Medtem, ko se v Sloveniji spreminja zgodovino, dela pakte s tujimi skrajnimi desničarji, širi sovražno propagando, v parlamentu fotografira neo-nacistični manifest, govori o globoki državi, in zagovarja dobesedne naciste, ki sprožajo desne roke, Janez Janša govori tudi o kulturnem marksizmu.
Kaj za vraga je kulturni marksizem?
Kulturni marksizem lahko pomeni dve stvari. Prva je filozofska smer, ki v okviru Frankfurtske šole kritizira popularno kulturo kot nekaj, kar pasivnim masam servira kapitalizem. To ni kulturni marksizem, o katerem govori Janša.
Kulturni marksizem je lahko tudi oznaka, s katero se kogarkoli s progresivnimi idejami označi za skrivnega komunista, izvira pa iz teorije zarote, po kateri so se zlobni levičarji vtihotapili v medije, šolstvo, in znanost. Njihov veliki načrt je spodkopati zahodno (belo) kulturo. To je kulturni marksizem, o katerem govori Janša.
Ta teorija zarote, ki je izredno priljubljena med skrajnimi desničarji tipa Trump, Bolsonaro, Orban, in Janša, temelji na ideji, da Frankfurtska šola ni bila zgolj popoldanski krožek akademske kritike, ampak globalna zarota marksistov, da uničijo kapitalizem, in ljudem operejo možgane tako, da bodo sovražili domoljubje in svobodo (karkoli to pomeni). Rock’n’roll, proti-kultura šestdesetih, boj za pravice žensk in LGBTQ, sodobni feminizem – vse to je po prepričanju skrajne desnice delo kulturnega marksizma.
Oh, in za vsem tem naj bi seveda stali Judje.
Tako kot veliko trdovratnih atavističnih idej, ki še vedno krožijo med ljudmi, je ideja o kulturnem marksizmu nastala v nacistični Nemčiji. Tam so ji sicer rekli Kulturbolschewismus (“kulturni boljševizem”), z besedo pa so označili vse nasprotnike nacizma – še posebej Jude, ki naj bi bili za vsemi težavami Nemčije, aktivno pa naj bi delali na širjenju komunizma in promiskuitete.
Ko torej nekdo govori o kulturnem marksizmu kot o nečem, kar hoče uničiti Evropo, širi dobesedno nacistično propagando. Anders Breivik, ki je leta 2011 ubil 77 ljudi, večinoma mladih levičarjev, je v svojem manifestu 2083, dolgem 1500 strani, vsaj stokrat omenil kulturni marksizem kot nekaj, kar bo (poleg feminizma in islama) pripeljalo do propada evropske kulture. Tudi John Earnest, fašistični terorist, ki je leta 2019 streljal v sinagogi v San Diegu je širil to teorijo zarote. Pa Jack Renshaw, mladi desničarski pedofil/skrajnež, ki je hotel leto prej umoriti britansko laburistično poslanko.
Frankfurtska šola
Preden se spustimo v greznico laži in paranoje, si poglejmo, kaj je bil v resnici kulturni marksizem. V času Weimarske republike je bila v Frankfurtu ustanovljena Frankfurtska šola, v kateri so se združili intelektualci, šolniki, in politični odpadniki, ki se niso znašli v sodobnem svetu kapitalizma, fašizma, in komunizma.
Misleci kot so bili Theodor Adorno, Walter Benjamin, Jürgen Habermas, Erich Fromm, in Max Horkheimer, so kritizirali tako kapitalizem kot tudi marksistični leninizem, češ, da sta rigidna in neprimerna za sodobni svet, in da je treba najti alternativo.
Šlo je torej za kup filozofov, ki jim ni bila všeč smer, v katero je šel svet – in ne tajna levičarska organizacija, ki hoče uničiti zahodno kulturo.
Nacistična propaganda
Weimarska republika je bila raj za modernizem, umetniško izražanje, in svobodo. Oziroma, skozi oči vedno močnejše nacistične stranke: Weimarska republika je bila pekel perverzije, dekadence in narkomanije.
Da bi nagovorili bolj tradicionalno misleče Nemce, je NSDAP ta modernizem označila za “kulturni boljševizem” in trdila, da za vsem stojijo Judje, ki naj bi naprej zrežirali rusko revolucijo, nato pa so svoje moči usmerili še na Zahod. Hitler je ta prihajajoči boljševizem označil za bolezen, ki bo ohromila in oslabila Nemčijo, če “nekdo ne bo nekaj storil glede Judov”.
Teorija zarote je bila pravzaprav nadaljevanje in nadgradnja antisemitskega besedila Protokoli sionskih modrecev, ki ga je leta 1903 izdala tajna policija ruskega carja, v kateri so domnevni zapiski s srečanja, kjer se je “dvanajst plemen Izraela” dogovorilo, kako bodo zavzeli svet. Laž se je razširila po svetu kot gozdni požar, Henry Ford je natisnil pol milijona izvodov, ideja pa se je prikradla tudi v naše medije.
