/

Zakaj Hitler ni hotel biti “naci”

Ko danes beseda teče o Hitlerju in njegovi stranki, redko uporabimo kratico NSDAP ali predolgo frazo Nacionalsocialistična nemška delavska stranka. Raje rečemo nacist ali kar naci. Tudi ko govorimo o sodobnih skrajno-desničarskih organizacijah kot sta npr. Generacija Identitete ali Domovinska liga, rečemo, da so neonaciji.

V anglo-ameriškem svetu je izraz Nazi še pogostejši, kjer zgodovinske knjige ali dokumentarne oddaje govorijo o “Nazi Germany” ali “Nazi Camps”. Nemci, na primer, raje rečejo national-socializmus ali pa preprosto NS. Sam Hitler, vrhovni naci, ni hotel, da njega ali njegove pristaše kdo kliče naci. Zakaj se je izraz obdržal?

Zaradi jezuitov, kmetavzarjev, in zgodovine, ki jo pišejo zmagovalci.

Ko so leta 1919 ustanovili stranko nezadovoljnih in antisemitskih vojnih veteranov, so ji nadeli ime Deutsche Arbeiterpartei, oziroma Nemška delavska stranka. Po Hitlerjevem govoru leto kasneje so imenu dodali še “nacional-socialistična”, saj je vodstvo menilo, da bodo tako laže pritegnili levo usmerjen del delavskega razreda, čeprav je Hitler temu nasprotoval. Tako je bila rojena Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei, ki je bila dokaj nacionalistična, prav nič socialistična, a zelo antisemitska, antidemokratična, antiliberalna, in antimarksistična.

V tistem času se je v Nemčiji in drugje predvsem uporabljalo izraz fašizem, slovenski mediji pa so uporabljali izraze kot so nacionalizem, desničarji, ali pa hitlerjevci. Ko so nemški socialisti, ki so jim skrajšano rekli Sozi, videli novo ime Hitlerjeve stranke, so jo nemudoma skrajšali v Nazi, kar je bilo najprej praktično, nato pa še uporabno v kulturnem boju.

Bavarce so namreč klicali “Nazci”, kar je pomenilo “čuden in staromoden kmetavzar, ki te hitro pretenta in opehari.” Beseda izvira iz Ignacija, ki je bilo pogosto moško ime na Bavarskem, priljubljenost pa izvira iz ustanovitelja jezuitov, ki so v 17. stoletju poskušali preprečiti vzpon protestantizma. Ignacij Lojolski je to bil, če se sprašujete. Danes je svetnik.

To, da se je nasilna nova stranka na kratko imenovala Nazi, je bilo enako kot če bi si nazadnjaška stranka v Sloveniji nadela ime Mona. Ime je bilo še posebej primerno, ker so stranko ustanovili čudni in staromodni kmetavzarji, ki so znali ljudi pretentati in opehariti.

Nacijem seveda ni bilo všeč, da jih vsi kličejo naciji, še najmanj pa Hitlerju. Nekaj časa so se sicer trudili posvojiti ime, da bi utišali nasprotnike, a slednje so storili takoj, ko so prevzeli oblast. V Nemčiji je tako vsak, ki je izustil besedo, čutil posledice tajne policije.

Pri nas se izraz še nekaj časa ni prijel, so pa ga Američani in Britanci s pridom uporabljali. K njim je prišel prek Nemcev, ki so ubežali pred Hitlerjem in se pritoževali nad “tistimi naciji” in ko so zavezniki izvedeli, da nemškim oblastem to ni všeč, so ga uporabljali še raje. Ker zmagovalci pišejo zgodovinske knjige, po vojni pa je ameriška kultura prevladala na zahodni polobli, hitlerjevcem tudi mi rečemo naciji, tako starim kot neo. Še raje, ker vemo, da je zanje to bila žaljivka.

Komentirajte

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.