagan ni zdel “tehnično opravilen”, je pa cenil njegovo zagnanost. Kot predsednik je pozabljal imena svojih svetovalcev, v Braziliji pa je nazdravil bolivijskemu narodu. Leta 1995 Reagan ni več prepoznal ljudi, leta 2004 pa je umrl zaradi pljučnice.
George H.W. Bush (1924-2018), 41. predsednik, je bil relativno zdrav, doživel pa je najvišjo starost med voditelji ZDA. V svoji mladosti je skoraj trikrat umrl: dvakrat zaradi sestreljenega letala med drugo svetovno vojno, tretjič pa zaradi okužbe z MRSA. Ko je bil na obisku na Japonskem, je pred kamerami zaradi gripe bruhal po japonskem premierju. Leta 2012 so mu odkrili obliko Parkinsonove bolezni, zaradi katere je bil prikovan na voziček. Konec novembra 2018 se mu je stanje tako poslabšalo, da je umrl.
Bill Clinton (1946) je predvsem imel težave z visokim holesterolom, zaradi česar so mu dvakrat naredili bypass. Po končanem predsedovanju je večkrat imel težave s srcem, nazadnje leta 2010, ko so je moral na novo operacijo. Zaradi tega naj bi postal vegan.
George W. Bush (1946), Clintonov vrstnik in naslednik v Beli hiši, je v svoji mladosti živel zelo nezdravo. Poleg mnogih poškodb, ki jih je utrpel med športnimi aktivnostmi, je bil hud alkoholik in zasvojen s kokainom. Ko je postal predsednik naj bi živel veliko bolj zdravo in se redno gibal. Med njegovim službovanjem je bila najbolj znana poškodba, ko je v Beli hiši izgubil zavest in se z glavo udaril ob tla. Uradna razlaga je bila “nepravilno zaužita presta”.
Barack Obama (1961) velja za drugega najbolj zdravega predsednika ZDA, saj razen ošpic v otroštvu in 20 šivov na roki nima posebnih zdravstvenih težav. Občasno kadi, a redno igra košarko, v srednji šoli pa naj bi kadil marihuano in jemal kokain.
Donald Trump (1946), trenutni predsednik ZDA, je tretji v Ovalni pisarni, ki je bil rojen leto po koncu druge svetovne vojne. Odkar je naznanil kandidaturo, se mediji ukvarjajo z njegovim zdravjem in okrog njegovega stanja je ogromno špekuliranja. Čeprav ni najdebelejši predsednik, ima gotovo prekomerno težo, mnogi strokovnjaki pa menijo, da ima demenco. Trump je znan po nezdravi prehrani in menda dnevno zaužije ducat pločevink dietne kokakole. Dr. Greenberg je dejal, da ne dela toliko kot ostali predsedniki, zaradi česar je veliko bolj zdrav. Trump je med drugim tudi dejal, da se človek roči s končno količino energije, telesna vadba pa bi jo prehitro porabila.