Paranoična devetdeseta
Judovski boljševizem nacistične Nemčije se je v devetdesetih preobrazil v kulturni marksizem, ki pokriva vse, kar ne diši konzervativni in skrajni desnici. Začelo se je seveda v ZDA, ko so ameriški verski fundamentalisti in paleo-konzervativci izraz začeli enačiti s politično korektnostjo, oziroma z multikulturalizmom.
To, da so se na TV vedno pogosteje pojavljali odkriti homoseksualci, je bil zanje dokaz, da so množične medije prevzeli kulturni marksisti, opozarjali pa so na vedno močnejšo “koalicijo temnopoltih, študentov, feministk, in homoseksualcev”, ki so hoteli začeti kulturno revolucijo.
Za Američane je edina rešitev pred to revolucijo kulturni konzervatizem, ki se opira na retro-kulturne vzorce, tradicionalno pojmovanje družine in nacionalizem, ter tradicionalna teokracija, ki temelji na viktorijanski morali.
Tudi misleci kulturnega konzervatizma (kot npr. Michael Minnicino) so korenine kulturnega marksizma videli v prej omenjenih judovskih intelektualcih Frankfurtske šole, ki so promovirali sodobno umetnost in kulturni pesimizem – ki, ironično, meni, da je trenutna kultura v zatonu.
Demonizacija drugega
V tridesetih letih 20. stoletja so kot rečeno teorijo zarote uporabili za ustvarjanje zunanjega sovražnika in demoniziranje osovražene manjšine – Judov.
Danes se skrajna desnica boji istih skupin kot pred tremi desetletji, in uporablja iste fraze in prijeme. Feministke, homoseksualci, sekularni humanisti, “multi-kulti” zagovorniki, izobraževalci, naravovarstveniki, priseljenci – ali pa preprosto vsi tisti, ki nasprotujejo konservativni vladi, so kulturni marksisti. Ti naj bi hoteli zahodno civilizacijo uničiti od znotraj, preko medijev in izobraževanja.
V nočnih morah konzervativnih domoljubov ti ljudje uničujejo binarnost spolov, poskušajo razvrednotiti krščanske vrednote, delajo za nadvlado šibkih nad močnimi, ustvarjajo multi-kulti družbo, kjer bela rasa nima več mesta na vrhu… Kdo jih podpira? Menda George Soros, ki je čisto slučajno Jud, ki ga ne mara Viktor Orban.
Slovenija 2020
O kulturnem marksizmu se je v Sloveniji govorilo že leta 2018, ko je urednik Demokracije ponovil omenjene ideje in zapisal, da se je “pred desetletji začela kulturna revolucija […] Celotnemu zahodnemu svetu se je zgodil kulturni marksizem…” Če so bili nekoč konstrukt družbeni razredi, so danes razlike med spoloma, rase, in genetska pogojenost, pravi. Demokracija (revija, ne družbena ureditev) ima nasploh zelo rada to frazo.
“Razmere uhajajo nadzoru, če niso še ušle. Posledice kulturnega marksizma namreč že čutimo, in če se mu ne bomo postavili po robu, bo vse slabše in prepozno…”
Demokracija, 7. februar 2018
Nato so julija 2020 Janša, Orban, in Vučić preko video konference z naslovom Necenzurirana Evropa (ki jo je organiziral Sklad za državljansko Madžarsko) razpravljali o stanju Stare celine. Potem, ko so sklenili, da je Evropa pod pandemijo klecnila in da Brexit ni bil dobra ideja, je Janša predlagal, da se ustanovi enotno fronto proti sovražniku, o katerem je tu govora.
“V komunističnem manifestu je pisalo, da je za ustvarjanje novega sveta treba razgraditi narod, družino, zasebno lastnino, zasebno šolstvo in religijo. To se sedaj dogaja preko množičnih medijev, kulturne industrije, nekaterih političnih strank.”
Večer, 8. julij 2020
Viktor Orban je nato predlagal alternativo kulturnemu marksizmu, torej rešitev: krščanske vrednote, tradicionalna družina, protikomunizem in pomen nacionalnosti.
Zdaj pa nazaj v resnični svet. Kulturni marksizem le paranoična fantazija. Ljudje, ki zagovarjajo priseljevanje, multikulturnost, in sekularizem, to počnejo zaradi človekovih pravic, ne zaradi makiavelistične želje po nadvladi.
Kulturni marksizem je Krivopeta, s katero skrajna desnica straši, mobilizira, in meče pesek v oči. Ali kot je rekel avstralski novinar Chris Zappone: “Dobra novica je, da kulturni marksizem ne obstaja. Slaba novica je, da ljudje vanj vseeno verjamejo.”
